UPRS Sodba I U 2085/2017-37

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-466/2015/79 (1312-06) z dne 13. 3. 2017 odpravi.

II. Mld. A.A. se prizna status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2020.

III. Sodna odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2020.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik povedal v prošnji in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nadalje navaja, da je v predhodnem postopku enkrat tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite že zavrnila, zoper odločbo je tožnik vložil tožbo, upravno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. V sodbi je upravno sodišče navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, potrdilo je tudi pravilnost zaključka tožene stranke, da za okraj Jaghuri, iz katerega je tožnik, velja, da je zunaj nadzora talibov, vendar pa tožena stranka tožnika ni seznanila z ugotavljanjem varnosti poti, ko je sklepala, da bi ga lahko v Kabul prišel čakat njegov oče. Zaradi tega je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in v navedeni sodbi navedlo, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ponovno zaslišati tožnika, ker ga pred izdajo odločbe ni seznanila s svojim sklepanjem, da ga bo lahko prišel iskat oče.

2Tožena stranka v izpodbijani odločbi s tem v zvezi navaja, da je tožnik v času do izdaje odločbe postal polnoletna oseba in zato z njim ni opravila osebnega razgovora. Nadalje navaja, da je tožnik glede svojega rojstnega podatka dajal različne podatke. Pri podaji prošnje je navedel, da je star okoli 17 let, dne 14. 12. 2015 pa, da je star 13 let in da mu je to povedala mama, s katero se je pogovarjal. Tudi na osebnem razgovoru je rekel, da je star od 13 do 14 let, vendar je navajal različne podatke o tem, kdaj je poklical domov. Tožena stranka je sicer prejela kopijo taskire, kjer je navedeno, da je po svojem videzu star 13 let, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da je taskira izdana dne 20. 2. 2016, ko tožnika ni bilo več v izvorni državi. Zaradi tega po mnenju tožene stranke ni verodostojna. Ker je tožnik navajal različne datume rojstva, je tožena stranka štela njegovo starost 17 let kot pravilno, ker je to povedal na prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Če pa je bil 10. 12. 2015 star 17 let, potem pa je enkrat v letu 2016 dopolnil 18 let in ga zato tožena stranka v ponovljenem postopku šteje za polnoletnega. Sicer pa tožena stranka sprejema to, da je Hazar in da je iz okraja Jaghuri. Pri tem pa je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotavlja, da ni izkazal splošne verodostojnosti. V postopku je uveljavljal ogroženost in strah pred talibani, Daish in Al Kaido in zaradi splošne situacije v Afganistanu. Vendar pa je navedel, da talibani niso nikoli prišli k njim niti k sosedom, prav tako se noben član družine ni nikoli osebno srečal z njimi niti s katero drugo organizacijo.

3Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. V ta namen je proučila najnovejše relevantne odlomke različnih aktualnih poročil in člankov. Pri tem ugotavlja, da iz informacij izhaja, da iz okraja Jaghuri, od koder prihaja tožnik, ni bilo vidnih razselitev v druge okraje province Ghazni, kar kaže na to, da je to eden izmed najvarnejših oziroma najstabilnejših okrajev. Tožena stranka je nadalje preverjala tudi varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghuri. Pri tem je ugotovila, da je najkrajša pot tudi najbolj nevarna. Druga cesta, ki poteka preko okraja Gelan, gre preko ozemlja, kjer je sorazmerno veliko upornikov, vendar Landinfo nima podatkov, da so zaradi tega posebej prizadeti civilni uporabniki ceste. Najbolj pogosto uporabljena cesta prečka okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari in zato velja za varno. Tožena stranka je našla informacije, da v okraj Jaghuri vodijo tudi varne poti in sicer je možno potovati preko province Bamyan, s katerim so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj. Tožena stranka je zbrane informacije posredovala tudi v seznanitev pooblaščencu tožnika. Pooblaščenec je priložil informacije glede varnostne situacije v Afganistanu na splošno ter glede varnostne situacije v provinci Ghazni in okraju Jaghuri, pri čemer se te bistveno ne razlikujejo od informacij, ki jih je našla tožena stranka. Pooblaščenec je predložil tudi nekaj informacij glede nevarnosti poti v provinco Ghazni. Pri tem omenja cesto smrti, vendar je to upoštevala že tudi tožena stranka in v nadaljevanju utemeljila, da obstajajo tudi informacije, iz katerih je razvidno, da v okraj Jaghuri vodijo tudi druge poti, ki so varne. Pooblaščenec tožnika je v ponovljenem postopku tudi navedel, da tožnik nima več stikov z družino in ne more vzpostaviti z njimi povezave ter je zato zaskrbljen. Tožena stranka pojasnjuje, da je za konkreten primer to irelevantno, saj je v letu 2016 postal polnoleten in se zato toženi stranki ni več potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali ga lahko oče pride iskat v Kabul. Od njega se glede na doseženo polnoletnost pričakuje, da bo pot zmogel sam. Pri tem tožena stranka opozarja še na informacije Mednarodne organizacije za migracije, katera izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev.

