VSRS Sodba II Ips 281/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožnikoma povrniti 3.305,22 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožena stranka - v nadaljevanju tožnika) delno ugodilo tako, da je ugotovilo ničnost izpodbijanih kupoprodajnih pogodb. V presežku (za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke - v nadaljevanju toženec) na vračilo kupnine in povrnitev pravdnih stroškov po nasprotni tožbi. Tožencu je naložilo plačilo 7.207,76 EUR pravdnih stroškov tožnikov.

2Višje sodišče je ob prvem odločanju delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti in zahtevek tožnikov za povračilo pravdnih stroškov. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožnikov.

Na podlagi revizije tožnikov je Vrhovno sodišče (s sklepom II Ips 94/2016) takšno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je to ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugodilo tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil, na podlagi katerih bo mogoča vknjižba lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo (I. točka izreka). Pritožbo toženca je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka potrdilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 6.236,64 EUR pritožbenih stroškov tožnikov (III. točka izreka).

3Zoper takšno sodbo (v zvezi s prvostopenjsko sodbo) revizijo vlaga toženec. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava (370. člen ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja pri stališču, da so pravni posli, ki jih ena stranka sklene pod vplivom grožnje druge stranke, izpodbojni in ne nični. To naj bi izhajalo tako iz 45. in 94. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot iz 107. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločitev, da je storilcu kaznivega dejanja protipravno pridobljeno premoženjsko korist treba odvzeti v pravdnem postopku, pa naj bi nasprotovala tudi določbi o obligatornem odvzemu takšne koristi v kazenskem postopku (75. člen Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1). Dodaja, da neodvisno od tega s kakšno grožnjo ena pogodbena stranka drugo prisili v podpis pogodbe, ta, druga stranka, ne izraža svobodne volje. Izpostavlja tudi, da naj sodba višjega sodišča ne bi bila dovolj obrazložena v delu, ko se sklicuje na nedopustnost nagiba in navideznost sklenjenih pogodb ter da naj bi bili zaključki o tem sprejeti mimo trditvene podlage pravdnih strank.

V nadaljevanju izpodbija odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižnih dovolil. Navaja, da za takšno odločitev ni materialnopravne podlage, izpodbijana sodba pa naj bi bila v tem delu tudi v nasprotju sama s sabo. Že pojmovno naj bi se namreč izključevala zaključka, da mora nekdo nekaj storiti kot lastnik (izstaviti zemljiškoknjižno listino) in hkrati, da lastnik ni nikoli postal (ker je posel ničen). Izpostavlja, da nepravilno postavljenemu zahtevku sodišče ne bi smelo ugoditi, četudi je z njim mogoče doseči enako posledico, kot bi se dosegla z drugače (pravilno) postavljenim zahtevkom. Ob tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 868/2007 iz katere izhaja, da napačno postavljenega tožbenega zahtevka ni mogoče sanirati z materialno procesnim vodstvom. Iz tega izpeljuje, da je torej še bolj nemogoče, mimo materialnopravne podlage, kar ugoditi nepravilno postavljenemu zahtevku.

Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. V tem delu višjemu sodišču očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pomanjkljivo opredelitev do izpovedi priče A. A..

4Tožnika v skupnem odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

Glede ničnosti prodajnih pogodb:

6O vprašanju ničnosti listin, naslovljenih prodajna pogodba, ki navzven izkazujejo sklenitev dveh pogodb o prodaji treh nepremičnin, vse k. o. ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine), je v konkretni zadevi Vrhovno sodišče že odločalo. Pojasnilo je, da so takšne pogodbe nične, kar je utemeljilo na več pravnih podlagah. Kot ključen argument za to je navedlo, da tožnika (prodajalca), zaradi nedopustnih groženj toženca (da bo prvega tožnika ubil in mu zažgal kamione, da ga bo tako zdeformiral, da ga noben zdravnik ne bo sestavil in da bo moral denar vrniti, sicer bo plačal s svojim življenjem in življenjem bližnjih, da ima toženec poznane ljudi, kateri pridejo in ko jim naroči "ode glava" in da ga bo zadavil), izrečenih večkrat in to po tem, ko je prvi tožnik posojilo že vrnil, svoje volje nista mogla svobodno oblikovati. Posledica tega je, da do sklenitve prodajnih pogodb dejansko sploh ni prišlo.

7Vrhovno sodišče je zaključek, da je pogodba, ki je sklenjena pod vplivom grožnje lahko nična, podalo že večkrat.¹ Izhajalo je iz stališča, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in pogodbo podpiše pod vplivom groženj nasprotne stranke, ob tem pa ne prejme niti izpolnitve, ki naj bi ji na podlagi takšne pogodbe pripadala, presega dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napak volje ter sega v sfero neobstoječe pogodbe. Na takšen način sklenjena pogodba nasprotuje temeljnim pravnim načelom in morali in je zato nična.

