VSK Sklep II Ip 464/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrne (I. točka izreka), da se postopek izvršbe ustavi v delu, ki presega izterjavo: glavnice v višini 294.217,37 EUR, izvršilnih stroškov v višini 59,72 EUR po sklepu o izvršbi, z dne 17. 1. 2017, ter nadaljnjih izvršilnih stroškov (II. točka izreka) in naložilo dolžniku povračilo izvršilnih stroškov v višini 1.136,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osem dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izvršbo upnika zavrže, podrejeno zavrne, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je izvršba na podlagi izvršnice nedopustna, saj izvršnica nima lastnosti izvršilnega naslova. Če pa bi sodišče zavzelo stališče, da gre za izvršilni naslov, pa ni mogoče z izvršnico zahtevati poplačilo iste terjatve v breme denarnih sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet in hkrati vložiti še predlog za izvršbo zoper dolžnika. Poleg tega je upnik v nasprotju z določbami Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih vložil predlog za izvršbo po poteku treh let od dospelosti terjatve iz izvršnice, na podlagi istega temeljnega posla (posojilne pogodbe) pa je že v letu 2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku, ki se vodi pod opr. št. VII Pg 781/2015, vložil tudi hipotekarno tožbo in tako želi doseči prodajo istih nepremičnin, v zvezi s katerimi je vložil tudi predlog za izvršbo. Upnik je s tem ravnanjem zlorabil svoje pravice, saj je vedel, da bo s tem pridobil dva izvršilna naslova. Upnik tudi ve, da je od dolžnika prejel plačili v višini 30.000 EUR dne 19. 5. 2014 in v višini 20.000,00 EUR dne 11. 6. 2014. Izpodbija tudi odločitev o odmeri izvršilnih stroškov, saj so le-ti odmerjeni previsoko glede na znižano vrednost spornega predmeta.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot izhaja iz podatkov spisa, je upnik zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršnice, z dne 17. 12. 2012 (priloga A1 spisa), ki jo je dolžnik izročil upniku v zavarovanje njegove terjatve v višini glavnice 1.200.000,00 EUR ter pogodbenih obresti po posojilni pogodbi z istega dne (priloga A8 spisa; v nadaljevanju: Posojilna pogodba). Terjatev iz izvršnice je zapadla v plačilo 10. 6. 2013 (priloga A1 in A8 spisa). Sodišče je s sklepom, z dne 17. 1. 2017, dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave upnikove terjatve v višini 433.766,30 EUR, pogodbenih obresti ter stroškov izvršilnega postopka, in sicer s prodajo dolžnikovih nepremičnin z ID znakom 2316-919/5-0 in 2316-919/6-0 (obe k.o. V.) ter rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet (OPP), v preostalem delu pa je predlog za izvršbo zavrnilo.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na izvršnico ter s tem povezan ugovor zastaranja glede vložitve predloga za izvršbo, in trditve, ki se nanašajo na pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VII Pg 781/2015, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Dolžnik namreč ni izkazal opravičljivega razloga, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni podal že v ugovoru, v katerem je sicer zatrjeval le, da upnikova terjatev zaradi razveze prodajne pogodbe in aneksov št. 1 in 2. k tej pogodbi ne obstoji. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do teh trditev ni opredeljevalo, razen v kolikor le-te sodijo v okvir preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