4Tožnik v tožbi nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je star 18 let in vztraja pri tem, da je mladoletnik. Res je pri podaji prošnje najprej dejal, da je star 17 let, vendar to ne pomeni, da mora tožena stranka upoštevati njegovo prvo izjavo, saj je že tri dni po podaji prošnje sporočil toženi stranki, da je govoril s starši in da so mu ti dejali, da je star 13 in ne 17 let. Prav tako sta tožnikov pooblaščenec in zakonita zastopnica predlagala toženi stranki, naj odredi oceno starosti, vendar tožena stranka tega ni storila. Če pa obstaja dvom glede starosti, bi morala tožena stranka odrediti postopek za oceno starosti mladoletnika brez spremstva. Tožena stranka pa v ponovljenem postopku tega ni odredila in prav tako ni upoštevala navodila vrhovnega sodišča, da se s tožnikom opravi ponovni razgovor. Tožnikova zakonita zastopnica je organizirala pregled tožnika pri izvedencu, pri čemer je ta ugotovil, da je star med 16 in 22 let. Tožnik meni, da je zadovoljivo pojasnil, zakaj je najprej mislil, da je star 17 let. Res je, da kopija taskire nima tako velike dokazne vrednosti, vendar je kljub temu še en dokaz, da je morebiti mlajši. Nadalje tožnik še navaja, da glede števila klicev s starši ni kontradiktornosti, saj je dejansko dvakrat govoril z njimi, najprej decembra 2015 in nato še januarja 2016. Nadalje tožnik med drugim podrobneje pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju varnostna situacija v provinci Ghazni in okraju Jaghuri slaba. Tožena stranka se do večine informacij o izvorni državi, ki jih je posredoval tožnik, ni opredelila. Tožnik je toženi stranki v zvezi z varnostjo predložil tudi nedavno sodbo avstralskega sodišča, ki ugotavlja, da se je varnostna situacija poslabšala tudi v okraju Jaghuri. Nadalje še navaja, da iz poročil izhaja, da so bili Hazari velikokrat ugrabljeni na poteh do Ghaznija. Tožnik je kot mladoletnik lažja žrtev talibanov in drugih upornikov. Pomembno je, da je ob vrnitvi deležen primernega sprejema. Tožnik je v komentarjih že sporočil toženi stranki, da s starši nima več stika in tožena stranka bi morala to upoštevati. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in tožniku prizna subsidiarno zaščito, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno poudarja, da je tožnik najprej rekel, da je star 17 let in pred podajo prošnje je na razgovoru s socialno delavko navedel, da je rojen 1. 1. 1998, dne 15. 12. 2015 pa je prošnjo za mednarodno zaščito dopolnil tako, da je izjavil, da je star 13 let. Predložil je sicer tudi kopijo taskire, kjer je napisano, da je po zunanjem videzu star 13 let, kar pa je nemogoče, saj je bila izdana 20. 2. 2016, ko tožnika ni bilo več v izvorni državi. Sicer pa je tožnik večkrat spreminjal osebne podatke. Glede zdravniškega mnenja o njegovi starosti pa tožena stranka meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Glede varnostne situacije tožena stranka opozarja na to, da je upravno sodišče samo navedlo, da je tožena stranka ugotavljala varnostno situacijo v provinci Ghazni, kjer je ugotovila, da je okraj Jaghuri varen. Splošno nasilje v provinci Ghazni pa vsekakor ne vključuje okraja Jaghuri. Sicer pa se je tožeča stranka v tožbi oprla tudi na več poročil, ki jih v postopku do izdaje upravnega akta ni predlagala, pri čemer tožena stranka ponovno opozarja na nedovoljene tožbene novote. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožnik v pripravljalni vlogi zanika, da bi namerno spreminjal rojstne podatke ter navaja, da ima tožena stranka v primeru dvoma v tožnikovo starost dolžnost postaviti izvedenca. Nadalje še navaja, da so bila vsa poročila, na katera se v tožbi sklicuje, predhodno predložena toženi stranki v komentarju na poročila, ki jih je le-ta predložila tožeči stranki.

7Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sodbo št. I U 648/2017-11 z dne 7. 6. 2017 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je sodišče navedlo, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni zaslišala tožnika, ker je izhajala iz tega, da je v času do izdaje odločbe tožnik postal polnoletna oseba in da so se s tem okoliščine bistveno spremenile. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na to, kaj je tožnik dejal v začetku postopka, torej ob podaji prošnje. Sodišče je v prvotni sodbi menilo, da je tožena stranka preuranjeno sklepala na to, da tožnik ni več mladoleten. Navedlo je, da je glede na podatke upravnega spisa tolikšen dvom v njegovo starost, da ni mogoče brez izvedeniškega mnenja sklepati na njegovo polnoletnost, saj je že tri dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je dejansko mlajši. Tudi na osebnem razgovoru je vztrajal pri tem, da je star med 13 in 14 let. Po mnenju sodišča je obstajal dvom v starost tožnika in bi morala tožena stranka odrediti pripravo izvedeniškega mnenja. Ker je preuranjeno sklepala, da je tožnik že polnoleten, je tudi napačno ravnala, ko ga ni zaslišala z namenom, da bi se lahko izjasnil do tega, ali bi ga lahko res prišel k Kabul čakat oče.

8Zoper navedeno sodbo upravnega sodišča se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in s sklepom št. I Up 176/2017 z dne 6. 9. 2017 navedeno sodbo upravnega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek. Pri tem je dugostopenjsko sodišče navedlo, da tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da je sama na podlagi presoje dokazov ugotovila, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje star 17 let. Navedlo je, da to pomeni, da je tožena stranka z gotovostjo ugotovila tožnikovo starost oziroma da ni ugotovila obstoja dvoma v njegovo starost. Če pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da obstaja dvom v njegovo starost, bi bilo dolžno izvesti glavno obravnavo. Nadalje je drugostopenjsko sodišče še navedlo, da se izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca opravi takrat, ko obstaja dvom v starost mladoletnika brez spremstva. Ker pa je tožena stranka ugotovila, da ni dvoma o tožnikovi polnoletnosti, pa ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni bila dolžna postaviti izvedenca za oceno tožnikove starosti. Vrhovno sodišče še pripominja, da v skladu z upravnosodno prakso tudi v takem primeru postavitev izvedenca ni obligatorna.

K točki I in II izreka:

9Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

10Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila v ponovljenem postopku, potem ko je prvo odločbo tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito upravno sodišče s sodbo št. I U 551/2016-11 z dne 12. 5. 2016 že odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po ugotovitvah tožene stranke njegovemu strahu pred talibani, ki jih ni nikdar srečal, manjka subjektivni element. Po mnenju sodišča je že tedaj tožena stranka pravilno ugotovila, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Torej ostaja odprto vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, sicer pa se tudi tožbeni zahtevek glasi, naj sodišče tožniku prizna subsidiarno zaščito.

11Skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 pa zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

12Sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da je tožena stranka glede pogojev za priznanje subsidiarne zaščite pravilno ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. Nepravilno pa je ugotovila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, torej da ni nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, to pa iz razloga, ker je v ponovljenem postopku štela, da je tožnik polnoletna oseba in da zaradi tega ni več relevantno, ali bi imel možnost, da ga kateri izmed staršev ob vrnitvi v Afganistan pričaka in ga pospremi na pot domov, pri čemer je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da za mladoletnika brez spremstva taka pot ne bi bila brez nevarnosti, da bi se mu na poti kaj zgodilo.

13Sodišče je v navedeni zadevi v ponovljenem postopku dne 27. 11. 2017 opravilo glavno obravnavo. Pooblaščenka tožnika je na obravnavi navedla, da lahko sodišče brez izvedenca odloči, da je tožnik mladoleten. Postopek traja že dve leti, negotovost pa je za tožnika psihično neugodna. V otrokovem največjem interesu je, da se postopek čim prej zaključi. Tožnik je mladoleten, saj je deškega videza, vedno je zatrjeval, da je v Afganistanu opravil 4. razrede osnovne šole, to je do 11. leta, potem je bilo leto in nekaj mesecev, ko ni hodil v šolo, nato je odšel v Iran, kjer je bil približno osem mesecev in je bil torej 13 let star, ko je prišel v Slovenijo. Nadalje se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. Y.Y., češ da je tožnik star približno med 16 in 22 let. Sklicuje se še na poročilo kanadskega imigracijskega in begunskega odbora, ki takšno prakso, da očetje lahko zaprosijo za taskiro brez prisotnosti otrok, to potrjuje. Torej obstaja dvom v polnoletnost tožnika. V otrokovem največjem interesu je, da sodišče v primeru dvoma sprejme, da je tožnik mladoleten. Tožnik je v ponovljenem postopku predložil nova poročila, ki kažejo na to, da se je varnostna situacija v okraju Jaghuri poslabšala. Iz poročil izhaja, da je Ghazni ena najbolj prizadetih provinc zaradi uporabe eksplozivnih teles. Okrožje Jaghuri je bodisi pod nadzorom talibanov ali pa v sferi, kjer talibani delujejo z visoko stopnjo samozavesti. Poslabšala se je situacija za Hazare v tem okraju. Situacija na cestah v tem okraju je izredno slaba. Poročila govorijo o nezakonitih nadzornih točkah, ugrabitvah, eksplozijah min, atentatih, hitri vožnji zato, da ne bi vozil ustavili talibani. Do tragičnih dogodkov prihaja nepretrgoma. Tožnik je kot mladoletnik lažja žrtev talibanov in drugih upornikov. Treba je upoštevati tudi to, da tožnik že od avgusta 2016 nima več stikov s svojimi starši. Že skoraj dve leti živi v Sloveniji.

14Tožena stranka je tudi na glavni obravnavi vztrajala na stališču, da dvom o tožnikovi polnoletnosti ne obstaja. Nasprotuje stališču, naj sodišče v primeru dvoma odloči v korist tožnika. Navaja še, da z na glavni obravnavi predloženim poročilom prof. dr. Petra Pregla ni seznanjena, ravno tako ne z mnenjem varuha človekovih pravic, na katerega se sklicuje pooblaščenka tožnika. Ni bila seznanjena niti s poročilom kanadskega imigracijskega odbora.

15Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je družina takrat, ko je odšel iz domovine, rekla, da je star 13 let. Ko je bil v Grčiji, so jim rekli, naj povedo, da so stari 17 ali 18 let, da gredo lahko naprej. Prvotno je res povedal, da ima 17 let, to pa iz razloga, ker ni nameraval ostati tukaj, ampak je hotel iti naprej. Naslednji dan pa se je pogovarjal po telefonu z mamo in mu rekla, naj ostane v Sloveniji in da je star 13 let. Edini dokument, ki ga je družina priskrbela, je taskira. To je dokument, ki ga je predložil. V Afganistanu ni običaj, da vprašaš starše, koliko si star. V družini se praznuje rojstvo takrat, ko je nekdo rojen, pri čemer nekateri napišejo tisti dan v Koran, sicer pa ni praznovanj rojstnega dneva. Mama mu je rekla samo, da je star 13 let, ne ve pa za mesec in dan rojstva. Glede poti do njegovega rojstnega kraja je na internetu zasledil, da se je situacija poslabšala. Ker je po narodnosti Hazar, preti nanj še več nevarnosti. V nevarnosti so, kadar hočejo iti k Kabul, pri čemer se zgodi, da na poti zahtevajo, da morajo Hazari imeti brado in da morajo moliti tako, kot oni to zahtevajo, sicer se zgodi, da te odpeljejo, ubijejo ali naredijo s teboj, kar hočejo. Oče ga ne bi mogel iti iskat v Kabul in ga ne bi bil sposoben zaščititi. Že eno leto in pol poskuša vzpostaviti stik z družino, a mu ne uspe. Kliče, a se mu ne oglasijo. Zadnji stik je imel poleti lanskega leta. Kadar pokliče številko staršev, sploh ne zvoni. Ne more reči, kakšne so varnostne razmere v Jaghuriju, kolikor pa sledi, je tam za Hazare še vedno nevarno. V dijaškem domu se na splošno dobro počuti, navadil se je na običaje, lahko reče, da živi kot kakšen Evropejec. Njegova želja je, da bi končal 9. razred osnovne šole in se še naprej šolal. Želi si tudi, da bi dobil status azilanta. V taskiri je kot dan izdaje taskire navedena letnica 2016. V Sloveniji bo sedaj že dve leti oziroma dve leti in pol. Tu je končal tako 7. kot 8. razred osnovne šole. Ko je šel iz Afganistana, ni vprašal mame, koliko je star, ampak šele takrat, ko je prišel sem. Ko je bil v Iranu, sploh ni imel namena, da bi šel naprej v Evropo, zato mu v Iranu ni bila pomembna njegova starost. Taskiro, v kateri je navedeno, da je star 13 let, je izdal organ, katerega imena ne ve. V Afganistanu je običaj, da če eden od staršev reče, da potrebuje taskiro za svojega sina, potem vprašajo, koliko je star in jo izdajo. Preden je zapustil Afganistan, je bil v 4. razredu osnovne šole, pri čemer je šolo enkrat obiskoval, enkrat pa ne. Ni bila vedno odprta ali ni bilo učitelja. Po končanju 4. razreda je bil sedem dni doma, nato je dva meseca delal v gostilni in deset mesecev je delal skupaj z očetom, potem pa je šel v Iran, kjer je bil osem mesecev in potem je prišel sem.

16V navedeni zadevi je po mnenju sodišča ključnega pomena, ali je potrebno tožnika obravnavati kot mladoletno ali kot polnoletno osebo. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi in po vpogledu v upravni spis prišlo do zaključka, da je potrebno tožnika obravnavati kot mladoletno osebo. Treba je namreč upoštevati, da je tožnik že tri dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da v resnici ni star 17 let, ampak je dejansko mlajši, in je bilo v zvezi s tem celo dne 15. 12. 2015 opravljeno posebno zaslišanje pri toženi stranki. Tako je iz zapisnika o dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik povedal, da je med tem časom govoril z mamo iz Afganistana, ki mu je povedala, da je star 13 let in ne 17. Povedal je tudi, da so mu v skupini, v kateri je potoval, rekli, da naj reče, da je star 17 let. Povedal je tudi, da pri podaji prošnje ni točno vedel, koliko je star, in šele ko je govoril z mamo, mu je povedala, da je star okoli 13 let. Prav tako je povedal, da so mu v Grčiji svetovali, da naj reče, da je star 17 let. Kot je razvidno iz druge strani zapisnika o dopolnitvi prošnje z dne 15. 12. 2015, sta tako zakonita zastopnica kot pooblaščenec ob tej priložnosti nasprotovala temu, da ga tožena stranka ocenjuje, kot da je star 17 let. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je tudi na osebnem razgovoru vztrajal pri tem, da je star med 13 in 14 let (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Na osebnem razgovoru je tudi povedal, da pri njih ne praznujejo rojstnih dnevov (stran 9 zapisnika o osebnem razgovoru). Tožnik je prav tako na sodišču na glavni obravnavi povedal, da so mu v Grčiji rekli, naj pove, da je star 17 ali 18 let, da gre lahko naprej. Tudi na glavni obravnavi je povedal, da ko se je pogovarjal z mamo, mu je rekla, da je star 13 let. Sodišče nadalje ugotavlja, da čeprav je bila taskira izdana po tožnikovem odhodu iz Slovenije in čeprav je v njej navedba, da je star 13 let zgolj na podlagi zunanjega videza, pa je vendarle potrebno upoštevati, da je podatke za taskiro očitno posredoval oče, kot bi se dalo sklepati iz prevoda taskire (v prevodu je sicer navedeno, da je njegov podpis nečitljiv), pri čemer ni razloga, zakaj bi o svojem sinu navajal drugačne podatke od tistih, ki so resnični. Poleg tega se sodišče tudi strinja z navedbo pooblaščenke, da če je bil v Afganistanu do 11 leta, ko je opravil 4. razred osnovne šole in nato približno eno leto in nekaj mesecev ni hodil v šolo in nato odšel v Iran, kjer je bil približno osem mesecev je bil torej star 13 let, ko je prišel v Slovenijo. Prav tako se sodišče strinja z navedbo pooblaščenke tožnika, da tudi sam zunanji deški videz tožnika kaže na to, da je tudi v času glavne obravnave še mladoleten. Sodišče se je na glavni obravnavi zaradi videza tožnika lahko samo prepričalo, da še ne more biti polnoleten.

