VSL Sklep I Cp 556/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem, stroškovnem delu (točka II. izreka) sodba spremeni tako, da znesek: "2.466,50 EUR" pravilno glasi: "3.207,30 EUR". V ostalem se pritožba zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 73,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in ga tudi v še spornem delu (za plačilo 15.500,00 EUR prvemu tožniku in 500,00 EUR drugemu tožniku, oba s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012) zavrnilo. O pravdnih stroških je odločalo v točki II. izreka in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.466,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Izpodbija točko II. izreka zaradi napačne uporabe določb ZPP¹, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Opozarja, da je v pritožbi z dne 12. 10. 2016, na podlagi katere je bila razveljavljena prvotna sodba sodišča prve stopnje, opredeljeno zahtevala povračilo pritožbenih stroškov. Z izpodbijano odločbo sodišče prve stopnje o tem zahtevku ni odločilo, zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo materialno pravo. Nepravilno je odmerilo tudi nadaljnje priglašene pravdne stroške, ker toženi stranki ni priznalo dodatnega pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR v ponovljenem postopku. Predlaga spremembo stroškovne odločitve tako, da se tožečima strankama naloži v plačilo še dodatne stroške tožene stranke v skupnem znesku 1.104,83 EUR ter povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbi je treba pritrditi, da je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov s končno odločbo prezrlo pravočasno priglašene stroške tožene stranke za pritožbeni postopek zoper sodbo III P 1197/2013 z dne 23. 9. 2016. S sklepom tukajšnjega sodišča I Cp 3254/2016 je bila razveljavljena, zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločanje o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (sklep na red. št. 81 spisa). Tožena stranka je s končno odločbo v pravdi v celoti uspela. Upravičena je torej tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Ker je odločitev o njih v izpodbijani odločbi izpadla, jih je odmerilo višje sodišče v tem pritožbenem postopku po stroškovniku na list. št. 289 spisa in upoštevaje ZOdvT², ki se uporablja v tem postopku.

6Po višini je priglašena nagrada le delno utemeljena. V pritožbenem postopku je bila izpodbijana le točka I. izreka sodbe z dne 23. 9. 2016 (obsodilni del za plačilo 16.000,00 EUR). Od te vrednosti je treba odmeriti nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom s količnikom 1 po tabeli 12. člena ZOdvT od 367,00 EUR ter po tarf. št. 3210 ZOdvT (1,6), kar znese 587,20 EUR in ne 865,60 EUR, kot je priglasila tožena stranka. Ob upoštevanju priglašenega pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarf. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22% DDV znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 740,78 EUR. V tem obsegu je bilo treba pritožbi ugoditi in dosojene pravdne stroške v višini 2.466,50 EUR zvišati za navedeni znesek. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče izrek o stroških, vsebovan v sodbi, s sklepom (166. člen ZPP) spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki skupno 3.207,30 EUR pravdnih stroškov.

7V preostalem je pritožba neutemeljena. Pritožbeno zavzemanje za dvakratno priznanje pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po 20,00 EUR po tarf. št. 6002 nima podlage v ZOdvT. Drži, da navedeni zakon v tretjem delu pri urejanju višine nagrad v opombi 3 (točka 4) določa, da se ob vrnitvi zadeve na nižje sodišče, nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Torej je v enem postopku odvetnik upravičen do ene nagrade za postopek, kot pravilno navaja pritožba. Zmotno pa je pritožbeno naziranje, da je tožena stranka do materialnih stroškov upravičena dvakrat. Gre za izdatke in ne nagrado odvetnika. Izdatki so urejeni v šestem delu tarife. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarf. št. 6002 je vezan na vsako zadevo: v višini 20% nagrade, vendar največ 20,00 EUR, in sicer namesto dejanskih izdatkov, ki se po tarf. št. 6001 priznajo v polni višini. To pa pomeni, da je v vsakih zadevi mogoče namesto dejanskih izdatkov zahtevati le pavšalni znesek, ki za celotno zadevo lahko znaša največ 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je o materialnih stroških torej odločilo pravilno, ko je toženi stranki priznalo polni – najvišji možni pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. V to odločitev pritožbeno sodišče torej ni posegalo, pritožbo pa je v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

8Ker je tožena stranka s pritožbo v pretežni meri uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 356 spisa in upoštevaje materialnopravne določbe ZOdvT. Tožena stranka je upravičena do uveljavljane nagrade za postopek po tarf. št. 3220 ZOdvT v znesku 50,00 EUR ter do 10,00 EUR po tarf. št. 6002, kar skupaj s pripadajočim 22% DDV znese 73,30 EUR. V primeru zamude bo tožeča stranka dolgovala pripadajoče zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka³.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 87/2008 s spremembami.
³ Načelno pravno mnenje, občne seje VSS, 13. 12. 2006, Pravno mnenje 1/2006, stran 7.