UPRS Sodba I U 415/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za izrek ničnosti odločbe, št. 02112-171/2011-2 z dne 23. 3. 2011 (1. točka izreka), zavrnil zahtevo za izrek ničnosti odločbe, št. 02112-250/2012-2 z dne 4. 10. 2012 (.2 točka izreka), zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov (3. točka izreka) in še odločil, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik vložil vlogo, s katero je uveljavljal ničnost navedenih odločb, smiselno po 2. in 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z odločbo z dne 23. 3. 2011 je bilo odločeno, da se v k.o. a, kot urejeni evidentirajo deli meje med parcelo 2537/1 in parcelami 2983, 2537/2, in 2538 - dotik ter med parcelo 2544/2 in parcelami 2544/1 in 2983. Z odločbo z dne 4. 10. 2012 pa je bilo odločeno, da se v k.o. a, kot urejen evidentira del meje med parcelo 2537/1 in parcelo *98. Organ je uvodoma ugotovil, da je bil tožnik stranka v obeh postopkih. Nadalje je presojal, ali sta podana uveljavljena ničnostna razloga. Za uveljavitev razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in glede na izvršitev obeh odločb z dnem njune dokončnosti v zemljiškem katastru bi moral tožnik, ki zatrjuje povzročitev kaznivega dejanja z izvršitvijo odločbe, po mnenju organa vsaj izkazati, da je vložil ovadbo pristojnemu organu zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno z izvršitvijo odločbe. Tožnik pa navaja le, da so s postavitvijo mejnika podani znaki kaznivega dejanja. Z izvršitvijo izrekov odločb, tj. evidentiranjem podatkov o urejenih mejah in novo nastalih mejah, torej že po naravi stvari ni moglo priti do dejanskega stanu, kot ga opredeljuje kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja (drugi odstavek 285. člena KZ-1). Sicer pa postavitev mejnikov po Zakonu o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) ni obvezna, temveč se mejniki v naravi postavijo na zahtevo udeležencev geodetske storitve. V zvezi z uveljavljanjem ničnostnega razloga iz 5. točke 279. člena ZUP pa je organ najprej navedel, kdaj je tak razlog podan, nadalje pa še ugotovil, da takega dejanskega stanja tožnik ne zatrjuje. Vse navedbe tožnika sicer kažejo na to, da se ne strinja z ugotovitvami organa v izpodbijanih odločbah, ker je po dokončnosti teh odločb izvedel, da je prišlo do nepravilne izvedbe geodetske storitve (zaradi napačnega prepisa koordinat ZKT 560 in posledično napačne postavitve mejnika). Če pa tožnik smiselno zatrjuje nedovoljeno dejanje iz 5. točke 279. člena ZUP, ki naj bi ga geodet storil s tem, da je izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 285. člena KZ-1 pri postavitvi mejnika št. 560, pa tožnik niti ne zatrjuje, da je vložil kazensko ovadbo zoper tistega, ki je po njegovem mnenju izpolnil znake tega kaznivega dejanja. Geodet A.A. pa je svojo napako priznal in obrazložil, predlagal rešitev in se zavezal, da bo sam pokril stroške. Organ je tako zaključil, da uveljavljana ničnostna razloga nista podana. Priglašene stroške tožnika je zavrnil ob upoštevanju 13. člena ZEN, ugotovil pa je tudi, da v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali stroški postopka.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3Tožnik je v tožbi navedel, da je v konkretnem primeru sporni mejnik št. 560, ki je bil predmet obravnavanja v postopku IDPOS 6061 in 6076. Ta predstavlja mejno točko v liniji med nepremičnino tožnika in sosednjo nepremičnino parc. št. 2538, vse k.o. a. Tožnik vztraja, da so podani pogoji za izrek odločb za nični. Napako je v pisni izjavi potrdil geodet A.A., ki je opravljal meritve. Tožnik vztraja, da ni šlo za naključje pri napačnem izračunu koordinat, saj to predstavlja osnove geodetskega dela. Drugostopni organ je izdal