VSRS Sodba III Ips 72/2016-3

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama krije stroške revizije.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je zoper toženca vložila tožbo na podlagi odškodninske odgovornosti po 263. členu (v zvezi s šestim odstavkom 515. člena) Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zatrjevala je, da je toženec kot tožničin direktor pri poslovanju z A. s. p., ravnal v nasprotju z njenimi interesi, neskrbno, nevestno in nepošteno, ko je v imenu tožnice sklenil (sporni) dogovor o delnem plačilu za dostavljeno blago v delnicah, ki nimajo vrednosti, kljub temu, da naj bi imel možnost poplačila v denarju.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 366.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

3Tožnica se je zoper odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 146.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pritožila, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Tožnica je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je bilo s sklepom III DoR 22/2016-9 z dne 18. 4. 2016 (delno) ugodeno. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera toženec pred sklenitvijo pogodbe o dobavi opreme z dne 16. 1. 2008, predvsem pa pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za delnice T., d. d., z dne 30. 10. 2010 pridobil zadostne informacije o vrednosti delnic.

5Tožnica je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožnice ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da toženki naloži plačilo 146.250,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2010. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− Toženec je kot zakoniti zastopnik tožnice z A., s. p., sklenil dva posla o dobavi elektroinštalacijskega materiala za dela pri gradnji S. – Pogodbo o dobavi opreme, ki je predmet revizijske presoje, je sklenil 16. 1. 2008. Z njim se je tožnica zavezala dobaviti elektroinštalacijski material v višini 700.000,00 EUR, A., s. p., pa se je zavezal, da bo tožnici za prejeto blago 70 % kupnine plačal z gotovino, preostalih 30 % pa bo poravnal z izročitvijo delnic Z., d. d., (sedaj T., d. d.) po emisijski vrednosti. V pogodbi je bilo dogovorjeno tudi, da morajo biti tožnici delnice predane do 30. 12. 2008, sicer zapade v plačilo tudi ostali del kupnine.

− V zvezi s tem poslom je bila 30. 10. 2010 (ko je tožnica po pogodbi že pridobila možnost poplačila tudi 30 % dobavljenega blaga v denarju) med tožnico (ki jo je zastopal toženec) in A., s. p., sklenjena prodajna pogodba za 13.000 delnic T., d. d., za nominalno vrednost 11,25 EUR za delnico, skupno torej 146.250,00 EUR.

− Cenitev za potrebe nakupa ali prodaje delnic ni bila opravljena. Toženec je pri sklenitvi sporne prodajne pogodbe upošteval zadnje znane podatke o ceni delnice. Nihče v postopku ni dokazal, da bi bila cena delnice v času sklenitve pogodb drugačna od tiste, ki je bila določena v teh pogodbah.

− V času sklenitve spornih pogodb (pa tudi prej) se je z zvezi z delnicami Z., d. d., izplačeval dobiček. Tožnik dokazov o prometu z delnicami T., d. d., v spornem obdobju ni predložil, je pa izvedenka potrdila, da je bil še v letu 2010 promet z delnicami zelo velik.

Razlogi za zavrnitev revizije

8Revizija ni utemeljena.

9Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izpodbijanje izven okvira dopuščenega revizijskega vprašanja in izpodbijanje dejanske podlage sodbe ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče teh, sicer v reviziji izpostavljenih očitkov, ne presoja.

10Odškodninska odgovornost toženca se (v skladu s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) presoja na podlagi 263. člena ZGD-1. Ta v prvem odstavku določa, da mora član organa vodenja in nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, saj v nasprotnem primeru ravna nedopustno. Če člani organa vodenja ali nadzora s takim ravnanjem družbi povzročijo škodo, so za njeno povračilo solidarno odgovorni (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Dolžnosti članov poslovodenja so v ZGD-1 opisane zelo splošno, zato lahko šele teorija in sodna praksa skupaj ponudita sliko o tem, v katerih primerih je član uprave odškodninsko odgovoren.¹ Ali je določeno ravnanje v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika, se presoja na podlagi objektivnih meril (t. i. abstraktno merilo presoje): vprašamo se, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in gospodarskega položaja, ki ima za vodenje podjetja vse potrebno strokovno znanje in izkušnje.²

