UPRS Sodba I U 647/2017-11

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča, št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016, je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 15. 9. 2014 in nato ponovno dne 26. 2. 2016. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je v svoji prvi prošnji navajal, da je leta 2008 prejel izkaznico politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe), ki se je borila proti predsedniku Mubaraku in njegovi oblasti, za spremembe. V letih 2009 in 2010 je tožnik sodeloval na številnih demonstracijah proti Mubarakovemu režimu, ki jih je policija skušala zatreti z uporabo sile, vodnih topov, solzivca in streljanjem, v katerem je umrlo najmanj 60 oseb, številni protestniki so bili aretirani. Po uspeli revoluciji v Egiptu in padcu Mubarakovega režima je oblast za več mesecev prevzela vojska, ki je organizirala volitve, na katerih je zmagala Muslimanska bratovščina, kar je povzročilo nove probleme in delitve, saj je del prebivalstva Egipta podpiral Muslimansko bratovščino, drugi del pa je bil za demokratične spremembe. Tožnik se je tako udeležil demonstracij zoper vladajočo stranko konec leta 2012, ki so trajale do začetka leta 2013, na katerih je prišlo do obračunavanj med podporniki in nasprotniki Muslimanske bratovščine. Tedaj so ga člani Muslimanske bratovščine ujeli in mu na rokah ugašali cigarete ter ga pretepli. Reševalno vozilo ga je odpeljalo v bolnišnico, kjer je ostal 8 ur, od tam pa je bil odpeljan na policijo na zaslišanje, ki je trajalo približno 5 dni. Do spremembe oblasti, ki jo je nasledil general Abdel Fattah el-Sisi, je prišlo v mesecu juniju 2013. S tem je bil tožnik sprva zadovoljen, a se je že v začetku leta 2014 ponovno udeležil protestov, in sicer proti generalu El-Sisiju, zaradi izpustitve vseh članov Mubarakove stranke. Tedaj so ga ponovno aretirali in pridržali na zaslišanjih na policiji približno 15 dni, kjer so ga pretepali in mu grozili, če bi nadaljeval s protesti, podvržen pa je bil tudi elektrošokom. Po izpustitvi je nadaljeval s študijem, pa tudi z objavami na facebooku proti oblastem, zato je bil večkrat deležen groženj policije in varnostne službe, da bo aretiran in zaprt, če ne preneha s tovrstnimi aktivnostmi. Tudi prijatelji so ga opozorili, da je njegovo ime na „črni listi“. V mesecu ... 2014 je bil tožnik na zahtevo varnostne službe izključen s fakultete. Po nasvetu staršev je zapustil Egipt in odšel v Evropo. V primeru vrnitve v Egipt bi ga zaprli in likvidirali; pobitih je bilo že veliko fantov, med njimi tudi tožnikov znanec.

3V nadaljevanju tožena stranka še navaja, da je tožnik po podaji prve prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in ker se v roku treh dni vanj ni vrnil, je bil v zvezi z njegovo prvo prošnjo izdan sklep o ustavitvi postopka z dne 26. 9. 2014, ki je postal pravnomočen 9. 10. 2014, kasneje pa je bil tožnik dne 25. 2. 2016 skladno z določili Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 predan iz ZR Nemčije nazaj v Republiko Slovenijo.

4Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj je tožnik navedel ob podaji svoje druge prošnje z dne 26. 2. 2016 ter na osebnem razgovoru, ki je potekal 20. 6. 2016 in ponovno zaradi razjasnitve nekaterih dejstev še 6. 1. 2017; tako je ob podaji svoje druge prošnje tožnik povedal, da pripada Gibanju 6. april, ki nasprotuje sedanjemu režimu ter da je bil zaradi nasprotovanja režimu in udeležbe na demonstracijah v izvorni državi obsojen na 15-letno zaporno kazen; kolikor bi bil vrnjen v Egipt, tožnik misli, da bo zaprt, zato se tja ne more vrniti. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je na osebnem razgovoru navedel, da je bil leta 2010 član gibanja Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir, ki ga je ustanovil Mohamed El Baradei, s ciljem uveljavitve sprememb volilne zakonodaje, uvedbe mednarodnega nadzora volitev ter ukinitve policijske ure; kasneje se je začel udeleževati tudi srečanj s sovrstniki iz Gibanja 6. april, ga je leta 2008 ustanovil kasneje ubiti Khaled Said, s ciljem boja za enakopravnost, svobodo govora in združevanja; po uboju Khaleda Saida se je udeležil tudi največjih demonstracij v Aleksandriji, ko je policija uporabila solzivec in vodne topove, na katerih je bil med številnimi aretiranimi demonstranti na policiji zadržan tudi tožnik.