6V navedenem okviru je tako pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbeno navedbo glede dopustnosti izvršbe na podlagi izvršnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da izvršnica skladno z določbo 38. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1) predstavlja izvršilni naslov, za katerega se šteje, da vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Upnik je na tej podlagi upravičen predlagati izvršbo zoper dolžnika skladno z določbami ZIZ. Hkrati pa izvršnica predstavlja tudi podlago, s katero lahko upnik doseže poplačilo svoje terjatve neposredno, torej brez izvršbe, v breme dolžnikovih denarnih sredstev na računih pri organizaciji za plačilni promet (37. člen ZPreZP-1). Na ta način lahko tako pride do poplačila svoje terjatve brez posredovanja sodišča, torej hitreje, v kolikor obstajajo za to zadostna denarna sredstva dolžnika. Dejstvo, da je upnik neposredno že posegel na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, ni ovira, da ne bi zaradi poplačila celotne terjatve posegel še na preostalo premoženje dolžnika v izvršbi, prav tako pa predložitev izvršnice pri organizaciji za plačilni promet ne predstavlja procesne predpostavke za začetek postopka izvršbe. Takšno stališče je zavzela tudi dosedanja sodna praksa (VSRS sklep III R 29/2014, VSC sklep II Ip 211/2017, VSL sklep III Ip 2855/2017), ki je upoštevala tudi namen zakonodajalca¹, da se pri uvedbi instituta izvršnice zagotovi čim večjo uporabnost le-te, in sicer tako, da ima upnik možnost izbire načina oziroma postopka uveljavitve svoje terjatve do dolžnika. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da upnik s predložitvijo izvršnice pri dolžnikovi organizaciji za plačilni promet ni prejel celotnega plačila svoje terjatve, je sodišče prve stopnje na isti podlagi utemeljeno dovolilo tudi izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave preostalega dela upnikove terjatve. Dolžnik bi z ugovorom nedopustnosti izvršbe v konkretnem primeru sicer lahko uspel, če bi izkazal neveljavnost temeljnega posla, to je posojilne pogodbe, na podlagi katere je bila izvršnica izdana. Ker pa tega ni niti zatrjeval (ugovorne navedbe so namreč usmerjene v neveljavnost prodajne pogodbe, kar pa za predmetno izvršbo ni relevantno), s sklicevanjem na nedopustnost izvršbe v nobenem primeru ne more uspeti.

7Pritožbeno sodišče je presojalo tudi ali je podana litispendenca s postopkom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VII Pg 781/2015, v katerem je upnik, po navedbah dolžnika, vložil hipotekarno tožbo z zahtevkom za plačilo njegove terjatve s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki so tudi predmet izvršbe v tej zadevi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v pravdni zadevi, opr. št. VII Pg 781/2015, o terjatvi upnika še ni pravnomočno odločeno², zato ima v izvršilnem naslovu (izvršnici) ugotovljena terjatev upnika prednost za poplačilo iz (istega) premoženja dolžnika. Glede na to bo lahko dolžnik, v kolikor držijo navedbe, da teče pravda o isti terjatvi (ali delu terjatve), ki je že ugotovljena v izvršnici in za njeno izterjavo teče predmetna izvršba, kvečjemu v pravdi nasprotoval tistemu delu tožbenega zahtevka, ki se uveljavlja (že izterjuje) v izvršbi. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da upnik s tem, ko je vložil hipotekarno tožbo za uveljavitev pogodbene hipoteke ter predlagal izvršbo na podlagi izvršnice, ni zlorabil svojih procesnih pravic, saj je s tem zgolj uveljavljal svojo pravico na podlagi več zavarovanj, ki jih je dolžnik sam dal s sklenitvijo Posojilne pogodbe.³

8V zvezi s pritožbeno trditvijo o delnem plačilu upnikove terjatve, ki ga slednji ne priznava (plačilo 30.000 EUR dne 19. 5. 2014 in 20.000,00 EUR dne 11. 6. 2014), pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zatrjevanih plačil dolžnik ni izkazal in se na razloge prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dolžnik s pritožbo v tem delu tako ne more uspeti.

9Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek glede višine odmerjenih izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč stroške odmerilo glede na višino upnikove terjatve (ki je bila ugotovljena v sklepu o izvršbi) ob pravilni uporabi določb Odvetniške tarife in se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Ker se dolžnik višini odmerjenih stroškov glede na uspeh upnika v zvezi s predlogom za izvršbo⁴ ni uprl že v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi, takšne presoje odmere izvršilnih stroškov ni opravilo niti pritožbeno sodišče, temveč je v celoti potrdilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

10Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja tudi za upnika, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato s tem povezani stroški niso bili potrebni za postopek in jih kot takšne ni mogoče priznati (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

¹ Predlog ZPreZP-1, Poročevalec Državnega zbora, Eva: 2012-1611-0110.
² Pravdni postopek je glede na navedbe strank še v teku, pri čemer mora tožeča stranka (upnik) zatrjevati in izkazati obstoj zavarovane terjatve.
³ Dolžnik je v zavarovanje terjatve iz Posojilne pogodbe upniku izročil štiri menice, izvršnico in ustanovil zastavno pravico na nepremičnini.
⁴ Upnik je predlagal izvršbo zaradi izterjave zneska 703.461,83 EUR, sodišče pa je izvršbo dovolilo zaradi izterjave zneska 433.766,30 EUR.