17Tožnik je na glavni obravnavi predložil tudi zdravstveno dokumentacijo - lastnoročno napisan dokument izr. prof. dr. X.X., dr. med. Dokument je datiran z dne 6. 10. 2017, medtem ko je bila izpodbijana odločba izdana dne 13. 3. 2017. Iz navedenega razloga sodišče tega dokaza ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj se skladno z 52. členom ZUS-1 kot novi dokazi lahko upoštevajo le tisti, ki so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Sodišče iz istih razlogov tudi ni upoštevalo kot dokaza zdravniškega mnenja Y.Y., dr. med., saj je ta dokaz datiran z dne 4. 4. 2017, torej tudi po izdaji izpodbijanega akta. Nadalje sodišče kot dokaza tudi ni upoštevalo mnenja Varuha človekovih pravic, saj je varuh mnenje poslal sodišču samoiniciativno, varuh pa nima statusa stranke, razen tega gre zgolj za mnenje o zadevi in iz tega razloga ga sodišče tudi ni posredovalo v odgovor toženi stranki. Navedeno je sodišče strankam tudi pojasnilo na glavni obravnavi dne 27. 11. 2017.

18Glede na vse navedeno obstaja tako izrazit dvom v to, ali je tožnik res postal že polnoleten, da se je sodišče odločilo, da zaradi dvoma šteje, da je tožnik mladoletna oseba, saj več dokazov govori v prid njegovi mladoletnosti, kot pa v prid temu, da je polnoleten. Tožnik je namreč le v fazi podaje prošnje trdil, da je star 17 let, nato pa je že po nekaj dneh prošnjo dopolnil in glede starosti spremenil svojo izjavo in je nato ves čas do konca postopka vztrajal pri tem, da je bil pri podaji prošnje star 13 let. Ves čas je kot razlog za to, zakaj je navedel višjo starost, navajal, da so mu tako rekli v Grčiji in ves čas je tudi trdil, da so mu starši rekli, da je star 13 let, pa tudi v taskiri je ta podatek in tudi po zunanjem videzu bi po oceni sodišča tožnik lahko bil star (sedaj v letu 2017), torej približno dve leti po podaji prošnje, približno 15 let. Če je torej tožnik v decembru 2015, ko je svojo prošnjo dopolnil, navajal, da je star 13 let, je po mnenju sodišča moral v letu 2017 dopolniti 15. leto starosti. Iz vseh navedenih razlogov ga torej sodišče šteje kot mladoletno osebo. Ker glede na vse navedeno sodišče ne dvomi v to, da je tožnik mladoleten, meni, da zaradi ugotovitve starosti ni potrebno postaviti izvedenca.