5Na podlagi izjav oziroma odgovorov tožnika na konkretna vprašanja in ugotovitve uradne osebe tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve podaja oceno verodostojnosti, ki jo utemeljuje na uporabi treh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito, ki so se izoblikovali v pravni doktrini in mednarodni sodni praksi, izhajajo pa tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 979/2009. Tako v zvezi s prvim kriterijem, ki se nanaša na notranjo (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, tožena stranka ugotavlja, da so bile izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma skladne. Glede drugega kriterija, ki se nanaša na zunanjo (ne)konsistentnost oziroma primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države, tožena stranka ugotavlja, da izjave, ki jih je podal tožnik ob vložitvi prve in druge prošnje ter na osebnem razgovoru dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017 ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij. Glede tretjega kriterija, ki se nanaša na odgovor na vprašanje, ali je mogoče prosilcu verjeti, ob dodatnem upoštevanju tudi dejavnikov iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), tožena stranka ugotavlja, da tožniku tudi v zvezi s tretjim kriterijem ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je tako ob vložitvi obeh prošenj kot tudi na obeh osebnih razgovorih odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer tožena stranka dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, pa je predvsem na samem prosilcu, ki mora izpolnjevati svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Kot zadnji element, ki ga je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, tožena stranka izpostavlja prosilčevo splošno verodostojnost, pri čemer predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami 3. odstavka 21. člena ZMZ. Glede izjav, ki jih je podal tožnik in za katere je sicer tožena stranka ugotovila, da so sicer večinoma skladne, pa jih je po njeni presoji mogoče, v povezavi s preučenimi informacijami, vendarle oceniti za malo verjetne. Prav tako so po ugotovitvi tožene stranke neprepričljive in zavajajoče njegove izjave glede predložitve kopije sodbe in same sodbe ter predloženega dopisa tožnikovega odvetnika, ki ga je zastopal v postopku. Predvsem pa po oceni tožene stranke tožniku ni mogoče verjeti, da se mu je zgodilo, kar zatrjuje, zaradi njegove trditve, da sodbe ni prebral in zaradi zatrjevane višine kazni, čeprav iz sodbe izhaja drugačna kazen. Po oceni tožene stranke je iz izjav tožnika mogoče povzeti, da prošnjo tožnik utemeljuje s tem, da mu v Egiptu grozi zaporna kazen zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah, vendar pa njegove z ničemer podkrepljene domneve, oziroma trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblastnih struktur, po oceni tožene stranke ne zadostujejo za podelitev statusa begunca, saj je bil tožnik v svojih izpovedih pavšalen in premalo natančen in četudi mu ni mogoče pripisati opravičenih razlogov za premalo podrobne opise dogodkov, so le-ti po mnenju tožene stranke večinoma neprepričljivi in malo verjetni. Prav tako tudi ni podana skladnost med izjavami in ravnanji prosilca, ki zatrjuje, da je bil v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe, kar je izpostavilo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 426/2009. V tej zvezi tožena stranka označuje kot nerazumljivo tožnikovo dejanje, da je domnevno zaradi dolgotrajnega postopka zapustil Slovenijo po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar prav tako negativno prispeva k oceni njegove splošne verodostojnosti. Ob tem tožena stranka domneva, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji niti ne bi že prvič zaprosil, kolikor ne bi bil prijet s strani slovenske policije. Nadalje ugotavlja, da je ob podaji prve prošnje tožnik zatrjeval, da še nikoli ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni, ob podaji druge prošnje pa je navedel, da je obsojen na 15-letno zaporno kazen in da mu v primeru vrnitve v Egipt grozi zapor. Po ugotovitvi tožene stranke so nadaljnje nedoslednosti tudi v njegovih navedbah o pripadnosti političnim organizacijam, saj je ob prvi prošnji tožnik navedel, da je član politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir, ob drugi prošnji pa, da je tožnik član Gibanja 6. april, pri čemer gre očitno za različni politični organizaciji. Neverodostojnost prosilca nadalje ugotavlja tudi na podlagi njegovih navedb v prvi prošnji, da mu je sprovajalec vzel potni list rekoč, da bo vrnjen v Egipt, če ga dobijo z njim, v drugi prošnji pa je navedel, da mu je bil potni list odvzet kot garancija za plačilo. Poleg tega ni nikoli omenil, da bi zaradi poškodb, ki naj bi jih utrpel v času zaslišanj zaradi udarcev in elektrošokov, iskal zdravniško pomoč, saj bi po oceni tožene stranke vsaj okreval v domači oskrbi, v kolikor ne bi iskal zdravniške pomoči. Nadalje kot malo verjetno tožena stranka označuje dejstvo, da bi prosilec, ki ga iščejo domače oblasti, državo neovirano in na zakonit način zapustil z letalom, glede na tožnikove navedbe, da je Egipt sam zapustil z letalom in turškim vizumom. Prav tako so za toženo stranko malo verjetni dogodki tudi aretacije oziroma priprtja, ki jih je tožnik datumsko različno navajal v prvi prošnji in na osebnem razgovoru. Sicer tožena stranka dopušča možnost, da je navedene dogodke, glede na oddaljenost, morebiti časovno pomešal, kar enako meni tudi glede časovnega trajanja pridržanja, vendar je v njegovih izjavah in časovnih navedbah tožena stranka kljub vsemu zaznala veliko neprepričljivost. Četudi se omenjeni detajli morebiti zdijo obrobnega pomena, vendar pri presoji splošne verodostojnosti njihovega pomena ni mogoče zanikati, saj se ob presoji le-te ne presojajo zgolj razlogi, s katerimi utemeljuje prošnjo, ampak tudi njegova ravnanja in druge izjave. Čeprav je tožnik sicer priskrbel pisna dokaza oziroma navedeno sodbo in dopis odvetnika, so bili neuspešni vsi telefonski klici tožene stranke na telefonsko številko, navedeno v odvetnikovem dopisu, saj odziva ni bilo, niti ni na svetovnem spletu mogla najti nobenih podatkov o omenjenem odvetniku, ki naj bi tožnika zastopal v navedenem kazenskem postopku, čeprav naj bi šlo za mednarodno renomiranega odvetnika. Zato je po presoji tožene stranke malo verjetno, da o njem ni moč najti nikakršnih informacij ali podatkov. Prav tako je malo verjetno, da bi odvetnik, ki ga je zastopal v kazenskem postopku in naj bi bil seznanjen s sodbo, v dopisu zapisal, da je bila tožniku izrečena 15-letna zaporna kazen, čeprav je iz predložene sodbe mogoče razbrati, da je bila sicer res s prvostopenjsko sodbo izrečena zaporna kazen v trajanju 15 let, zatem znižana na 4 leta s sodbo prizivnega sodišča.

6Na podlagi virov, ki so javno dostopni, zaradi česar tožnika z njimi ni posebej seznanjala, tožena stranka ugotavlja, da je bil A.A. po treh letih že izpuščen iz zapora, medtem ko ni bilo mogoče ugotoviti ali pridobiti informacij o tem, da bi bil A.A. kadarkoli obsojen na prestajanje 20 letne zaporne kazni, kar zatrjuje tožnik. Nadalje še ugotavlja, da umorjeni B.B. ni bil ustanovitelj Gibanja 6. april, kot zatrjuje tožnik, ter da je bila storilcema, ki sta bila zaradi njegovega uboja obsojena sprva na 7-letno zaporno kazen, le-ta v ponovljenem postopku zvišana na 10 let. Po ugotovitvah tožene stranke tudi ni prišlo do večjega nasilja na demonstracijah, ki so se po uboju B.B. odvijale v Aleksandriji, in sicer 25. junija, ne pa 28. junija, kot zatrjuje tožnik, saj iz nobenih virov ni bilo ugotovljeno, da bi policija na omenjenih protestih, ki so na splošno veljali za mirne, uporabila solzivec in vodne topove, kar sicer zatrjuje tožnik. Zato je za toženo stranko tudi malo verjetno, da bi bil tožnik skupaj z A.A. na navedenih demonstracijah aretiran in odpeljan na policijsko postajo. Tako glede tožnikovih izjav, ki so bile podane ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh osebnih razgovorih, tožena stranka zaključuje, da so neverodostojne in malo verjetne ter ugotavlja, da tožnik, ki je podajal neverodostojne in malo verjetne izjave, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in s tem povezanega političnega preganjanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

7Po ugotovitvi tožene stranke prav tako pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, na podlagi katerih bi v povezavi z vsemi preučenimi informacijami bilo mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo tožnik izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ, saj tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, zato pogoj iz 2. alineje 28. člena ZMZ ni izpolnjen. Ker je na osebnem razgovoru navedel le, da ve, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt, kar je po mnenju tožene stranke pavšalna oziroma premalo konkretizirana navedba, tako da po ugotovitvi tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru svoje domnevne ogroženosti ni konkretiziral. Njegove izjave so bile neverodostojne in malo verjetne, prav tako pa niso bile podane kakršnekoli posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku pripisati opravičen razlog za premalo natančen opis dogodkov, ki bi predstavljali utemeljen razlog, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ. Pri tem tožena stranka dodaja, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Prav tako ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato tožnik tudi ne izpolnjuje niti pogoja iz 1. alineje 28. člena ZMZ. Glede presoje obstoja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ pa tožena stranka navaja, da je skrbno preučila informacije o stanju v izvorni državi tožnika, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika dne 1. 7. 2016, vendar se v izpodbijani odločbi do njih ni posebej opredeljevala. Glede po elektronski pošti predloženih fotografij z dne 26. 8. 2016 pa navaja, da iz njih ni mogoče razbrati, da bi prav policija pustila razdejanje v stanovanju tožnikovih staršev, oziroma meni, da navedeni posnetki ne dokazujejo ničesar. Tudi fotografije, predložene na osebnem razgovoru dne 20. 6. 2016, po presoji tožene stranke ni mogoče oceniti za verodostojne, saj na njih ni tožnika, niti ni moč ugotoviti, če resnično predstavljajo to, kar zatrjuje tožnik, nimajo pa zabeleženega niti datuma nastanka, tako da so po ugotovitvah tožene stranke tožnikove izjave neverodostojne in malo verjetne. Tožena stranka še dodaja, da na podlagi celovite in natančne presoje informacij ugotavlja, da prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo niti na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ. Pri svoji odločitvi se tožena stranka opira na določilo 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ.

8V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma poudarja, da kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni navajal zgolj grožnjo zaporne kazni zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah, ampak tudi bodoče preganjanje zaradi izražanja njegovega političnega prepričanja. Zato kot protisloven in v nasprotju sam s seboj označuje zaključek, da so neverodostojne in malo verjetne tožnikove izjave, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh razgovorih, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1.

9Tožnik kot napačno označuje tudi dokazno oceno tožene stranke o splošni verodostojnosti tožnika, češ da ne temelji na vestni in skrbni presoji vseh okoliščin konkretnega primera, predvsem tistih, ki so navedene v 21. do 23. členu ZMZ. Tožnik očita toženi stranki, češ da je pri oceni verodostojnosti najprej ugotovila, da so bile njegove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladne ter da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij in da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, za tem pa je v nasprotju z navedenim zaključila, da je bil tožnik v svojih izpovedbah pavšalen in premalo natančen ter ni zadostil nobeni izmed prvih štirih alinej iz 3. odstavka 21. člena ZMZ in da so podane nekonsistentnosti v njegovih izjavah. Teh zaključkov pa niti ni obrazložila, saj ni konkretizirano navedla, v katerem delu svoje prošnje je bil tožnik preveč pavšalen, zato tožnik poudarja, da se do njenih navedb niti ne more obrazloženo opredeliti, vendar se z njimi nikakor ne strinja.

10Kot napačno označuje tudi navedbo tožene stranke, da je pavšalna in premalo konkretizirana tožnikova izjava o tem, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt, saj tožnik meni prav nasprotno, češ da je natančno opisal, katerim dejanjem preganjanja, kot so aretacije, zastraševanja, izključitev iz fakultete, je bil zaradi svojega političnega prepričanja že izpostavljen. Prav tako jasno pa naj bi tudi izpovedal, da ga bodo v primeru vrnitve v Egipt zaprli in likvidirali, saj so pobili že veliko fantov. Poleg tega je bil v Egiptu zaradi izražanja svojih političnih stališč tožnik tudi že obsojen na nesorazmerno dolgo 15-letno zaporno kazen, pri čemer poudarja, da je svoje trditve tudi podkrepil z opisom dejanj preganjanja, ki jim je bil že izpostavljen ter dejanj preganjanja, ki so jih bili deležni že drugi, ki so bili enako politično aktivni kot on.

11Ker se tožena stranka ni opredelila do okoliščine, ali je tožnik izkazal opravičene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, označuje kot neobrazložen njen zaključek, da tožnik ni zadostil zahtevi iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.

12Tožnik poudarja, da je v postopku predložil številne dokaze, vključno s sodbo, s katero dokazuje, da je bil obsojen na 15-letno zaporno kazen ter nasprotuje zaključku tožene stranke, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, oziroma v prvi varni državi: za toženo stranko je suspektno, da je tožnik, po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le-to zapustil in odšel v Nemčijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Tožniku pa se zdi to sklepanje tožene stranke nerazumljivo in naj bi onemogočalo preizkus izpodbijane odločbe v zadevnem delu, kar naj bi prav tako predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1.

13Prav tako tožnik nasprotuje tudi sklepanju tožene stranke, da v Sloveniji tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ne bi bil prijet s strani policije, češ da gre za pravno nedopustno subjektivno domnevo, ne pa za presojo objektivnih dejstev. Toženi stranki še očita v zvezi z ugotavljanjem bistvenih in nebistvenih nekonsistentnosti v njegovih izjavah, da ni upoštevala vseh dejstev in dokazov ter procesnih garancij, ki veljajo v tovrstnih postopkih, skladno z ustaljeno upravno in ustavno sodno prakso. Zato kot nepravilen označuje tudi njen zaključek. Pri tem še dodatno podrobneje obrazlaga tožnikove navedbe v prošnjah in zapisnikih o osebnih razgovorih še z dodatnimi pojasnili, češ da gre le za navidezne nekonsistentnosti glede njegovega članstva v političnih organizacijah in glede trajanja njegovih pridržanj ob aretacijah. Posebej opozarja, da značilnosti konsekutivnega tolmačenja povečujejo možnosti napak, ki so mogoče tudi še pri branju zapisnika, zlasti zaradi zmanjšanja osredotočenosti glede na skupno dolžino celotnega trajanja postopka in tudi glede na kulturne razlike, zaradi katerih tožnik branju zapisnika namenja manjšo pomembnost. V tej zvezi, glede na 2. odstavek 80. člena ZUP v dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, poimensko navedenih tolmačev in uradne osebe. Dodatno kot očitno napako v zapisniku izpostavlja citirano navedbo na str. 4 v zapisniku z dne 20. 6. 2016, ki vsebuje zapis, da je tožnik pripadnik Muslimanske bratovščine, četudi je iz vseh preostalih navedb tožnika in celotnega konteksta te zadeve mogoče razbrati prav nasprotno, da tožnik nikoli ni bil njihov pripadnik in tega ni nikoli trdil, kar za toženo stranko niti ni sporno.