8Revizijsko stališče, da je treba instituta grožnje in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom obravnavati povsem ločeno in ju ni mogoče povezovati, glede na navedeno ni pravilno. Po presoji revizijskega sodišča je ravno obratno. Grožnjo je treba obravnavati enako kot vsako drugo dejanje strank, ki lahko pripelje do ničnosti pogodbe. Samo dejstvo, da je običajna posledica grožnje (torej izpodbojnost na njeni podlagi sklenjene pogodbe) v OZ izrecno urejena, ne pomeni, da je tudi edina možna. Napačno je namreč tudi revizijsko stališče, da je treba vse grožnje obravnavati enako. Situacije so lahko različne in v primerih, ko izrečena grožnja (na podlagi katere je tisti, ki jo je izrekel celo obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja) jasno in očitno nasprotuje tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, ne more biti dvoma o tem, da je pogodba, podpisana zgolj zaradi strahu, ki ga je takšna grožnja povzročila, (lahko) nična (86. člen OZ).² Prav taka situacija je podana v obravnavanem sporu. Odločitev nižjih sodišč, da sta na podlagi izrečenih groženj sklenjeni prodajni pogodbi nični, je zato povsem pravilna.

9Na tak zaključek ne more vplivati revizijsko sklicevanje na določbe ZKP in KZ-1. Prvi v 107. členu ureja zgolj postopanje kazenskega sodišča v primerih, ko to ugotovi, da je utemeljen premoženjskopravni zahtevek, ki se tiče razveljavitve določenega pravnega posla. Nikakor pa iz njega ne izhaja, da bi bili vsi pravni posli, ki izvirajo iz kaznivega dejanja (oziroma so bili sklenjeni v posledici kaznivega dejanja) izpodbojni. Prav tako na odločitev ne more vplivati okoliščina, da tožencu protipravno pridobljena premoženjska korist ni bila odvzeta že v kazenskem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da je odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi v kazenskem postopku obligatoren. Če je sodišče ne odvzame, čeprav jo je ugotovilo, ravna samovoljno in krši kazenski zakon.³ Takšno ravnanje pa ne more vplivati na pravico tožnikov (oškodovancev), da jima toženec to (protipravno pridobljeno) premoženje vrne. Kvečjemu obratno. Glede na to, da premoženje še vedno ima, ga vsekakor mora vrniti, saj bi bilo (kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu II Ips 94/2016) življenjsko nevzdržno, da bi bil storilec kaznivega dejanja v civilnem postopku nagrajen s sadom svojega dejanja.

10Ker je odločitev o ničnosti prodajnih pogodb pravilna že iz opisanih razlogov, Vrhovno sodišče na revizijske ugovore, ki skušajo izpodbiti zaključka, da sta bili sklenjeni na podlagi nedopustnega nagiba in da gre tudi sicer za navidezni pogodbi, ni odgovarjalo.

Glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil:

11Revizijski ugovor, da iz ugotovitve, da sta sporni prodajni pogodbi nični, ne izhaja utemeljenost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil, se opira na zaključke, ki jih je Vrhovno sodišče podalo šele po koncu prvostopenjskega postopka v predmetnem sporu. Ob odločanju o reviziji je tako res jasno, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. To pa ne velja za obdobje, v katerem je bil konkretni spor začet. Tedaj (v letu 2012) takšno stališče še ni bilo izrecno zavzeto, kaj šele ustaljeno. Nasprotno. Sodišča so v tistem času dopuščala, da se nepremičnina, ki je bila odtujena na podlagi nične pogodbe, vrne z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.⁴ Stališče, da to ni mogoče, je bilo jasno podano in obrazloženo šele z izdajo sodbe in sklepa VSRS II Ips 269/2015, z dne 10. 3. 2016 (torej več let po v konkretni zadevi izdani sodbi sodišča prve stopnje).

12Dejstvo je sicer, da bi tožnika, oziroma njun pooblaščenec, ob ustrezni skrbnosti dobrega strokovnjaka, že ob vložitvi tožbe lahko postavil pravilen zahtevek (torej zahtevek, ki ustreza določbam o izbrisni tožbi po 1. točki drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).⁵ Kljub temu je zahtevek, ki ga je postavil, skladen z ob vložitvi tožbe (še) uveljavljenim (večinskim) stališčem sodne prakse, da prav takšen zahtevek omogoča vknjižbo pravega lastnika v zemljiško knjigo in da tega ne more spremeniti okoliščina, da je reševanju takšnih situacij sicer namenjena izbrisna tožba.⁶

13V skladu z načelom pravne varnosti, ki se odraža v 2. členu Ustave RS, je navedene okoliščine treba upoštevati. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že večkrat, je namreč v primeru, ko je bila tako ob postavitvi zahtevka kot ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje izbrana vrsta pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, zavrnitev zahtevka zgolj zaradi njene spremembe, nesprejemljiva. Navedeno velja tudi v primeru, da je stranko sicer mogoče napotiti na drugo obliko pravnega varstva (v obravnavanem primeru na vložitev izbrisne tožbe).⁷

