UPRS Sodba I U 327/2017-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da mora A. d.d. trem upravičencem tj. A.A., B.B. in C.C. oziroma tem osebam postavljenim skrbnikom za poseben primer za zemljišče parc. št. 1319/2 k.o. ... izplačati odškodnino v obliki obveznic A. in sicer vsakemu glede na njegov solastniški delež te parcele. V obrazložitvi navaja, da je parcela deloma nastala iz podržavljene parcele 473, za katero je bila ob podržavljenju le enemu od upravičencev določena odškodnina v zanemarljivi vrednosti, ki verjetno ni bila nikoli izplačana. Na parceli 1319/2 k.o. ..., ki se nahaja v bližini ..., sedaj stoji kip rudarja, ki ni v trajni lasti upravičencev. Zato nepremičnine na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče vrniti v naravi, ampak v odškodnini v obveznicah A. Toženka navaja, da je pri določanju odškodnine izhajala iz cenilnega poročila izvedenca D.D., ki je ugotovil, da vrednost dela parcele 473 izmere 290 m² znaša 26.684,75 DEM, iz česar izhaja, da znaša vrednost površine 17 m² parcele 1319/2 k.o. ... 1.564,27 DEM. A. mora tako A.A. upoštevaje njegov solastniški delež 26/72 izplačati obveznice v višini 564,87 DEM, B.B. upoštevaje njen delež 6/72 obveznice v višini 130, 35 DEM in C.C. upoštevaje solastniški delež 10/72 obveznice v višini 217,25 DEM. Zahtevo upravičencev za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti je toženka zavrnila, ker v času podržavljenja ni šlo za kulturni spomenik, za naravno ali kako drugače zavarovano znamenitost.

2Med upravičenci je tudi tožnik E.E., ki je skrbnik za poseben primer za premoženje C.C. Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z odškodnino v višini 217,25 DEM. Navaja, da je potrebno nepremičnino vrednotiti po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (v nadaljevanju Pravilnik) in poleg osnovne vrednosti ugotoviti tudi dodatno vrednost naravne znamenitosti. Že v času upravnega postopka je opozarjal na veljavno upravno sodno prakso, po kateri se pri nepremičninah ugotavlja dodatna vrednost naravne znamenitosti tudi, če v času podržavljenja niso bile razglašene za naravni spomenik. Nepremičnina je bila razglašena za naravno znamenitost leta 1984 in sicer z Odlokom o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (v nadaljevanju Odlok). Sedanji varstveni režim na tem območju je drugačen od splošnega režima, takšne nepremičnine pa se vrednotijo po Pravilniku. Pri tem je bistveno, da je podlaga za razglasitev nepremičnine za naravno znamenitost obstajala že v času, ko je bila nepremičnina podržavljena C.C., kajti splošno znano dejstvo je, da je bilo območje park že v času podržavljenja. To je razvidno tudi iz fotografije parka, objavljene v monografiji Krajinski parki. Lastnosti, zaradi katerih je bila nepremičnina po podržavljenju razglašena za kulturni spomenik, je imela že pred podržavljenjem. Toženki očita tudi absolutno bistveno kršitev postopka, ker se do njegovih navedb ni opredelila. Tožnik se je sam obrnil na Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in pridobil oceno dodatne vrednosti, iz katere izhaja, da je koeficient dodatne vrednosti 0,2. To pomeni, da znaša vrednost deleža, ki pripada tožnikovemu pravnemu predniku, 260,70 DEM (in ne 217,25 DEM). Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi 7. točko in tisti del 5. točke izreka odločbe, ki določa odškodnino nižjo od 217,25 DEM in s sodbo odloči, da je A. dolžan skrbniku za poseben primer poleg te odškodnine plačati tudi odškodnino v obveznicah v višini 43,45 DEM oziroma podrejeno, da ta del odločbe odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Tožena stranka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4Stranka z interesom A. meni, da tožba ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Toženka je odločitev pravilno utemeljila z ugotovitvijo, da nepremičnina v času podržavljenja ni imela statusa naravne znamenitosti. Najbolj pomembno pa je, da je toženka v obrazložitvi pojasnila, da gre za nepremičnino, ki je bila v času podržavljenja dejansko zazidano zemljišče. Poleg tega se po Pravilniku ocenjujejo tisti kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti, ki so kot take razglašene z individualnim aktom. Park Tivoli ni razglašen za naravno znamenitost z individualnim aktom, ampak v sklopu krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, torej gre za širše območje.

5Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

6Tožba ni utemeljena.

7Prvi odstavek 44. člena ZDen določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po četrtem odstavku 44. člena ZDen se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. 2. člen Pravilnika pa določa, da se po tem Pravilniku ocenjujejo tisti kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti, ki so s posamičnimi pravnimi akti individualno razglašene za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost, pa niso urbanistični spomenik, krajinski, regijski, narodni ali spominski park, ter tisti kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, ki so kot taki razglašeni z odloki o razglasitvi območij kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, če so v njih kot kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti določene nepremičnine, posebej imenovane in se nanje nanašajo varstveni režimi, ki so različni od splošnega režima za območje.

8Med strankama ni sporno, da zemljišče, ki ima sedaj parc. št. 1319/2 k.o. ..., v času podržavljenja ni bilo razglašeno za kulturni spomenik ali naravno znamenitost. Prvič je bil za takega formalno razglašen z Odlokom iz leta 1984. Sodišče ugotavlja, da je zgolj to dejstvo pravno relevantna podlaga za pravilno uporabo zakona tj. 44. člena ZDen in Pravilnika. Glede na to v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) glavna obravnava ni bila potrebna. Kot ugotavlja toženka, je namreč potrebno upoštevati stanje nepremičnine v času podržavljenja, to stanje pa je takšno, da nepremičnina tedaj ni imela statusa kulturnega spomenika ali naravne znamenitosti. Tožnik sicer trdi, da iz sodne prakse oziroma sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009 izhaja, da se nepremičnina vrednoti po Pravilniku tudi, če je bila šele po podržavljenju zavarovana kot park, kar pa ne drži. Tožnik napačno razume sodbo Vrhovnega sodišča, saj se jedro te sodbe glasi "Kot parkovna parcela se vrednoti celotna parcela, ki je bila podržavljena in pozneje varovana kot park, ne glede na njeno katastrsko stanje". Sodišče je torej v tej zadevi odgovarjalo na vprašanje, ali je pri ocenjevanju vrednosti naravne znamenitosti pomembno katastrsko stanje nepremičnine. Odgovorilo je, da katastrsko stanje ni pomembno. Pri tem pa iz 12. točke obrazložitve še izhaja, da so bile parcelne številke, o katerih se je odločalo v postopku, že z odločbo z dne 1. 4. 1946, torej v obdobju podržavljenja kot celota razglašene za spomenik prirodne znamenitosti. Razlika z obravnavano zadevo je očitna, saj se toženka ne sklicuje na katastrsko kulturo nepremičnin ob podržavljenju ampak na akt zaščite, ki je bil sprejet šele veliko let po podržavljenju tj. leta 1984.

9Nadalje tožnik trdi, da po ZDen in po Pravilniku za oceno vrednosti ni pomembno, ali ima nepremičnina ob podržavljenju status naravne ali kulturne znamenitosti, ampak je pomembno stanje ob vračanju. Ta trditev ne drži. Kot je pravilno pojasnila toženka, že 2. člen ZDen določa, da je po tem zakonu denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja. Načelo, da se vrača podržavljeno premoženje ali njegova vrednost, izhaja tudi iz 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrača premoženje po stanju v času podržavljenja. Ker je torej pomembno stanje ob podržavljenju in ne ob vračanju, tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala, da je varstveni režim na tem delu različen od splošnega varstvenega režima za območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnika in Šišenskega hriba, ni pravno relevanten. Pri tem tožnik tudi sicer ni pojasnil, kako naj bi to vplivalo na vrednost nepremičnine. Če ima v mislih Oceno dodatne vrednosti nepremičnin, ki jo je podal Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju Zavod), v kateri Zavod opozarja na dikcijo 2. člena Pravilnika, sodišče ponavlja, da je relevantno to, da nepremičnina v času podržavljenja ni bila razglašena za kulturno ali naravno znamenitost. Zato se mu glede tega, ali je bila leta 1984 razglašena za naravno znamenitost s splošnim ali individualnim aktom oziroma kako to vpliva na njeno vrednost, ni bilo potrebno opredeliti.

10Tožnik tudi uveljavlja, da je relevantno dejansko stanje nepremičnine v času podržavljenja. Po dejanskem stanju pa je bila nepremičnina dejansko park že v začetku 19. stoletja, kar je splošno znano in izhaja iz fotografije, vložene v spis. Sodišče ugotavlja, da iz fotografije izhaja, da se nanaša na tisti del parka, ki je pod Cekinovim gradom. Na osmi strani izpodbijane odločbe je ugotovljeno (v tožbi neprerekano dejstvo), da se nepremičnina parc. št. 1319/2 k.o. ... nahaja na skrajnem robu parka, vzdolž ..., ob ... Iz te fotografije zato ni razvidno, da prikazuje nekdanje stanje današnjega zemljišča parc. št. 1319/2 k.o. ... Sodišče pri tem sodi, da pojem parka in kulturne ter naravne znamenitosti ni isto tj. ni sinonim, to pa je v izpodbijani odločbi pravilno zaključila tudi toženka. Neka nepremičnina je znamenitost zgolj v primeru, če je kot taka tudi zavarovana z ustreznim pravnim aktom države ali občine. Na tak status se namreč vežejo številne pravne posledice, ki se kažejo v obveznosti glede vzdrževanja, obnavljanja, pravnega prometa, idr. Te pomembne posledice torej ne morejo nastati brez ustreznega pravnega akta zaščite. Toženka se je tako opredelila do vseh pravno relevantnih navedb tožnika, ki se tičejo vrednosti nepremičnine in tožbeni ugovor, da tega ni storila, ne drži.

11Toženka je v 7. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila zahtevo upravičencev za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti, ker v času podržavljenja ni šlo kulturni spomenik, za naravno ali kako drugače zavarovano znamenitost. Takšna odločitev ne sodi v izrek odločbe, saj ne gre za samostojen zahtevek strank ampak za način ugotavljanja vrednosti nepremičnine. O tem, kateri način vrednotenja se uporabi, je odvisno od pravnih pravil, ki jih je potrebno uporabiti, kar je predmet obrazložitve in ne izreka. Ker je toženka v obrazložitvi pojasnila, čemu ni upoštevala vrednosti po Pravilniku, zapis v izreku pa ne vpliva na pravice tožnika, sodišče sodi, da gre za kršitev, ki ni vplivala na zakonitost odločbe.

12Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).