26. člen ZPDI

Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.

Pri oceni pisnega dela PDI gre po presoji sodišča za strokovno oceno članov izpitne komisije, ki so na podlagi 21. člena ZPDI imenovani izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov. Preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata, ni odločanje o upravni stvari in tudi ne odločanje v upravnem postopku, zaradi česar sprejeta ocena o pisnem delu PDI ni upravna stvr in to ne more postati zgolj zato, ker jo je državni organ zapisal v izrek svoje odločbe. Posledično tudi ni stvar uprvnega spora, zato tudi ne more imeti sodnega varstva.

Tožena stranka je pri odločanju upoštevala stališče Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. I U 1139/2016 od katerega, glede na to, da za to niso izpolnjeni pogoji, sodišče ne odstopa tudi v predmetni zadevi. Tožena stranka je v izpodbijano odločbo v zadostni meri zadostni meri vključila dejstva in ugotovitve, ki sta jih strokovnjaka/ocenjevalca navedla na ocenjevalnih listih in ki so privedle do njunega zaključka, da se pisna naloga tožeče stranke oceni s 5 točkami. Tožena stranka je strokovno oceno vključila v izpodbijano odločbo in jo tudi logično ter dovolj prepričljivo obrazložila. S tem je po oceni sodišča zadostila zahtevi po obrazložitvi odločbe. Kriteriji, ki jih ocenjevalci upoštevajo pri ocenjevanju pisnih nalog res niso določeni z ZPDI ali Pravilnikom o programu sodniškega pripravništva in pravniškega državnega izpita, vendar so javno objavljeni na spletni strani tožene stranke, tako da se kandidati z njimi lahko kadarkoli seznanijo. S tem je zagotovljena predvidljivost kriterijev, ki jih ocenjevalci upoštevajo pri ocenjevanju pisnega dela PDI. Nemožnost opravljanja nekega poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev ne pomeni posega v ustavno pravico, saj je ti

Iz 22. člena ZPDI jasno izhaja, da je izpit sestavljen iz pisnega in ustnega dela ter da se ustni del opravlja za pisnim delom. Pozitivno ocenjen pisni del izpita je pogoj za opravljanje ustnega dela izpita (prvi odstavek 26. člena ZPDI). Iz tega po presoji Vrhovnega sodišča jasno in nedvoumno izhaja, da je izpit v primeru negativno ocenjenega pisnega dela končan. Iz česar tudi jasno izhaja, da pravica kandidata do odstopa preneha po končanem pisnem delu, ki je negativno ocenjen, saj po koncu izpita ni več mogoče odstopiti od izpita.

Sodišče je predmetno odločbo obravnavalo kot upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v delu, v katerem je toženka odločala o tožničinem pravnem interesu, da država ustvarja možnost da si državljani lahko pridobijo ustrezno strokovno izobrazbo, ob spoštovanju načela enakosti pred zakonom in v delu zagotavljanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS. V tem delu pa ima tožnica dostop do sodnega varstva na podlagi 157. člena in 23. člena Ustave RS v zvezi z 2. členom ZUS-1, ne glede na to, da se v teh primerih sodišče ne spušča v presojo zakonitosti samega ocenjevanja, kot strokovnega opravila. Ne glede na to, da gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo, v katero sodišče ne posega in je njegova presoja s tem v zvezi zadržana, pa sodišče v takšnih primerih presoja obstoj bistvenih kršitev določb postopka in morebitno arbitrarnost pri ocenjevanju, kar pa v danem primeru tožnica toženki tudi očita. Arbitrarno ocenjevanje je po presoji sodišča podano tudi v primeru, če je ocena neobrazložena. V predmetni zadevi iz izredno skope obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zgolj dejstvo, da je bila kandidatka na civilnem področju pisnega del

Pozitivno ocenjen pisni del pravniškega državnega izpita je pogoj za pristop na ustni del izpita. Pozitivno je ocenjena tista naloga, ki sta jo pozitivno ocenila oba člana izpitne komisije; če sta pozitivni oceni različni, velja povprečna ocena. Ocenjevanje je strokovno opravilo in zato ocena sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Zato mora biti presoja sodišča v tovrstnih upravnih sporih zelo zadržana in se lahko presoja kvečjemu obstoj bistvenih kršitev postopka in morebitna očitna arbitrarnost pri ocenjevanju. Ocenjevanje bi bilo arbitrarno, če bi bila ocena povsem neobrazložena ali če bi bila obrazložitev ocene popolnoma nerazumljiva.

Kadar kandidat za pisni del pravniškega državnega izpita dobi negativno oceno in s tem ne izpolnjuje pogoja za pristop k ustnemu delu izpita, ima pravico zahtevati, da upravni organ o tem odloči z odločbo, zoper katero ima na voljo sodno varstvo. Z izpodbijanim sklepom o zavrženju pritožbe torej postopek odločanja ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, saj sme tožnica zahtevati odločbo o tem, ali se ji dovoli pristop k ustnemu delu izpita. Šele zoper zavrnilno odločbo bi bil možen upravni spor. Ker tako izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.

Izpodbijana odločba ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj gre pri ocenjevanju pisne naloge na pravniškem državnem izpitu s strani ocenjevalca za strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje.