VSRS Sklep X Ips 222/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 6040-580/2014/19 z dne 17. 11. 2015, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za določitev novega roka za opravljanje pisnega dela pravniškega državnega izpita.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 25. člena ZPP-E).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljenja, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7Revident kot pomembno zastavlja vprašanje v smislu, kdaj preneha kandidatova pravica do odstopa in ponovnega pristopa na pravniški državni izpit oziroma kdaj je šteti odstop od izpita za še pravočasen - ali je odstop po pisnem delu (pred ustnim delom) pravniškega državnega izpita odstop med izpitom ali po koncu izpita (ali pisni in ustni del tvorita celoto) oziroma kdaj je izčrpana pravica do opravljanja pravniškega državnega izpita. Sprašuje še, ali je v primeru izdane pisne odločbe upravnega organa releventna njena spletna objava.

8Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča revizija ni dovoljena zaradi vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.¹

9V obravnavani zadevi je bil revidentu z odločbo dovoljen pristop k tretjemu opravljanju pravniškega državnega izpita in sicer opravljanje pisnega dela 7. in 8. 9. 2015 ter ustnega dela 7. 10. 2015. Revident je k izpitu pristopil, opravil je pisni del (za pisno nalogo iz civilnega prava je bil ocenjen z oceno 6, za pisno nalogo iz kazenskega prava pa z oceno 5). Dne 2. 10. 2015 (to je že po objavi rezultatov pisnega dela izpita na spletni strani Ministrstva za pravosodje dne 24. 9. 2015) je vložil predlog za določitev novega roka zaradi odstopa od izpita, kot razlog za odstop pa je navedel zdravstveno stanje v zvezi s poškodbo glave.

10Iz 22. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) jasno izhaja, da je izpit sestavljen iz pisnega in ustnega dela ter da se ustni del opravlja za pisnim delom. Pozitivno ocenjen pisni del izpita je pogoj za opravljanje ustnega dela izpita (prvi odstavek 26. člena ZPDI). Iz tega po presoji Vrhovnega sodišča jasno in nedvoumno izhaja, da je izpit v primeru negativno ocenjenega pisnega dela končan. Iz česar tudi jasno izhaja, da pravica kandidata do odstopa preneha po končanem pisnem delu, ki je negativno ocenjen, saj po koncu izpita ni več mogoče odstopiti od izpita.

11Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje v obravnavani zadevi revident z vprašanji ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki 83. člena ZUS-1. Odgovor, relevanten za obravnavano zadevo, izhaja že iz jasnega zakonskega besedila, nadaljnji odgovori (na ostala vprašanja) pa glede na stanje zadeve niso relevantni.

12Revident je zatrjeval tudi izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

13Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.²

14Revident s svojimi navedbami, da je s tem njegova možnost, da se preizkusi njegova strokovna usposobljenost za delo v pravosodju za vedno izgubljena in da je s tem poseženo v njegovo ustavno pravico do svobodne izbire poklica ter mu je onemogočeno opravljanje poklica, za katerega se je izobraževal in diplomiral ter pridobil strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik, tega ni izkazal. Navedene posledice, ki jih revident zatrjuje, so posledice zakonske ureditve, in ne neposredne posledice izpodbijanega akta tožene stranke. Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da nemožnost opravljanja nekega poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev ne pomeni posega v ustavno pravico, saj je tisti konkretni poklic dostopen za vse enako pod enakimi pogoji, ki jih morajo vsi, ki ga želijo opravljati, izpolnjevati.

15Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 174/2017 z dne 6. 9. 2017, X Ips 101/2017 z dne 24. 5. 2017, X Ips 7/2016 z dne 23. 3. 2016 in drugi.
² Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 229/2017 z dne 22. 11. 2017, X Ips 636/2016 z dne 22. 11. 2017, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010 in drugi.