VSRS Sklep III Ips 34/2017

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljene ničnosti pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev plačila v višini 1,000.000,00 EUR, ki naj bi ga tožena stranka prejela od tožeče stranke kot (delno) izpolnitev njenih pogodbenih obveznosti.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Uveljavljala je tudi povrnitev stroškov celotnega postopka.

4Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne.

Glede dovoljenosti revizije

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku v višini 1,000.000,00 EUR, ki zato presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

5Pravdni stranki sta 8. 4. 2011 sklenili Pogodbo o terminskem nakupu 45.730 delnic izdajatelja Elektro Ljubljana, d. d. z oznako ELOG, 68.366 delnic izdajatelja Elektro Primorska, d. d. z oznako EPRG in 15.000 delnic izdajatelja Elektro Celje, d. d. z oznako ECEG za skupno kupnino 1,826.392,11 EUR (v nadaljevanju Pogodba).

66. 11. 2011 sta pravdni stranki sklenili Dodatek št. 2 k tej Pogodbi, v katerem sta se dogovorili, da je tožeča stranka dolžna plačati 1,000.000,00 EUR, tožena stranka pa hkrati obdrži lastništvo na omenjenih delnicah.

7Tožeča stranka je toženi stranki plačala znesek 1,000.000,00 EUR, tožena stranka pa je obdržala v lasti omenjene delnice.

Materialnopravna stališča sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve ničnosti Pogodbe. Na ničnost Pogodbe je sklepalo na podlagi ugotovljenega dejanskega položaja iz 14. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZintPK). Ničnost naj bi bila podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožeča stranka za izplačani znesek ni dobila ničesar. Zavrnilo pa je ugovor tožene stranke, da naj bi dogovor, da tožeča stranka plača 1,000.000,00 EUR, tožena stranka pa obdrži v lasti delnice, predstavljal poravnavo, s katero sta rešili odprta vprašanja. Zavrnitev ugovora je utemeljilo na določbi drugega odstavka 1057. člena OZ, ki določa sankcijo ničnosti poravnave o ničnem pravnem poslu. Pri tem pa se je sklicevalo tudi na posledico ničnosti, ki izhaja iz oderuške pogodbe (119. člen OZ).

9Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki ni imela dopustne podlage, zato je pogodba (ki jo sestavlja pogodba z obema dodatkoma) nična (39. člen OZ). Ničnost pogodbe naj bi bila podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ, saj naj bi bilo v nasprotju s poslovno moralo, da poslovni subjekt plača visoko kupnino, v zameno pa ne dobi ničesar. Sklicevanje tožene stranke, da naj bi pri sklenitvi Dodatka št. 2 sklenili poravnavo, pa je zavrnilo na podlagi presoje, da takšen dogovor ne more imeti učinka poravnave, saj naj bi šlo za popuščanje zgolj na strani tožeče stranke (tretji odstavek 1051. člena OZ). Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je šlo pri sklenitvi Dodatka št. 2 za oderuško pogodbo na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje o ekonomski odvisnosti tožeče stranke od tožene stranke. Pogoji nesorazmerja med dajatvijo ene stranke in dajatvijo druge stranke pa so bili izpolnjeni s sklenitvijo Dodatka št. 2. Poleg tega je sodišče druge stopnje iz neprerekanih trditev tožeče stranke, da je pozvala toženo stranko, da ji izroči predmet prodaje in ji v tej zvezi postavila dodatni rok, pri čemer tožena stranka izročitve ni opravila niti v dodatnem roku, sklepalo, da je pogodbeno razmerje prenehalo po samem zakonu. Ker naj bi že navedeni razlogi zadoščali za zavrnitev pritožbe, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do s pritožbo izpodbijanih predpostavk ničnosti po 14. členu ZintPK.

Glede odločitve o reviziji

10Za presojo ničnosti Pogodbe je glede na argumentacijo sodišča druge stopnje odločilna vsebinska povezava med Pogodbo in Dodatkom št. 2. Sodišče druge stopnje je kot odločilno za ugotovitev ničnosti Pogodbe (v 7. točki obrazložitve jo razume skupaj z obema dodatkoma) štelo očitno nesorazmerje v izpolnitvi, ko je bila zgolj tožeča stranka dolžna (v večjem delu prvotno dogovorjeno) obveznost izpolniti, medtem ko je bila tožena stranka nasprotne obveznosti (izročitev predmeta nakupa) v celoti oproščena. Na to neskladje se je sodišče druge stopnje sklicevalo, ko je utemeljevalo nedopustnost pogodbene podlage (39. člen OZ), nasprotovanje morali (prvi odstavek 86. člena OZ), objektivne predpostavke oderuštva (pri odstavek 119. člena OZ) in na izključitev pogojev za sklenitev poravnave (tretji odstavek 1051. člen OZ).

