VSK Sodba Cpg 108/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 2.120,92 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 5.273,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka držala tožečo stranko še v letu 2010 v prepričanju, da koncesijska pogodba še vedno velja. To med drugim izhaja tudi iz dopisa toženke z dne 3.2.2010. Šele z dopisom z dne 27.10.2010 pa je tožena stranka dala jasno vedeti, da zanjo koncesijska pogodba ne velja več. V zvezi s tem, da je tožena stranka bila v letu 2010 še vedno pripravljena izpolniti pogodbo, je tožeča stranka predlagala zaslišanje prič R. K., G. B. ter B. P.. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje teh prič zavrnilo, kar pa ni pravilno in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem so bile tudi kršene tudi pravice tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena EKČP. Učinek odstopa je mogoče preklicati, če se s tem strinjata obe pogodbeni stranki. Ravno pripravljenost na sprejem izpolnitve kljub podanemu odstopu je tisto ravnanje, ki kaže na to, da odstop od pogodbe z dne 19.1.2010 ni učinkoval in da je tožeča stranka bila pripravljena pogodbo vzdržati v veljavi. Zastaralni rok ne more pričeti teči z dnem odstopa od pogodbe, saj tedaj sama škoda še ni znana, še najmanj kar je pa je, da ni znan njen obseg. Če bi tožena stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, bi tožeča stranka postala lastnica pristaniške in ostale infrastrukture, poleg tega pa bi prejemala tudi koncesijsko dajatev. Kdaj bi lahko tožeča stranka izvedela za višino škode, je potrebno upoštevati dejstvo, kdaj bi bila pristaniška infrastruktura lahko zgrajena. To velja tudi za vse ostale oblike škode. Upoštevati bi bilo potrebno, da bi v skladu s pogodbenimi določili moralo biti gradbeno dovoljenje izdano do 2.11.2010. Gradnja bi bila zaključena najprej do 2.11.2012. Po pogodbi je bilo predvideno dokončanje vseh gradenj v letu 2013, kar pomeni, da v vsakem primeru škoda ni mogla nastati, preden bi bile gradnje dokončane, in to ne glede na prenehanje koncesijske pogodbe. Tožeča stranka koristi torej ne bi mogla pridobiti pred letom 2013, zato zastaranje v nobenem primeru pred tem datumom ne more pričeti teči. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zastaranje pravice iz naslova koncesijske dajatve. V tem primeru določba 348. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne pride v poštev. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da komunalni prispevek ni pravno priznana škoda. V tej zvezi je treba upoštevati, da je šlo za pogodbeni stranki. Škoda zaradi neizgradnje komunalne infrastrukture ni mogla zapasti, preden bi bila ta infrastruktura v skladu s pogodbo lahko zgrajena. Enako velja tudi za vrednost pristaniške infrastrukture.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka z izjavo z dne 19.1.2010 (priloga A 22) odstopila od Koncesijske pogodbe za izgradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. Ž. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. ter izvajanju gospodarskih javnih služb na področju pomorskih dejavnosti, ki sta jo pravdni stranki sklenili 18.4.2007. Tožeča stranka je od pogodbe odstopila s takojšnjim učinkom, ne da bi ob tem toženi stranki pustila dodatni rok za izpolnitev, saj je bilo ob odstopu od pogodbe več kot očitno, da do realizacije pogodbe (zaradi razlogov na strani tožene stranke: tožena stranka je bila insolventna in je 29.6.2009 predlagala postopek prisilne poravnave; tožena stranka očitno ni bila zmožna pridobiti projektne dokumentacije) ne bo prišlo (106. člen OZ). Teh prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija.

7Odstop je opcijska oblikovalna pravica, ki z enostransko izjavo volje povzroči (predčasno) prenehanje pogodbenega razmerja. Glede na oblikovani učinek odstopa od pogodbe ni mogoče preklicati, prav tako pa vztrajanje tožene stranke pri pogodbi (kljub odstopu tožeče stranke) sploh ni pravno pomembno. Pogodbeni stranki bi lahko nevtralizirali učinek odstopa le tako, da bi ponovno sklenili pogodbo z enako vsebino. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi pravdni stranki s soglasjem volj ponovno veljavno vzpostavili pogodbeno koncesijsko razmerje. Povsem enak zaključek velja tudi glede pritožbene navedbe (ki je med drugim tudi povsem posplošene narave ter predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP), da sta pravdni stranki soglašali s preklicem omenjene odstopne izjave.

8Iz teh razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič R. K., G. B. in župana tožeče stranke B. P.. V pritožbi očitane bistvene postopkovne kršitve zaradi tega niso podane. Prav tako niso podane kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

9Tožeča stranke je torej 19.1.2010 veljavno odstopila od koncesijske pogodbe, pri čemer je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje predčasno prenehalo najkasneje 3. februarja 2010, ko je tožena stranka prejela izjavo tožeče stranke o odstopu od pogodbe. Glede na to, da je tožeča stranka predmetno tožbo z odškodninskim zahtevkom vložila šele 22.10.2015, je več kot očitno, da je utemeljen ugovor tožene stranke o zastaranju iztoževane odškodninske terjatve. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ)¹.

10Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati njeno izpolnitev, torej praviloma po prekršitvi pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala tako pozitivni kot negativni pogodbeni interes, saj je uveljavljala tako koristi, ki bi jih imela, če bi bila pogodba realizirana brez kršitve (izguba koncesijske dajatve, izguba nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izgubljen komunalni prispevek, izgubljena vrednost komunalne infrastrukture, izgubljen preostanek vrednosti pristaniške infrastrukture), kot tudi stroške, ki jih je imela z izpolnjevanjem pogodbe in jih ne bi imela, če pogodbe ne bi sklenila. Glede teh stroškov (ki so tožeči stranki nastali do predčasnega prenehanja pogodbe) ni nobenega dvoma, da je za to škodo tožeča stranka vedela ob razvezi pogodbe in da je ta škoda ob razvezi pogodbe tudi zapadla, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izvedela (oz. bi lahko izvedela) za vse izgubljene koristi, ki jih je s tožbenim zahtevkom uveljavljal kot škodo, ob omenjeni predčasni razvezi pogodbenega razmerja. Izpadlo koncesijsko dajatev, katere višina je bila natančno določena v sami koncesijski pogodbi (ki jo je tožnik za leto 2008 tudi že obračunal), bi tožnik brez dvoma lahko obračunal že ob razvezi pogodbe. Enako velja tudi glede višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča oz. za škodo, ki naj bi tožeči stranki zaradi izpada tega nadomestila nastala (višina nadomestila je bila tudi ob vložitvi tožbe narejena ob upoštevanju veljavnega odloka iz leta 2003 - izračun družbe E. d.o.o. v prilogi A10), kot tudi glede izračuna izgubljenega komunalnega prispevka, upoštevaje ob tem, da je tožnik vse izračune ob vložitvi tožbe izdelal na podlagi veljavnih odlokov in načrtov (podatkov o površini objektov), ki so veljali že v času predčasnega prenehanja pogodbe. Tožeča stranka torej v tej zvezi ni navajala nobenih posebnih okoliščin, ki bi nastale po razvezi pogodbenega razmerja in bi vplivale na obseg same škode. Sicer pa obravnavana pritožba prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje v tem delu niti ne posebej izpodbija.

12Glede izgubljene vrednosti komunalnega infrastrukture se je tožnik v tožbi izrecno skliceval zgolj na načrtovano vrednost posamezne infrastrukture iz podatkov Programa opremljanja iz julija 2006, zato bi lahko to izgubljeno vrednost v višini 11.340.179,00 EUR tožeča stranka lahko brez težav izračunala že ob razvezi koncesijske pogodbe. To velja tudi za preostanek vrednosti pristaniške infrastrukture, upoštevaje ob tem, da je bila tudi vrednost nove infrastrukture izračunana na podlagi podatkov iz Programa opremljanja iz julija 2006 (priloga A 9, A 10). Zaradi tega je na tem mestu pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko izgubljeno preostalo vrednost pristaniške infrastrukture v višini 10.174.102,00 EUR (ki jo je tožeča stranka uveljavljala s tožbo) tožeča stranka lahko predvidela in izračunala že ob razvezi koncesijske pogodbe.

13V primeru razveze (predčasnega prenehanja) pogodbe zaradi odstopa predstavlja izgubljeni dobiček škodo, ki zapade ob sami razvezi pogodbe in ga oškodovanec praviloma lahko tudi tedaj uveljavlja. Kasneje ga lahko uveljavlja le v primeru, če obstojijo posebne okoliščine, ki mu to preprečujejo. V obravnavani zadevi, kot je bilo to že spredaj pojasnjeno, pa teh posebnih okoliščin ni bilo, niti jih tožeča stranka ni posebej zatrjevala in dokazovala. Glede na to, da je v obravnavani zadevi škoda zapadla ob razvezi pogodbe, nikakor ne vzdrži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glede trenutka zapadlosti odškodninske terjatve upoštevati čas, ko bi se pogodba realizirala, oz. ko bi bila infrastruktura v skladu s pogodbenimi določbami izgrajena.

14Ker je tožena stranka uspela že z ugovorom zastaranja iztoževane odškodninske terjatve, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi razlogi (glede tega, da izgubljena koncesijska dajatev ni občasna terjatev in glede pravno priznane škode glede komunalnega prispevka in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) ni bilo treba posebej ukvarjati.

15Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške za odgovor na pritožbo v znesku 2.120,92 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo v višini 3.750 odvetniških točk, 37,5 odvetniških točk za pavšalne stroške in 22% DDV).

¹ Do petletnega zastaralnega roka pridemo tudi ob upoštevanju tretjega odstavka 352. člena OZ, če se ima pred očmi, da je tožeča stranka v pogodbenem razmerju v pretežnem delu nastopala z oblastne pozicije. Če pa bi šlo za gospodarsko pogodbo dveh enakopravnih subjektov, bi bilo treba upoštevati celo krajši, triletni zastaralni rok - 349. člen OZ.