VSL sodba in sklep III Cp 2675/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi za 5.103,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2009 dalje (zadnja alinea I. točke izreka) ter v delu, ki se nanaša na stroške (III. točka izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. V preostanku se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 24.914,78 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek na plačilo 12.672,32 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 5.557,62 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe ter zoper izrek o stroških se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da že v pripombah na izvedeniško mnenje ni priznavala postavk „Vrednost načrtov gradbenih konstrukcij“ v znesku 729,00 EUR in „Upravljanje in vodenje projekta, stroški financiranja projekta, raziskave in preiskave“ v znesku 4.374,00 EUR. Izvedenec v svojih pojasnilih na pripombe tožene stranke ni zadovoljivo odgovoril. Povedal je tudi, da ne ve, ali je bil izvajan strokovni nadzor in da o tem nima podatkov ter da mu niso znani stroški financiranja. Pojasnil je, da gre pri raziskavah in preiskavah za splošno definicijo iz sistemskega portala gradbenih vrednosti, ki pa najverjetneje v konkretnem primeru niso bile izvedene. Tožena stranka zato meni, da bi moralo sodišče zato tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Tožeča stranka stroškov financiranja niti ni zatrjevala. Vprašljivo je tudi, če je izvedenec škodo obračunal v skladu s splošnimi pogoji, ki so del zavarovalne pogodbe. Po določilih splošnih pogojev izplača zavarovalnica zavarovalnino v primerih delnega uničenja zavarovanih stvari v višini krajevno običajnih stroškov popravila v času nastanka zavarovalnega primera, vendar največ do višine zavarovalne vrednosti. Zavarovani objekt – hiša tožnice, ni bila v celoti uničena. Škoda je nastala na stanovanju v prvem nadstropju, saniral pa se je le zgornji del hiše. Tožena stranka v izvedeniškem mnenju ne najde ocene stroškov popravil oziroma sanacije, ki bi morala vsebovati količino dela in vgrajenih materialov.

3Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o obrestnem delu tožbenega zahtevka. 13. člen splošnih pogojev določa, da zavarovalnina zapade v plačilo šele, ko sta obstoj zavarovalnega primera in obseg škode popolnoma ugotovljena. Po določilu tretjega odstavka 13. člena splošnih pogojev lahko zavarovalnica zadrži izplačilo zavarovalnine, dokler ji ni dostavljena vsa potrebna dokumentacija, na podlagi katere se ugotavlja obstoj zavarovalnega primera in obseg zavarovalnine. V najslabšem primeru (za toženo stranko) bi lahko šteli, da je tožena stranka prišla v zamudo 14 dni po tem, ko je 4. 11. 2009 prejela dopis pooblaščenca tožeče stranke s priloženimi predračuni, s katerimi je tožeča stranka izkazovala stroške sanacije škode. Najmanj do 19. 11. tožena ni bila v nobeni zamudi, saj je izplačala akontacije v skladu z do takrat znanimi podatki o škodi. Ker se je tožeča stranka odločila za likvidacijo škode na podlagi računov, teh pa ni predložila niti v sodnem postopku, tožena stranka ni mogla biti v zamudi vse do ugotovitve višine škode s strani izvedenca. Zapisnik s 3. 3. 2009, na katerega se sklicuje sodišče, se nanaša na opremo v sobah, ki ni predmet tožbenega zahtevka.

4Sodišče je tudi napačno obračunalo stroške in priznalo tožeči stranki nagrado po tar. št. 2200 v znesku 1.840,00 EUR. Gre za zahtevek iz naslova premoženjskega zavarovanja, zato niti po zakonu niti po zavarovalni pogodbi ni podlage za plačilo stroškov za zahtevek pred zavarovalnico.

5Drugopis pritožbe je bil vročen tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Med pravdnima strankama je sporna višina škode. Za ugotavljanje njene višine je sodišče na predlog tožeče stranke angažiralo izvedenca cenilca gradbene stroke. Tožena stranka v pritožbi napada metodo, s katero je izvedenec ugotovil višino škode ter postavki – vrednost načrtov gradbenih konstrukcij ter upravljanje in vodenje projekta, stroški financiranja projekta, raziskave in preiskave.

8Prvostopenjsko sodišče je v celoti sprejelo izvedeniško mnenje izvedenca in cenilca gradbene stroke A. V., ki je na pripombe strank izvedeniško mnenje dopolnil in ga podal tudi ustno. Pritožbeni očitek tožene stranke je, da je vprašljivo, če je izvedenec škodo obračunal v skladu s splošnimi pogoji ter da v izvedeniškem mnenju ni ocene stroškov popravil oziroma sanacije, ki bi morala vsebovati količino dela in vgrajenih materialov.

