VSRS Sklep VIII Ips 269/2016

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo z dne 27. 10. 2015 štelo za umaknjeno, saj je ugotovilo, da tožnica kljub pozivu sodišča takse za pritožbo ni plačala v določenem roku.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica takso za pritožbo sicer plačala, vendar v dobro nepristojnega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, torej na napačen račun, čeprav je bilo v plačilnem nalogu navedeno, da je takso dolžna plačati na prehodni podračun Delovnega sodišča v Mariboru - Zunanji oddelek v Slovenj Gradcu. Ker je tožnica sodno takso plačala na račun nepristojnega sodišča, taksa za pritožbo po plačilnem nalogu ni bila plačana, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba šteje za umaknjeno.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 57/2016-7 z dne 12. 7. 2016 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali se šteje, da je stranka umaknila pritožbo, če po pozivu sodišča takse za pritožbo ni plačala v zakonskem roku na račun sodišča, ker jo je pomotoma pravočasno plačala na račun drugega (nepristojnega) sodišča.

4Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo. Navaja, da je sodišče zakonske določbe dolžno razlagati na ustavnoskladen način in da so druga sodišča glede vprašanja, dopuščenega v reviziji, že zavzela drugačno razlago, ki je skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pri ravnanju tožnice, ki je sodno takso plačala prvi dan, ki je bil za plačilo določen s plačilnim nalogom, vendar na račun drugega sodišča, je šlo za očitno pomoto. Zato je fikcija umika pritožbe nesorazmerna, tudi v primerjavi z določbo osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožnica v zvezi s tem opozarja na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 84/2010 z dne 13. 5. 2013, iz katerega izhaja stališče, da gre pri plačilu sodne takse na napačen prehodni račun sodišča ali na prehodni račun nepristojnega sodišča za očitno pomoto. Opozarja tudi na zavzeta stališča v sklepih Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1552/2009 z dne 1. 7. 2009, II Cp 1962/2010 z dne 4. 8. 2010 in I Cpg 88/2011 z dne 3. 2. 2011 in Višjega sodišča v Celju II Ip 223/2013 z dne 14. 6. 2013.

5Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZPP mora biti sodna taksa za pritožbo plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in tožnico v plačilnem nalogu poučilo, da se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknila, če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačala oziroma, če v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali njeno obročno plačilo. Tožnica je sodno takso za pritožbo sicer plačala v roku, ki ga je sodišče določilo v plačilnem nalogu, vendar ne na prehodni podračun sodišča prve stopnje, ki je bil naveden v plačilnem nalogu, temveč na prehodni podračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

9V tej zadevi je tako sporno, ali je zato, ker je bila sodna taksa sicer pravočasno plačana, vendar na račun drugega sodišča, treba šteti, da je s tem nastopil razlog za zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, da je vloga umaknjena.

10Vrhovno sodišče je o navedenem vprašanju že odločalo v sklepih X Ips 107/2009 z dne 12. 10. 2009 in I Up 202/2014 z dne 28. 8. 2014 in pri tem zavzelo stališče, da kadar zakon določa način izpolnitve obveznosti (glede načina plačila sodne takse je to določba 6. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1, Ur. l. RS, št. 73/2008), se obveznost šteje za izpolnjeno le, če je izpolnjena na način, ki ga določa zakon. Drugi odstavek 16. člena ZST-1 namreč določa, da taksni zavezanec takso plača na prehodni račun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva oprava posameznega dejanja ali vodenje postopka. Ker tožeča stranka v obeh primerih sodne takse ni plačala na prehodni račun sodišča, od katerega se je zahtevala oprava dejanja, temveč na prehodni podračun drugega, nepristojnega sodišča, takšnega plačila ni bilo možno šteti za pravočasno plačilo po nalogu za plačilo sodne takse. Obe navedeni zadevi sta glede bistvenih okoliščin (sodna takse je sicer bila plača v roku, vendar ne na prehodni podračun sodišča, ki je bilo navedeno v plačilnem nalogu, pristojno sodišče o takšnem plačilu ni bilo obveščeno) identični zadevi, o kateri se odloča s tem sklepom.