nezakonito odločbo, ker ni upošteval 8. člena ZUP in bi moral zaslišati B.B., ki je že 2001 izvajal geodetsko storitev na tem območju in je v naravi obstajal sporni mejnik št. 560 na drugih koordinatah, kot jih je potem pokazal geodet A.A. Že to, da je sporni mejnik na svojem pravem mestu označen v naravi od 2001, izkazuje, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 285. člena KZ-1. Nesporno namreč je, da mejnika leta 2011 ni bilo in je bilo v tem času storjeno kaznivo dejanje po 285. členu KZ-1. Geodet A.A. se ni zmotil, temveč je namerno prestavil mejnik 560 za 1,46 m proti tožnikovi nepremičnini. To izhaja iz primerjave koordinat. Če bi resnično prišlo do napake, potem bi se napaka pojavila na obeh koordinatah, to je X in Y, pa se to ni zgodilo, temveč se je napaka zgodila samo v Y smeri. Pri izvedbi geodetskih storitev geodeti pridobijo podrobne grafične podatke geodetske uprave o poteku mej (grafični prikaz), v postopku pa preverjajo svoje meritve z uradnimi evidencami z ustreznimi programi in to na način, da svojo izmero vnesejo v računalniški program, kjer so črte uradnih evidenc in na novo izmerjenih točk označene z različnimi barvami in se vidijo morebitna odstopanja. Če bi bile navedbe resnične, bi prišlo do napak v vseh točkah in ne samo v eni točki. Sodni izvedenec je določil katastrsko mejo 2,18 m proti parc. št. 2538. To pa ne more biti napaka, ker iz katastrskega načrta v merilu 1:2880 izhaja, da je razdalja med točkama 619 in katastrsko mejo 14 m in ne 12 m. Gre torej za namerno zavajanje. Tudi matematični izračun po kosinusnem izreku kaže na očitno napako geodeta. Geodet bi lahko navedeno potrdil na zaslišanju. Zato ni možno slediti organu, da tožnik ni navedel nobenega konkretnega razloga, toženka pa se neutemeljeno sklicuje, da bi tožnik moral vložiti kazensko ovadbo oziroma da bi morala biti izdana obsodilna sodba, saj tega ZUP ne zahteva. Geometer predstavlja uradno osebo, ki mora pri svojem delu ravnati v skladu z načelom materialne resnice in stroke, čemur pa v tem primeru nikakor ni zadoščeno. Zato tudi ni moč govoriti, da nepravilnost ali napaka pri izvedbi te storitve ne predstavlja nedovoljenega dejanja. Tako tudi že sodna praksa (II Cp 1901/2012 z dne 19. 6. 2013). Tožnik je še navedel, da ravno izvršitev izpodbijanih odločb predstavlja storitev očitanega dejanja. Tako ravnanje (torej namerno napačen izračun koordinat) pa zato predstavlja nedovoljeno ravnanje, ki ga je storil geometer kot pooblaščena oseba. Logično pa je, da je bil tovrsten pritisk izvršen s strani osebe, ki ji je v korist trenutna postavitev spornega mejnika. Sicer je pa že v zapisniku mejne obravnave podan dvom v pravilnost izmer, pa ne geodet in ne organ nista preverila, ali je geodetska storitev v resnici izvedena v skladu z zapisnikom o mejni obravnavi. V zapisniku je namreč navedeno, da je ta točka obnovitvena. Zato organ ne bi smel izdati te odločbe, ker spremembe niso v skladu z zapisnikom. Organ bi tudi moral slediti dokaznim predlogom, saj bi le z zaslišanjem predlaganih prič lahko ugotovil pravilno dejansko stanje. Tožnik je tako vztrajal, da so podani pogoji za izredno razveljavitev odločb, kot tudi za ničnost odločb, posledično pa je organ napačno odločil tudi o stroški postopka. Tožnik je tako predlagal, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno in drugostopno odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločb prvostopnega organa, št. 02112-171/2011-2 z dne 23. 3. 2011, in, št. 02112-250/2012-2 z dne 4. 10. 2012. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, ker meni, da sta za izrek ničnosti navedenih odločb podana uveljavljana ničnostna razloga iz 2. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

7Za nično se izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

8Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ iz v postopku ugotovljenih dejstev pravilno zaključil, da pogoji za izrek ničnosti navedenih odločb niso podani.

9Kot je tožniku pojasnil že prvostopni organ, je ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje oziroma povedano drugače, če bi z izvršitvijo odločbe lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. O tem se je izrekla tudi že sodna praksa (sodbi naslovnega sodišča, III U 426/201, I U 1164/2010). Ker pa se v tem primeru odločbi, št. 02112-171/2011-2 z dne 23. 3. 2011, in, št. 02112-250/2012-2 z dne 4. 10. 2012, izdani na podlagi 40. člena ZEN, izvršita z vpisom urejene meje v zemljiški kataster (po prvem odstavku 41. člena ZEN se na podlagi dokončne odločbe geodetske uprave o evidentiranju urejene meje meja v zemljiškem katastru vpiše kot urejena), tožnik pa uveljavlja, da je ničnostni razlog po tej točki podan, ker je pooblaščeni geodet napačno postavil mejnik št. 560, razlog po tej točki že zato ni podan, saj sporno dejanje (ki naj bi privedlo do ničnosti odločb) ni bilo storjeno v okviru izvršitve odločb (tj. evidentiranje podatkov iz odločb v zemljiškem katastru), temveč pri označitvi meje v naravi. Po 44. členu ZEN, kjer je postopek označitve meje v naravi predpisan, se urejena meja na zahtevo lastnika parcele označi v naravi z mejniki na podlagi podatkov zemljiškega katastra; to označitev izvede geodetsko podjetje in o času izvedbe obvesti lastnike sosednjih parcel (prvi odstavek). Geodetsko podjetje lahko označi mejo v naravi z mejniki takoj po mejni obravnavi, če tako zahteva lastnik parcele, in če lastniki sosednjih parcel soglašajo s predlagano mejo (drugi odstavek). O označitvi urejene meje v naravi geodetsko podjetje izdela tehnično poročilo in ga pošlje lastniku parcele, katere meja je bila označena, lastnikom sosednjih parcel in geodetski upravi (tretji odstavek). Pri tem postopku (ki nedvomno ni del upravnega postopka) gre torej zgolj za tehnično opravilo - kopanje mejnikov na podlagi, v predhodnem postopku, določene meje (tako tudi smiselno naslovno sodišče v sodbi, I U 1311/2010) in ne za izvršitev odločbe, izdane v zvezi z določitvijo te meje. Tožnik zato nima prav, da ravno izvršitev teh odločb predstavlja storitev očitanega dejanja. Zato pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da gre glede na vrsto napake geodeta A.A., ki jo tožnik obširno obrazlaga tudi v povezavi z načinom opredelitve meje oziroma zemljiškokatastrskih točk, izračunom, itd., nedvomno za namerno prestavitev mejnika in s tem za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 285. člena KZ-1 (po tej določbi se enako (kot v prvem odstavku tega člena) kaznuje tudi, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka (zato, da bi preprečil ali otežil dokazovanje) odstrani, uniči, pokvari, premakne ali prestavi (med drugim) mejnik ali kdor z enakim namenom tako znamenje postavi napačno).

10Sodišče se sicer strinja tožnikom, da ZUP pri tem ničnostnem razlogu ne zahteva, da mora stranka za uspešno uveljavitev tega razloga izkazati vložitev kazenske ovadbe, vendar pa tega organ niti ni trdil, temveč je navedel, da bi po njegovem mnenju moral tožnik vsaj izkazati, da je vložil ovadbo pristojnemu organu zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno z izvršitvijo odločbe, njegova odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve pa tudi ne temelji na tem, da tožnik ni predložil dokaza o vložitvi kazenske ovadbe, temveč na zgoraj povzetih razlogih o izvršitvi spornih odločb v razmerju do očitanega kaznivega dejanja geodeta in posledično zatrjevani ničnosti odločb. Ob tem pa sodišče v zvezi s tožnikovim ugovorom še pripominja, da organ v svoji obrazložitvi ni nikjer navedel, da bi morala biti za uspešno uveljavitev tega ničnostnega razloga izdana že pravnomočna obsodilna kazenska sodba.

11Prvostopni in drugostopni organ pa sta zato tudi pravilno ocenila, da glede na sprejeto odločitev (oziroma razloge zanjo - op. sodišča) zaslišanje predlagane priče geodeta B.B., ki naj bi po zatrjevanju tožnika potrdil ne samo (pravilno) postavitev mejnika od 2001, temveč tudi očitno napako geodeta A.A. in s tem nakazano očitano kaznivo dejanje, ni bilo potrebno. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ, je organ tisti, ki presodi, katere dokaze bo izvedel, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi (165. člen ZUP). Iz enakega razloga pa sodišče zato tudi ne bo sledilo v tožbi ponovljenemu dokaznemu predlogu, saj ta dokaz ni ustrezen za izkazovanje v tej zadevi relevantnih dejstev in okoliščin, temveč za dokaz o (predhodni in sedanji) postavitvi mejnika in pojasnilu o izvedbi geodetskega dela, s čemer pa tožnik (kot je sodišče že navedlo) ne izkazuje obstoja uveljavljanega ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

12Iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa tudi po presoji sodišča jasno izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) (npr. pritisk, izsiljevanje, ipd), zaradi katere je upravni organ oziroma uradna oseba izdal/a upravno odločbo. Ta razlog torej preprečuje, da se vzdrži v veljavi odločba, ki jo je izdal upravni organ zato, ker je bil z nekim dejanjem v to prisiljen. To potrjuje že besedna razlaga te določbe. Iz zatrjevanj tožnika v zahtevi - kot je ugotovil tudi že prvostopni organ - pa tako dejansko stanje niti ne izhaja, temveč je tožnik uveljavljal, da sta odločbi nični zaradi napačne postavitve mejnika št. 560 in s tem nedovoljenega dejanja iz citirane točke 279. člena ZUP. Tega dejanja (sporne postavitve mejnika) pa tudi po oceni sodišča nedvomno ni mogoče šteti za dejanje pritiska, izsiljevanja, ipd., oziroma da bi s tem dejanjem geodet vršil na uradno osebo pritisk, jo izsiljeval oziroma izvajal kakšno drugo nedovoljeno dejanje, v posledici katerega bi organ potem izdal odločbi, saj tega tožnik niti ni zatrjeval in to niti iz podatkov spisov ne izhaja. Sodišče zato tudi ne bo sledilo povsem pavšalnemu ugovoru tožnika, da je logično, da je bil tovrsten pritisk izvršen s strani osebe, ki ji je v korist trenutna postavitev spornega mejnika, saj bi moral tožnik tak ugovor, če ga je že uveljavljal, ne samo konkretizirati, temveč tudi izkazati.

13Tožnik še ugovarja, da je že iz zapisnika o mejni obravnavi izhajal dvom v pravilnost oprave geodetske storitve, glede na to, da je ta ZKT obnovitvena, pa ne organ in ne geodet nista preverila, da spremembe niso v skladu z zapisnikom. Kot že pojasnjeno zgoraj, je označitev meje v naravi tehnično opravilo (44. člen), ki ga opravi geodet. In to tehnično opravilo sodi med geodetske storitve (6. člen ZEN), za izvajanje katerih so odgovorni geodeti oziroma geodetska podjetja. Odločba o evidentiranju urejene meje pa se izda na podlagi zahteve stranke, izdelanega elaborata ureditve meje s predpisanimi sestavinami ter (po potrebi) pribavi ustreznih izjav strank (40. člen ZEN). Odločba iz 40. člena ZEN torej ni izdana kot posledica ali v zvezi z označitvijo meje v naravi, zaradi česar ni mogoče na organ nasloviti očitka, da presojanih odločb, glede na (po mnenju tožnika očitno) napačno postavitev mejnika, ni bilo mogoče izdati.

14Sodišče še pripominja, da je tožnik tudi ugovarjal, da so podani pogoji (tudi) za izredno razveljavitev odločb, ki ga sodišče ob očitni pavšalnosti in glede na v tem upravnem sporu presojano sporno odločitev organa v zvezi z ničnostjo odločb zavrača kot očitno neutemeljenega.

15Če pa tožnik meni, da mu je z očitanim dejanjem geodeta nastala kakšna škoda, pa lahko uveljavlja njeno povrnitev (4. člen Zakona o geodetski dejavnosti).

16Ob presoji sodišča, da je bilo dejansko stanje, ki je relevantno v obravnavanem primeru, popolno ugotovljeno, pa organ s tem, ko ni sledil vsem dokaznim predlogom tožnika (kar je tožniku tudi ustrezno obrazložil), tudi ni zagrešil kršitve pravil postopka in kršil načela materialne resnice iz 8. člena ZUP.

17Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

18Sodišče ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov tožnika, ker so predlagani dokazi ali del dejanskega stanja, ki ga je sodišče presodilo v okviru presoje izpodbijane odločbe (izpodbijana odločba, odločba z dne 23. 3. 2011, odločba z dne 4. 10. 2012, skica z dne 12. 11. 2015, izjava z dne 16. 6. 2015, izpis iz e-pošte, print screen) ali pa, ker niso v zadostni meri substancirani oziroma primerni za ugotovitev v tej zadevi in zgoraj navedenih relevantnih dejstev (zaslišanje B.B., zaslišanje A.A., ogled na kraju samem).

19Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.