14Sklepno tožnik ugovarja, da kljub opisanim razlikam med prvo prošnjo in zapisniki o osebnem razgovoru ni mogoče sklepati, da tožnik ni bil član omenjenih političnih organizacij oziroma da ni bil politično aktiven. Tudi ugotovljene kontradiktornosti in nekonsistentnosti glede časovne umestitve posameznih dogodkov, navajanja letnic in datumov po mnenju tožnika ne morejo biti podlaga za podano oceno o splošni neverodostojnosti tožnika, češ da gre za napačne zaključke, v nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami o sposobnosti memoriranja in natančnosti pripovedovanja o preteklih dogodkih. Tudi nekonsistentnosti navedb tožnika o njegovem potnem listu ne morejo vplivati na oceno njegove splošne verodostojnosti. Dodatno v zvezi s trajanjem zaporne kazni A.A. tožnik pojasnjuje, da je o 20-letni zaporni kazni izpovedal na podlagi objav v medijih, medtem ko tožnik z dejstvom, da je bil A.A. obsojen na 3-letno zaporno kazen, tedaj ni bil seznanjen. Poudarja pa, da je v času njegovega osebnega razgovora omenjeni A.A. dejansko prestajal zaporno kazen, kot je zatrjeval tožnik, pri čemer tudi iz članka, na katerega se sklicuje tožena stranka in tožniku niti ni bil poslan v izjasnitev, kar je v nasprotju z njegovo pravico do izjave o vseh relevantnih dejstvih, izhaja, da bo A.A. preostanek zaporne kazni, ki naj bi trajala še 3 leta, prestajal ob nadzoru na svojem domu, kar po mnenju tožnika le še dodatno potrjuje njegove navedbe o preganjanju političnih aktivistov. Tudi glede dolžine trajanja tožniku izrečene zaporne kazni je tožnik izpovedal tisto, kar je njemu prenesel njegov odvetnik z dopisom, ki se nahaja v upravnem spisu. Iz predložene sodbe, katere verodostojnosti tožena stranka ne oporeka, pa je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zavrnjena oziroma zavržena, zato se ne strinja z zaključkom, da bi bila njegova kazen znižana na štiri leta. Predvsem pa toženi stranki očita, da ni opravila skrbne in celovite dokazne ocene, niti ni upoštevala pravil o dokaznem bremenu v azilnem postopku ter njegove prošnje ni obravnavala celovito, saj ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o stanju v izvorni državi, pač pa zgolj 2 članka, ki pa ju niti ni predložila v izjavo tožniku, predvsem pa se ni opredelila do poročil, ki jih je predložil tožnik po svojem pooblaščencu, pač pa je zaključila, da te informacije niso dovolj za ugotovitev, da v izvorni državi prihaja do oboroženih spopadov, česar tožnik z njihovo predložitvijo niti ni dokazoval, temveč je dokazoval druge zakonske pogoje za priznanje mednarodne zaščite in kolikor bi pridobila informacije o izvorni državi, bi ugotovila, da dejansko obstaja praksa preganjanja političnih aktivistov, kar izhaja zlasti iz poročila Amnesty International: Egypt: Punitive probation measures latest tactic used to harass activists, 6. 3. 2017. Posledično je tudi nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje oziroma le to ostaja med strankama sporno. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca (podredno status subsidiarne zaščite), oziroma predlaga podredno, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

15Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem nasprotuje tožbenim navedbam, na katere obrazloženo odgovarja, tudi ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16Tožba je utemeljena.

17Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki je zavrnila ponovno (drugo) prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

18Po določbi 1. odstavka 2. člena ZMZ, ki je bil veljaven predpis v času vložitve tožnikove prošnje ter se zato še nadalje uporablja tudi za postopke sodnega varstva v skladu z določilom 125. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/2016), mednarodna zaščita v RS pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev pristojni organ odloča v skladu s 34. členom ZMZ v enotnem postopku mednarodne zaščite, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, iz česar izhaja, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov.

19ZMZ v 26. členu (lastnosti preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (kumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (2. odstavek 26. člena ZMZ).

20Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

21V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Ta ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ).

22Iz navedenih pogojev tako v citirani Kvalifikacijski direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom.

23V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

24V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila na podlagi ocene o verjetnosti tožnikovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav, še zlasti glede na sklepanje tožene stranke in njene zaključke v zvezi s strani tožnika predloženo obsodilno sodbo.

25Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa pristojni organ (sedaj tožena stranka) ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami (in ne zgolj na podlagi splošno znanih dejstev, kot tožena stranka v konkretnem primeru), povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča, izraženih v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja; za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, pa mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega torej izhaja, da je materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

26V skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (1. odstavek 22. člena ZMZ) in torej v ta namen pridobiti relevantne informacije, z njimi pa tudi seznaniti prosilca še preden izda odločbo (2. odstavek 22. člena ZMZ).

27Iz povedanega izhaja, da bi moral pristojni organ, preden je odločil z izpodbijano odločbo, tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije iz 9. alineje 23. člena ZMZ, ki vključujejo specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in vključujejo način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države, saj mu te dolžnosti ni odvzela niti izkazana aktivnost tožnika (deljeno dokazno breme), ki je po svojih pooblaščencih sicer predložil številne informacije o izvorni državi, vendar jih tožena stranka pri sprejemu svoje odločitve ni upoštevala, pač pa se je oprla zgolj na splošno znana dejstva. Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot tudi s specifičnim, nanašajočim se na konkretni primer, namreč omogoča, da pristojni organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne oziroma predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen, nato pa oceni tudi resnost in težo teh posledic.

28Tožena stranka pa je v konkretnem primeru ocenila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca iz 27. člena ZMZ, saj je ocenila, da so njegove navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neverodostojne in malo verjetne ter da prav tako tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj je ocenila, da mu ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ.

29V zvezi z navedenimi ugotovitvami tožene stranke, ki temeljijo predvsem na domnevnih neskladnostih v izjavah tožnika, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila o tem, da je po njenem mnenju podal neskladne izjave ter mu tako glede navedenih domnevnih neskladnosti ni dala možnosti, da bi kakorkoli pojasnil, zakaj se njegove izjave na osebnem razgovoru razlikujejo od tistih pri podaji prve in druge prošnje, oziroma, da bi pojasnil nekatera svoja ravnanja. Tožena stranka torej tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne. Tožnik je tako šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu dobil prvič možnost, da pojasni domnevne protislovnosti v svojih izjavah ter dokazuje, da določena dejstva, ki jih je navajal, niso malo verjetna. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih mednarodne zaščite, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, še preden se odločba izda, česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila.

30Sodišče je po povedanem moralo tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do vseh preostalih navedb v tožbi. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kakor je predlagal tožnik, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

31Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, četudi je tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku smiselno uveljavljal prav to, s tem, da je sodišču prvenstveno predlagal, naj mu sodišče prizna mednarodno zaščito po določilih ZMZ. Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, podatki postopka tega (še) ne omogočajo, poleg tega pa tudi narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite v sporu polne jurisdikcije, predvsem ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave).

32Sodišče je po povedanem odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).