9Po določilu 2. točke 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih hiš – osnovno kritje pri delnem uničenju zavarovanih stvari izplača zavarovalnica zavarovalnino v višini krajevno običajnih stroškov popravila v času nastanka zavarovalnega primera, vendar največ do višine zavarovalne vrednosti neposredno pred nastankom zavarovalnega primera. Izvedenec je že v dopolnitvi izvedeniškega mnenja (l. 132) pojasnil, da je škodo ocenil po stroškovnem principu. Kot izhaja iz dopolnitve mnenja je škoda ocenjena s primerjavo stroškov posameznih sklopov s stroški izvedbe primerljivega objekta. Tak princip je v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti. Tudi v osnovnem izvedeniškem mnenju je na 10. strani opisana metoda ocenjevanja. Izvedeniško mnenje se sklicuje tudi na aplikacijo P, ki vsebuje večje število cenovno ovrednotesnih in že zgrajenih objektov. Tak stroškovni pristop pa je utemeljen in dovolj natančen tudi glede na časovno odmaknjenost dogodka. Med škodnim dogodkom in ogledom izvedenca je namreč poteklo več kot tri leta, izvedenec pa je lahko povzel stanje nepremičnine pred škodnim dogodkom in neposredno po škodnem dogodku izključno iz fotografij in dokazov v spisu.

10Izvedenec je v več delih izvedeniškega mnenja poudaril, da je bil zgornji del hiše v požaru uničen v celoti in glede na to, da so bili poškodovani in uničeni vsi deli konstrukcije obdelav in opreme nad stropno ploščo nad pritličjem, obnova ni bila primerna (primerjaj odgovore pod A, C, D, E, F, G). Izvedenec je ocenil škodo nadomestitve in znesek stroška čiščenja pogorišča in odvoza ruševin (odgovor H). Izvedenec je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj natančno utemeljil metodo ocenjevanja škode in pojasnil, zakaj ravno ta metoda utemeljuje dovolj natančno oceno stroškov sanacije ne glede na cenovna nihanja v ponudbi posameznih izvajalcev (primerjaj odgovor izvedenca pod točko H). Izvedenec je pojasnil tudi, zakaj ni primerna metoda ocenjevanja na podlagi predračunov (primerjaj dopolnitev izvedeniškega mnenja), ampak se je odločil za prečiščeno stroškovno metodo ocenjevanja, ki funkcionira na podlagi stroškovnih analiz izvedenih primerljivih objektov. Pritožbeni očitek zato po oceni pritožbenega sodišča v tem delu ni utemeljen.

11Pač pa je utemeljena pritožba v tistem delu sodbe, ko napada posamezne priznane postavke. Sodišče je priznalo tožeči stranki škodo v delu, ki se nanaša na „vrednost načrtov gradbenih konstrukcij“ v znesku 729,00 EUR in „upravljanje in vodenje projekta, stroški financiranja projekta, raziskave in preiskave“ v znesku 4.374,00 EUR. Tožena stranka je takoj po prejemu izvedeniškega mnenja podala pripombe na mnenje v tem delu, izvedenec pa je na zaslišanju povedal, da ne ve, če so bili načrti gradbenih konstrukcij izdelani oziroma, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ker jih osebno ni videl, predvideva pa, da niso bili izdelani. Prav tako ni znal povedati, če je bil izvajan strokovni nadzor, saj pri gradnji ni bil prisoten. Pojasnil je, da so stroški financiranja objekta splošni stroški, saj je nekdo moral založiti sredstva za obnovo, in izvajalci niso delali brez plačila. Ta sredstva bi ob primerni vezavi prinašala obresti, zato ta znesek predstavlja najmanj znesek obresti stroškov financiranja. Glede stroškov raziskav in preiskav pa je pojasnil, da gre za splošno definicijo, povzeto iz sistemskega portala gradbenih vrednosti, ki jo je kot celoto upošteval le polovico, v tem strošku pa je vsebovano upravljanje, vodenje projekta in stroški financiranja v povprečni vrednosti. Raziskave in preiskave po njegovem mnenju niso bile izvedene in jih ni obračunal.

12Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pavšalno navedlo, da je izvedenec pojasnil izračun posameznih postavk, in sicer postavko upravljanje in vodenje projekta, stroški financiranja projekta, raziskave in preiskave in povedal, da gre za splošno definicijo, postavko pa je kot celoto upošteval le 50 %. Zakaj je priznalo 729,00 EUR za načrte gradbenih konstrukcij, ni sodišče z ničemer obrazložilo. Iz zaslišanja izvedenca izhaja, da predvideva, da ti načrti niti niso bili izdelani. Izvedenec ni vedel, če je bil izvajan strokovni nadzor. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče sledilo mnenju izvedenca in priznalo obe postavki, ki izhajata iz izvedeniškega mnenja, ni pa jasno, zakaj je sodišče tako ravnalo. Sodišče se je očitno oprlo na pojasnilo izvedenca, da gre pri tem za splošno definicijo, povzeto iz sistemskega portala gradbenih vrednosti, pri čemer sploh ni jasno, kaj ta definicija pomeni, katera dela, načrti, nadzori in financiranja so sploh bili izvedeni oziroma ali sploh gre za škodo, ki jo je glede na 2. točko 7. člena Splošnih pogojev dolžna pokriti tožena stranka. Izpodbijane sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Pritožbi je bilo potrebno v tem delu ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, da bo to ugotovilo, ali sporni stroški predstavljajo običajne stroške popravila.

13Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali pred pravdo. Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov postopka po določilih ZPP, ki v 155. členu določa, kateri stroški naj se povrnejo stranki.

14Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo (za znesek 5.103,00 EUR ter stroške) in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

----------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, ZPP