VSM Sklep II Kp 15457/2016

I. Pritožba zagovornikov obdolžene V. M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolžena V. M. je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 15457/2016 z dne 22. 12. 2017 o nesoglasju med preiskovalno sodnico in Specializiranim državnim tožilstvom RS (SDT RS), glede zahteve za preiskavo, zoper obdolženo V. M., zaradi treh kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (nadalje KZ-1B) odločil, da se preiskava zoper obdolženo opravi.

2Zoper tak sklep so se pritožili zagovorniki obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni, tako da zahtevo za preiskavo zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da zbrani dokazi ne potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja. Takšno stališče je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča zmotno, še posebej upoštevaje dokaze, iz katerih izhaja poraba obdolženke v obravnavanem obdobju, ki je bistveno presegla njene prihodke, ki jih je prijavila davčnemu organu ter na podlagi ostalih v predkazenskem postopku zbranih dejstev in dokazov, ki potrjujejo utemeljeno sklepanje, da obdolženka davčnemu organu vseh svojih prihodkov ni prijavila, čeprav bi glede na očitek iz zahteve za preiskavo, to bila dolžna storiti.

5Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da sta Ustavno sodišče in sodna praksa glede obstoja utemeljena suma postavila kriterije konkretnost specifičnost, izrazljivost in prehodnost ter da napadeni sklep razlogov o teh kriterijih ne vsebuje, zaradi česar po mnenju pritožnikov napadeni sklep ne vsebuje razlogov o pravno relevantnih dejstvih.

6Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivnega prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Kakšna je verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenega suma upoštevalo vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter navedlo ustrezne razloge, zakaj meni, da je pri obdolženki v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji podan utemeljen sum (15. do 22. točka). Takšni razlogi o utemeljenem sumu so tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi in preverljivi. Zato se v pritožbi zatrjevana kršitev pokaže kot neutemeljena.

7Zagovorniki v pritožbi sodišču prve stopnje očitajo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pri tem ponavljajo zagovor obdolženke, da je že pred 1. 8. 2007 razpolagala z več kot milijon evri gotovine in pojasnila tudi vire te gotovine. Po stališču pritožbe ni logično niti realno izvedljivo, da bi obdolženka toliko sredstev pridobila iz dejavnosti.

8Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni mogoče strinjati. Ne drži izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni navedlo dokazov oziroma dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum. Sodišče prve stopnje je namreč določno navedlo dejstva in dokaze, ki kažejo na zadostno stopnjo verjetnosti, da je obdolženka izpolnila objektivne znake kaznivih dejanj, ki so predmet zahteve za preiskavo (15. do 22. točka sklepa). Pri tem ni spregledati niti podatkov o transakcijah na TRR V. M. pri N. K. d. d., ob analizi katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženka v obravnavanem obdobju leasing osebnega avtomobila BMW X6 in gradnjo nadstandardne stanovanjske hiše plačevala v gotovini in preko TRR, na katerega je polagala večje zneske gotovine. Vse to kljub temu, da je v letih 2011 do 2013 davčnemu organu iz naslova registrirane frizerske dejavnosti, kjer je imela zaposlenih do šest frizerk, prijavila manjši dobiček in ji v posledici prenizkih prihodkov, dohodnina ni bila odmerjena. Pritožba se sicer s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da ni logično, da bi obdolženka toliko zaslužila iz naslova dejavnosti, ampak da gre za sredstva, ki jih je imela že pred 1. 8. 2007. Vendar pritožba z oceno do sedaj zbranih dokazov ne more omajati pravilnosti napadenega sklepa, pri čemer ni odveč dodati, da tudi viri sredstev, ki naj bi jih obdolženka imela že pred 1.8.2007, ne ustrezajo porabljenim prihodkom obdolženke. Kar zadeva ostale pritožbene navedbe, ki poskušajo prikazati razloge napadenega sklepa kot nejasne oziroma zmotne, pa ne morejo biti uspešne, saj se v tej fazi postopka ni dovoljeno spuščati v presojo verodostojnosti posameznih dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku do njene izvedbe pride. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožba na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 in v tej zvezi na učinkovito preiskavo ter da bi morala biti dejstva, ki izhajajo iz 22. točke napadenega sklepa že zbrana in ugotovljena. Navedbe pritožbe bo namreč pokazala preiskava, ki je namenjena temu, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se zoper obdolženko vloži obtožnica ali kazenski postopek ustavi, do sedaj ugotovljena dejstva in dokazi pa dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, kot je to že bilo pojasnjeno.

9Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov obdolžene V. M. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP in določbi drugega odstavka 96. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 74013) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženke.