VSL Sodba II Cp 2100/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da mora tožena stranka vrniti v neposredno posest nepremičnino ID znak 0000-95/2-0 ter opustiti vsa nadaljnja poseganja. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta A. A. in B. B. (v nadaljevanju toženi stranki) zahtevali ugotovitev, da sta lastnici te iste nepremičnine, vsaka do ene polovice in dovoljenje tožeče stranke za vpis te lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi toženih strank, da obstaja služnost v korist nepremičnine ID 0000-89/0 in sicer pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v breme nepremičnine ID 0000-95/2-0, ki je last tožeče stranke in prepoved vsakokratnega poseganja v služnostno pravico. Zavrnilo pa je podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka (A. A. in B. B.). Uveljavljata vse pritožbene razloge. Sodišče sicer pravilno povzame izpovedbe in izjave strank in prič, nato pa zmotno presodi te izpovedbe. Toženki sta izpovedali, da ima družina A. v dobroverni posesti uporabo nepremičnine 95/2. Parcela spada k kmetiji A. že 100 let. Tudi po letu 1987, ko naj bi bila lastninska pravica na sporni parceli prenešena na občino, se ni ničesar spremenilo. Aji so uporabljali nepremičnino v dobri veri. Priposestvovalna doba je začela teči 15. 4. 1987, ko sta B. A. in C. C. sklenila delilno pogodbo, katere predmete je pomotoma bila sporna nepremičnina. B. A. je živel v Nemčiji in je prišel domov samo podpisat že pripravljene listine. Prepričan je bil, da ostaja kozolec in parcela njegova last. To so potrdile vse priče. B. A. je vsa leta obnavljal kozolec in bil prepričan, da je lastnik tudi parcele. Sodišče pa kljub temu sklepa drugače. Edina okoliščina, na katere se sodišče sklicuje, je ustanovitev služnosti. V obeh primerih gre za pravno terminologijo in ureditev razmerij, v katere se pokojni B. A. ni poglabljal. Aji. so uporabljali kozolec tudi za hrambo strojev in orodja ter vozil. Sodišče ni upoštevalo priznanja turističnega društva, ki ga je to podelilo 30. 9. 2006 družini A. Plaketa turističnega društva je tožeči stranki priznala dobroverno posest. Z neupoštevanjem tega dokaza je bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče zmotno ocenjuje darilno pogodbo 19. 8. 2005, ki se nanaša na drugo nepremičnino. Enako velja za pogodbo o razdružitvi z dne 14. 12. 2006. Te pogodbe nimajo povezave s sporno parcelo. Sodišče neutemeljeno sklepa, da sta toženki vedeli za lastništvo občine in se pri tem sklicuje na dopis toženih strank 20. 6. 2006. Dopis dokazuje ravno nasprotno, to je dobro vero toženih strank. Dopis se nanaša na pripravo zazidalnega načrta in tam piše, da so želeli vključiti tudi svoja zemljišča, vključno s spornim zemljiščem. To dokazuje dobrovernost toženih strank. Tožene stranke so se vključile v pripravo zazidalnega načrta. To je potrdila tudi priča M. J. ki je bil predsednik krajevne skupnosti. Povedal je, da je občina želela 2011 v projekt "T." vključiti tudi kozolec in da zaradi nasprotovanja toženih strank je občina odstopila. Toženci so bili prepričani, da je to njihovo in niso sprožili postopka. Sodišče bi moralo kot začetek priposestvovanja upoštevati 15. 4. 1987 dalje. Sodišče ni upoštevalo, da kozolec stoji samo delno na sporni parceli, delno pa na parceli 95/1 v lasti C. A. S tem je bistveno kršilo določbe ZPP. Ker je kozolec na parceli C. A., ni mogel biti predmet delilne pogodbe z dne 15. 4. 1987. Sicer pa kozolec v delilni pogodbi ni omenjen, ampak le gospodarsko poslopje ob hiši C. C. Vsi so izpovedovali, da je B. A. obnavljal kozolec. To je bilo izvedeno v letu 1995 in brez obnove ga ne bi bilo več. Z vlaganji je pokojni B. A. pridobil solastniški delež na sporni parceli, saj je bil tedaj v veljavi ZTLPR. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko tega pravnega dejstva ni upoštevalo.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Pritožnika zanemarjata, da je sodišče ugotovilo, da sta bila C. C. in B. A. na mejni obravnavi pri odmeri nove parcele prisotna. Iz komunikacije med tretjo toženko in občino glede izgradnje Vila blok na sporni parceli pa ne izhaja, da sta toženki menili, da je parcela njihova. Občina se ne bi spustila v milijonski projekt, če ne bi bila parcela njihova. Toženki nista bili dobroverni. Sicer pa priposestvovanje ni moglo teči od želenega datuma, saj priposestovanje družbene lastnine ni bilo mogoče, kar je sprejela tudi sodna praksa v II Ips 184/2011.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika. Gre za zaščito lastninske pravice (vindikacijska tožba), ki jo vloži lastnik proti imetniku, ki ima stvar na posesti, oblasti ali v imetništvu¹. Tožeča stranka je dokazala, da je vpisana kot lastnica v zemljiško knjigo. Tožena stranka pa se je branila z nasprotno tožbo na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja. V pritožbi sicer prvič navaja in torej neupoštevno širi podlago iz nasprotne tožbe tudi na smiselno gradnjo na tujem, vendar ne pojasni, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla navajati prej (337. člen ZPP). V pritožbi piše, da se sklicuje na gradnjo kozolca pred 2002, ko je veljal ZTLPR (verjetno misli ZTLR, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Treba pa je tudi pojasniti toženi stranki, da obnova kozolca ne bi pomenila gradnjo na tujem, saj nikoli v pravdi ni trdil, da bi bil kozolec porušen in bi ga družina A. ponovno zgradila. Sodišče prve stopnje pa je glede priposestvovanj ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bili izpolnjeni pogoji iz določbe 43. člena SPZ ob upoštevanju 269. člena SPZ.

6Za pritožbo je odločilno dejstvo v tej pravdi oziroma pri odločanju o nasprotnem tožbenem zahtevku, da so tožene stranke in tudi vse priče izpovedale, da je pokojni B. A. obnovil kozolec. Trdile so, da tega ne bi delal, če bi vedel, da kozolec ni njegov in da stoji na parceli tožeče stranke. Nato je tožena stranka še trdila, da je del kozolca tudi na parceli C. A. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, kdo je obnavljal kozolec in torej tudi če ga je obnovil pokojni B. A. in ali kozolec stoji tudi delno na drugi parceli, ni pravno odločilno za odločitev v tej zadevi. Odločilno dejstvo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravni prednik tožene stranke in tožene stranke niso bile v dobri veri, da je parc. št. 95/2 last njihove družine oziroma tožene stranke. Trdile so, da naj bi B. A. ob delilni pogodbi, ko sta urejala solastninska razmerja, pomotoma spregledal, da je ta parcela prešla na C. C. Toženki sta trdili, da sta toženki in A. ves čas nemotoma uporabljali to parcelo kot svojo, ker se je B. A. dogovoril z C. C., da je ta parcela njegova. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi dokazov, katere je predložila tožeča stranka ugotovilo, da je B. A. vedel, da je to parcelo v celoti dobila C. C. To je ugotovilo na podlagi delilne pogodbe z dne 5. 4. 1987, kjer je jasno zapisano, da je pravna prednica tožeče stranke, C. C. upravičena do uporabe celotne parcele 95/2. C. C. je to parcelo odplačno prenesla na Sklad stavbnih zemljišč Občine x s pogodbo z dne 24. 6. 1987. Nato pa se je tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL. Sodišče je tudi ugotovilo in tega pritožba ne graja, da je bil B. A. osebno prisoten z C. C. ob parcelaciji, v kateri sta sodelovala oba, ko sta tudi nastali dve novi parceli 95/1 in 95/2. Tedaj sta dogovorila tudi služnostno pot za parc. št. 89, v lasti A. Tako ne drži trditev pritožbe, da je doba priposestovanja začela teči že 15. 4. 1987, to je po delilni pogodbi, ker naj bi bil B. A. dobroveren, da mu je pripadla tedaj sporna parcela. B. A. po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil dobroveren, zato niso bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Tega dejstva ne more spremeniti zatrjevanje pritožbe, da so toženke in priče izpovedale, da so Aji. obnovili kozolec in da ga ne bi, če bi vedeli, da stoji na parceli C. C. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že toženka izpovedala, da je že ob sklepanju darilne pogodbe vedela, da je bil kozolec tudi na drugi parceli; to pomeni, da je obnova kozolca potekala neodvisno od vedenja B. A., na kateri parceli kozolec stoji. Res pa je, kot zatrjuje pritožba, da so tudi priče izpovedale, da je B. A. obnovil kozolec. O tem ni dvoma in tudi sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno ugotovilo in ocenilo to dejstvo. Vendar so v postopku tudi drugi dokazi, ki so pripeljali do zavrnitve zahtevka iz nasprotne tožbe. Sodišče tudi pravilno oceni, da so tožene stranke pridobile služnostno pot preko sporne parcelo. Pravilno tudi oceni, da je nelogično, da bi stranke ustanavljale služnost preko sporne parcele, v kolikor bi B.A. mislil, da je parcela njegova oziroma bo pripadla njemu. Tako sodišče pravilno sklepa, da je pokojni B. A. vedel, da je C. C. pripadla celotna parcela, zato si je izgotovil služnostno pravico za svojo parcelo. Nenazadnje je tudi podpisal zapisnik ob mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji, saj je bil osebno prisoten skupaj z C. C. na odmeri novih parcel.

7Nato je sodišče prve stopnje presojalo trditve tožene stranke, da so one dobroverne v obdobju od 1997 do 2007. Tudi za ta del je ugotovilo, da sta se toženki o dejstvu, da je v parcela v lasti tožeče stranke, seznanili najkasneje v letih 2005 in 2006. Sodišče je pravilno presojalo vsebino darilne pogodbe z dne 19. 8. 2005. Darilno pogodbo je drugotoženka sestavila sama. Sodišče pravilno sklepa, da če bi B. A. verjel, da je kozolec njegov in da naj bi to zemljišče bilo funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na ..., tega ne bi podaril drugotoženki. Enako velja za pogodbo o razdružitvi solastnine z dne 14. 12. 2006 med C. C. in toženko B. B. Tudi v tej pogodbi se ne omenja kozolec oziroma sporna parcela. Sodišče tudi pravilno sklepa, da je nelogično, da bi C. C. pokojnemu B. A. v zameno za polovico parcele 95/2 prepustila celotno parc. št. 95/1, kar je stanovanjska hiša z dvema gospodarskima poslopjema, saj je to vrednostno neprimerljivo.

8Pritožba graja ugotovitve sodišča prve stopnje o presoji dokumentacije pod B4 do B8. Meni, da iz te dokumentacije izhaja, da je tožena stranka sporno parcelo imela za svojo. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz predloženih dopisov ni mogoče sklepati tega, kar navaja tožena stranka. Sodišče ni sklepalo o vsebini dopisa samo iz samih dopisov, pač pa je v zvezi s tem zaslišalo tudi pričo Z. K., moža drugotoženke, ki je gradbeni inženier in zasebni podjetnik. On je sodeloval pri iniciativi občine za objavo zazidalnega načrta. Priča je bila ustanovitelj družbe S. d.o.o., ki je pisalo občini. Zato je prišlo na občini do določenih sestankov, vendar je kasneje iniciativa o izgradnji Vile blok zamrla, ker je prišlo do gospodarske krize, oče pa je zbolel in umrl. Sodišče pa sklepa, da je najkasneje v letu 2006, ko so o tem projektu govorili na občini, toženkam bilo znano, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 95/2. Tako toženki nista bili dobroverni najpozneje od 2006 dalje in zato ni potekel 10-letni rok.

9Pritožba meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker ni upoštevalo listine oziroma priznanja turističnega društva družini A. za urejenost kozolca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke. Obnova kozolca ni pravno odločilno dejstvo. Treba pa je tudi opozoriti, da turistično društvo ni tožeča stranka. Predvsem pa ne gre za pravno odločilno dejstvo, ki bi potrdilo navedbe tožene stranke o priposestvovanju.

10Enako velja za pritožbeno navedbo, da je priča tožeče stranke, M. J., dolgoletni predsednik krajevne skupnosti izpovedal, da je leta 2011 želela občina v projekt "T." vključiti kozolec. Priča M. J. je izpovedal toženi stranki v prid. Povedal je le, da je občina tedaj skušala vključiti kozolec kot spremljevalni objekt v projekt "T." in tudi zagotovila sredstva za obnovo kozolca, vendar je prvo toženka takrat začela osporavati lastništvo, čeprav so pred tem pod kozolec že zložili določene stvari in tožena stranka temu ni nasprotovala. Priča je tudi izpovedala, da so občinske stvari bile tam in so še tam. Tako se izkaže, da tudi ta pritožbena navedba ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje.

11Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (365. člena ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

¹ Primerjaj A. Berden, Komentar Stvarnopravnega zakonika, stran 474 – 475, GV Založba, Ljubljana 2004.