19Pri odločanju o prošnji za mednarodno zaščito je potrebno skladno s 15. členom ZMZ-1 upoštevati načelo otrokove največje koristi. Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZMZ-1 je pri ocenjevanju največje otrokove koristi potrebno upoštevati možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Upoštevajoč navedene kriterije sodišče ugotavlja, da tožnik po njegovih lastnih navedbah že več kot eno leto nima stikov s starši, razen tega ga po njegovih navedbah tudi ne bi mogel nihče iti pričakat v Kabul. Tožnik je tudi sam povedal, da si želi v Sloveniji končati osnovno šolo in se še naprej šolati. V dijaškem domu se dobro počuti in je tudi povedal, da se je navadil na nove običaje. Sodišče tudi meni, da glede varnosti in zaščite na poti domov nikakor ne bi bilo primerno, da bi tožnik sam, torej mladoletnik brez spremstva, odšel v Afganistan do svojega rojstnega kraja. Kot navaja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, je strateška cesta, ki povezuje Kabul in Kandahar poimenovana tudi kot cesta smrti. V odločbi je navedeno, da je najkrajša pot do Jaghurija tudi najbolj nevarna. Tudi glede druge ceste, ki poteka preko okraja Gelan, tožena stranka sama navaja v odločbi, da je tam sorazmerno veliko upornikov. Potreben je dogovor med prebivalci Jaghurija in Gelana glede prostega gibanja civilistov. In ne glede na to, da je navedeno, da najbolj uporabljena cesta, ki prečka okraj Nawur, velja za varno, sodišče ocenjuje, da nikakor ni primerno za 15 let starega mladoletnika brez spremstva, da gre sam na tako pot, saj ga po vrnitvi v Kabul tam ne bi nihče čakal, da bi ga pospremil, saj s starši nima niti več kontaktov. Glede nevarnosti poti je tožeča stranka že v postopku do izdaje upravnega akta predložila določena dokazila, ki kažejo, da so te poti nevarne. Tako iz spletnega vira womenpress.af z dne 13. 8. 2015 izhaja, da je Jaghuri, sicer varno okrožje v provinci Ghazni, postalo tarča talibanov in drugih skupin, ki ugrabljajo tiste, ki potujejo do Jaghurija. V tem viru je navedeno, da nekateri vozniki nimajo možnosti, da se ne bi vozili po teh nevarnih cestah. Talibani so večinoma v okrožju Karabah v provinci Ghazni, kjer ustavljajo potnike. Tekom časa so talibani ugrabili več ljudi, nekatere celo ubili. Tudi v spletnem viru www.hazarapeople.com iz 24. januarja 2015 je navedeno, da glavne ceste, ki povezujejo Jaghuri z glavnim mestom Afganistana, nadzorujejo talibani.

20Upoštevajoč vse navedeno bi torej tožnik kot mladoletnik brez spremstva, ki s starši sploh nima stikov in katerega starost je sodišče ocenilo na približno 15 let, lahko bil ob vrnitvi v kraj, kjer je prej živel, izpostavljen resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, saj bi bil po mnenju sodišča kot mladoletnik na poti domov lahko žrtev ugrabitve ali napadov, kar po mnenju sodišča ustreza pojmu resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1.

21Sodišče tako meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje subsidiarne zaščite po določbi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani upravni akt odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari, ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Tožniku je priznalo subsidiarno zaščito, ker je ocenilo, da mu zaradi njegove mladoletnosti grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj bi kot mladoletnik brez spremstva lahko bil lažja žrtev raznih upornikov na poti domov. Ker je sodišče štelo, da je tožnik neugotovljivega dne v letu 2015 dopolnil 13. leto starosti, je pri tem upoštevalo, da bo dopolnil 18 let najkasneje do 31. 12. 2020, zaradi česar mu je tudi do tega datuma priznalo subsidiarno zaščito.

K točki III izreka:

22Odločitev o III. točki izreka te sodbe temelji na določbi drugega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler traja ta zaščita.