11Po presoji Vrhovnega sodišča obstajajo utemeljeni razlogi za odstop od prakse, ki je razvidna iz sklepov X Ips 107/2009 in I Up 202/2014. Ustavnopravno je sicer dopustna ureditev, ki meritorno odločanje o pritožbi pogojuje s plačilom sodne takse v določenem roku¹, vendar bi šlo za nesorazemeren poseg v ustavno pravico do pritožbe, če bi šteli, da je pritožba umaknjena, čeprav je bila sodna taksa zanjo plačana v roku, le-da na prehodni podračun drugega, istovrstnega sodišča in ne sodišča, ki je bilo navedeno v plačilnem nalogu. Stališče, da je v primeru, kakršen je konkretni, treba šteti, da je pritožba umaknjena, bi bilo tudi v nasprotju s cilji, zaradi katerih je bilo plačilo sodne takse za pritožbo sploh predpisano kot procesna predpostavka za pritožbo.

12Plačilo sodne takse na prehodni podračun drugega sodišča je treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku. Z odvetnikom pa je v tem smislu treba izenačiti tudi pooblaščenca iz 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) kakršen zastopa tožnico v tem sporu.

13Plačilo sodne takse je bilo kot procesna predpostavka za pritožbo določeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Prej je bilo stališče zakonodajalca, da bi predpisovanje plačila sodne takse kot procesne predpostavke pri pravnih sredstvih oviralo ustavno pravico do pravnega sredstva.² Zakonodajalec je ob sprejemu ZPP-D poudaril, da gre za poseg, ki je nujen in tudi sorazmeren s ciljem zagotovitve pospešitve in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva. Zakonodajalec je ocenil, da takšna ureditev stranko pred vložitvijo pritožbe sili k oceni njene možnosti za uspeh ter jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb.³ Ni mogoče šteti, da bi bil navedeni cilj pospešitve in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva dosežen, če bi zgolj zato, ker sodna taksa ni bila plačana na prehodni podračun pristojnega sodišča, temveč je bila v roku pomotoma plačana na prehodni podračun drugega sodišča, šteli, da taksa sploh ni bila plačana in da se zato pritožba šteje za umaknjeno.

14Zaradi pomotnega plačila sodne takse na prehodni podračun drugega sodišča tudi z ničemer ni bil ogrožen namen, zaradi katerega se pobirajo sodne takse, kot obvezna dajatev v smislu 146. člena Ustave RS. Z njimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih nalog, namen pa je tudi, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Ta namen ni bil z ničemer ogrožen zaradi očitno pomotnega plačila na napačen prehodni podračun. Pomanjkljivost je mogoče odpraviti z enostavnim prenakazilom plačanega zneska z enega na drug prehodni podračun.

15Delen odstop od sodne prakse, da plačilo sodne takse na napačen prehodni podračun povzroči domnevo, da taksa sploh ni plačana, je razviden tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 84/2010 z dne 13. 5. 2010. V navedeni zadevi je dolžnik sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine plačal na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani, namesto na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. V tistem času obe sodišči nista imeli ločenih računov za plačevanje sodnih taks, ampak dva, vendar enotna računa za obe sodišči, enega za fizične in drugega za pravne osebe. Razen tega je dolžnik pristojnemu sodišču še istega dne, ko je opravil plačilo sodne takse, poslal dokazilo o plačilu. Pristojnemu sodišču je bilo zato takoj (brez opravljenih dodatnih poizvedb) in nedvomno jasno, da je dolžnik sodno takso pravočasno plačal, vendar na napačen prehodni podračun. Ob navedenih okoliščinah, ki so resda drugačne, kot v primeru tožnice, je sodišče zaključilo, da bi bilo nepravilno stališče, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nepopoln, ker sodna taksa ni bila plačana na podračun pristojnega sodišča.

16Okoliščina, da tožnica v tem sporu sodišču prve stopnje ni poslala dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo, ne more biti odločilno zato, da bi šteli, da taksa sploh ni plačana, oziroma da bi šteli, da je taksa plačana, če bi tožnica sodišču takšno obvestilo poslala (in bi ga sodišče, enako kot v zadevi II Ips 84/2010, spregledalo). Tožnica je dokazilo o plačilu sodne takse na račun drugega sodišča pritožila pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno in bi pritožbeno sodišče to dokazilo lahko upoštevalo.

17Ob pravilni uporabi določbe 105.a člena ZPP je glede na navedeno treba šteti, da je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno obravnavo pritožbe, to je, da je tožnica v roku plačala takso za pritožbo.

18Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijana sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

19V novem postopku bo sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, vročilo toženi stranki v odgovor in potem, ko bo dobila odgovor na pritožbo, ali pa ko se bo iztekel rok zanj, drugostopenjskemu sodišču poslala pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi.

20Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, v zvezi s sklepom U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2013.
² Poročevalec Državnega zbora RS, št. 84/2003.
³ Poročevalec Državnega zbora RS, št. 21/2008.