14Glede na navedeno, revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

Glede odločitve o nasprotni tožbi (o obstoju in višini dolga tožnikov do toženca):

15Revident v tem delu nižjima sodiščema neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da je iz prepisa zvočnega posnetka izpovedbe toženca razvidna njegova izjava, da "je morda rekel stvari, ki jih ne bi smel reči, a meni da je bil za to že kaznovan". Prav tako pa iz njega izhaja, da je povedal: "odgovorno trdim, da nisem nikogar izsilil in da se to ni dogajalo med tem časom, ko je gospod šel in me prijavil, dal kazensko ovadbo" ter da "ne bi nikoli in nikdar niti pomislil, da bi koga izsiljeval". S takšnimi izjavami je nedvomno nasprotoval ugotovitvi kazenskega sodišča, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo. Višje sodišče, ki je takšno ugotovitev potrdilo, je ob tem pravilno dodalo še, da toženec s svojimi navedbami o plačilu kupnine prihaja sam s sabo v nasprotje, saj enkrat navaja, da je kupnino plačal, drugič pa, da se je ta štela za plačano zaradi dolga, ki naj bi ga do njega imel prvi tožnik.

16Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedi priče A. A.. Navedlo je, da je povedal, da ni seznanjen s tem, da bi toženec tožnikoma kdaj plačal kupnino, s čimer so se navedbe toženca, da je bil ob izročitvi prisoten, izkazale za neresnične. To je sodišče le še utrdilo v prepričanju, da toženec kupnine za nepremičnine ni plačal. Dejstvo je tudi, da ni nikoli jasno povedal, ali naj bi kupnino za nepremičnine plačal ali naj bi bila ta krita z zmanjševanjem dolga prvega tožnika. Enkrat je trdil eno, drugič drugo, ob čemer nikakor ni izkazal dolga v višini, ki bi ustrezala vrednosti pridobljenih nepremičnin. Ker jasnih in konkretnih trditev o obstoju in višini dolga prvega toženca ni podal (kar pomeni, da v zvezi s tem ni podal zadostne trditvene podage), opustitev opredelitve do izjave A. A., da naj bi mu prvi tožnik povedal, da je del dolga toženi stranki odplačal z nepremičninami, ne more pomeniti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Iz navedenega izhaja, da revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP), tožencu pa naložilo plačilo stroškov odgovora nanjo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 2.084,00 EUR nagrade za odgovor, s 30% povečanjem (zaradi zastopanja dveh strank) in z 22% DDV (skupaj 3.305,22 EUR).

¹ Poleg odločitve, ki jo je sprejelo v predmetnem sporu (s sklepom II Ips 94/2016), je takšno razlago podalo tudi v sodbi II Ips 894/93 in sklepu II Ips 142/2015.
² Revizijsko opozorilo, da je višje sodišče razlikovanje med neobstoječim in izpodbojnim pravnim poslom skušalo ponazoriti s primerom, ki je precej neživljenjski (da bi posameznik prisilil drugo osebo v to, da podpiše listino, naslovljeno posojilna pogodba, nato pa bi se (sebi v škodo) zavezal vrniti denar, ki ga sploh ni prejel), glede na navedeno na odločitev ne more vplivati in je zato za predmetni spor irelevantno.
³ Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del), str. 522
⁴ Stališče, da je kondikcijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine v takšnih primerih utemeljen, je bilo npr. podano v sodbi VSRS II Ips 333/2006, z dne 27. 3. 2008. Še kasneje je bilo stališče, da je tudi v primeru nične pogodbe mogoče zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, večkrat potrjeno v primerih dvojnih prodaj nepremičnin, ko je prvi kupec zahteval vpis svoje lastninske pravice, čeprav se je na podlagi nične pogodbe, sklenjene med nedobrovernim drugim kupcem in prodajalcem, slednji že vpisal v zemljiško knjigo (npr. v sodbi VSRS II Ips 823/2009 z dne 9. 5. 2013 in odločbah na katere se sklicuje).
⁵ Nekateri pravni teoretiki so na namreč na problematiko zahtevkov v tovrstnih sporih opozarjali že prej (npr. R. Vrenčur: Izbrisna tožba, Pravna praksa 2008, št. 33, str. 8,9). Tudi Vrhovno sodišče pa je že v sodbi II Ips 868/2007 (z dne 9. 9. 2010) zapisalo, da je zemljiškoknjižno dovolilo razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Brez obstoja takšnega posla toženec zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti, zato mu takšne obveznosti ni mogoče (pravno pravilno) naložiti s sodbo.
⁶ Podanim npr. v odločbi II Ips 823/2009
⁷ Glej npr. odločbe II Ips 288/2014, II Ips 276/2014, II Ips 348/2013,...