11Ob predpostavki, da ne bi bilo podanih drugih relevantnih ugovorov tožene stranke, bi se izkazalo kot pravilno kategorično stališče sodišča druge stopnje, da bi bil dogovor, da pogodbeni stranki preoblikujeta kupoprodajno pogodbo tako, da ostane v zavezi samo kupec za plačilo pretežnega dela kupnine, medtem ko bi predmet prodaje obdržal prodajalec, v nasprotju s poslovno moralo, iz česar bi bilo utemeljeno sklepati na ničnost takšnega dogovora že na podlagi splošne opredelitve ničnosti v prvem odstavku 86. člena OZ.

12Vendar tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami sklenitve Dodatka št. 2. Tožena stranka se pri tem sklicuje na trditve, ki jih je izpostavila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bil namen sklenitve Dodatka št. 2 v ureditvi medsebojnih razmerij, ko tožeča stranka ob padcu vrednosti delnic kupnine ne bi mogla plačati, toženi stranki pa bi ostale le delnice z bistveno nižjo vrednostjo. Tako podane trditve pomenijo zatrjevanje dejanskih okoliščin, ki bi lahko bistveno spremenile presojo o nesorazmerju, ki naj bi izhajalo iz Dodatka št. 2. (ki je bilo za sodišče druge stopnje odločilno za ugotovitev ničnosti tega dogovora). Trditve tožene stranke je mogoče razumeti kot zatrjevanje dogovora v smislu poravnave, ki naj bi zaradi neizpolnitve Pogodbe iz razlogov na strani tožeče stranke toženi stranki zagotovila nadomestitev nerealiziranega pozitivnega pogodbenega interesa, ki ga je tožena stranka zasledovala pri sklenitvi Pogodbe. Odškodninsko varstvo pogodbi zveste stranke daje drugi odstavek 239. člena OZ. Če bi bile te predpostavke izpolnjene, bi bila opredelitev višine odmene oškodovani pogodbeni stranki lahko dopusten predmet poravnave, zato na ničnost ne bi bilo mogoče sklepati že iz nesorazmerja, ki se kaže v tem, da je samo ena stranka prevzela zavezo izpolnitve nasprotni stranki. S tem, ko je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je takšen dogovor v vsakem primeru nedopusten, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Posledično so ostale nepreizkušene pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje o nesorazmerju v izpolnitvah na podlagi Dodatka št. 2.

13Tako oblikovani ugovori tožene stranke pa bi bili relevantni le ob predpostavki, da ne bi bili podani razlogi za ničnost Pogodbe niti na drugi podlagi, to je ne samo v povezavi z dogovorjeno nesorazmernostjo izpolnitve v Dodatku št. 2. Sodišče prve stopnje je ničnost Pogodbe ugotovilo tudi na predpostavkah iz 14. člena ZintPK, ki naj bi bile podane že ob sklenitvi Pogodbe. Če bi bile v pritožbenem preizkusu te ugotovitve potrjene kot pravilne, bi se tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na zasledovani namen pri sklepanju Dodatka št. 2 v smislu poravnave izkazalo za pravno neodločilno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje (24. točka obrazložitve sodbe), da v primeru ničnosti Pogodbe njenih posledic ni mogoče sanirati s poravnavo (drugi odstavek 1057. člen OZ). Ker nična pogodba ne ustvarja učinkov, na podlagi takšne pogodbe tudi ni mogoče nuditi pravnega varstva iz drugega odstavka 239. člena OZ. Tudi v tem delu so pritožbene navedbe tožene stranke v izpodbijani sodbi ostale neizčrpane.

14Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so pomembna za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. S tem je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Napotki sodišču druge stopnje v ponovnem sojenju so razvidni iz podanih razlogov te obrazložitve.

15Ker že navedeni razlogi zadostujejo za ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo tudi do drugih uveljavljanih revizijskih razlogih v reviziji (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Glede stroškov postopka

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.