11Glavni revizijski očitek tožnice je, da je toženec s posloma, ki sta predmet revizijske presoje, sprejel prevelika tveganja. Kupil naj bi namreč netržne delnice, ne da bi se pozanimal o vrednosti teh delnic oziroma ne da bi pridobil podatke, ki bi bili podlaga za sprejem vestne odločitve, zlasti ob dejstvu, da so mu določbe Pogodbe o dobavi blaga (zaradi poteka roka za izročitev delnic) omogočale celotno poplačilo blaga v denarju. Revizijski očitek ni utemeljen. Ob neizpodbitnem dejstvu, da je toženec pri sklenitvi pogodb, ki so predmet obravnave v revizijskem postopku, upošteval zadnje znane podatke o ceni delnice in da tožnica ni z ničemer dokazala, da bi bila cena delnice v času sklenitve pogodb drugačna od tiste, ki je bila določena v teh pogodbah, je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen. Tožnik v obravnavanem gospodarskem sporu dokazov o prometu z delnicami T., d. d., v spornem obdobju sploh ni predložil, vendar pa pravilnost materialnopravnega zaključka izpodbijane sodbe dodatno potrjujejo (tudi) ugotovitve izvedenke o izplačevanju dividend in velikem prometu z delnicami v času sklenitve spornih pogodb. Zatrjevana cena in tržnost delnice danes (ex post) na odločitev v sporu nimata učinka.

12Pri sklenitvi spornih pogodb je tako šlo za poslovno odločitev, o vsebini posla pa se toženec niti ni imel možnosti pogajati, saj je A., s. p., pogodbe s takimi pogoji sklepal tudi z drugimi pogodbenimi partnerji, s katerimi je sodeloval pri gradnji kompleksa v L. Tako je bil toženec postavljen pred dejstvo, ali bo ponujene pogoje sprejel, sicer v poslovni odnos ne bo imel možnosti vstopiti (take it or leave it). Na podlagi zgoraj obrazloženega ni mogoče pritrditi revidentki, da je toženec v poslovni odnos stopil z namenom favoriziranja konkretnega podjetnika, neskrbno in v odsotnosti vsakršnih informacij o vrednosti delnice, prav tako pa ugotovljena dejstva ne dajejo podlage niti za zaključek, da bi toženec od A., s. p., v času sklenitve prodajne pogodbe za delnice sicer lahko dobil poplačilo v denarju.

13Na podlagi ugotovljenega se tako za neutemeljene izkažejo očitki revidentke, da bi za zadostitev standarda skrbnosti in vestnosti v obravnavani zadevi morala biti opravljena analiza – cenitev vrednosti delnic, saj je bilo v okoliščinah konkretnega primera ravnanje toženca kljub kasnejšemu nastanku določenih škodljivih posledic, razumno. Tudi morebitna izvedba cenitve bi bila namreč povezana z določenimi stroški in seveda tveganji (npr. z morebitno izgubo posla, z nepripravljenostjo uprave Z., d. d., posredovati podatke, ki javnosti niso dostopni in ki bi zares omogočali ugotovitev prave vrednosti delnic, ipd.). Neutemeljeni pa so tudi očitki revidentke o pomenu javno objavljene cenitve delnice, ki jo je opravila P., d. d., saj se je slednja, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, nanašala na vrednost naložbe, zato ni mogla biti osnova za preverjanje vrednosti delnic. S temi argumenti se revidentka niti ne sooči.

14Ker dopuščeno revizijsko vprašanje zajema zgolj presojo vprašanja, ali je toženec razpolagal z zadostnimi informacijami glede vrednosti delnic ob sklenitvi spornih pogodb, bi presoja pravilnosti odločitve sodišča o skrbnosti ravnanja toženca glede same sklenitve Prodajne pogodbe z dne 30. 11. 2010 pomenila presojo izven dopuščenega revizijskega vprašanja, zato se Vrhovno sodišče do teh očitkov revidentke ne bo opredeljevalo.

Odločitev o reviziji

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

16Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora stroške, ki jih je priglasila, kriti sama.

¹ Brus, M; Odškodninska odgovornost organov d. d. in d. o. o. (I), Pravna praksa št. 400, str. 7.
² Pogorelec, P.; Odškodninska odgovornost članov poslovodstva, Podjetje in delo, 2013, št. 5, str. 763.