VSRS Sodba I Ips 28224/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 800,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 10. 3. 2016 obsojeno A. Š. pod točko A) izreka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je kazen eno leto in deset mesecev zapora ter stransko denarno kazen 180 dnevnih zneskov v višini 40,00 EUR, kar znaša 7.200,00 EUR, ki jo mora obsojenka plačati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa bo izvršena tako, da bo sodišče za vsaka dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Pod točko B) izreka je sodišče pravno osebo B., d. o. o., spoznalo za odgovorno storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena ter 8. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja in ji izreklo denarno kazen v višini 12.000,00 EUR, ki jo mora plačati v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pod točko C) izreka je sodišče A. Š. in pravno osebo B., d. o. o., oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji pranja denarja po drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Sodišče je obsojenima A. Š. in pravni osebi v nerazdelno plačilo naložilo znesek premoženjskopravnega zahtevka v višini 33.300,00 EUR v korist oškodovanca J. G., ki ga morata plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Obsojeni A. Š. je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 11. 2016 zavrnilo pritožbe obsojenkinega zagovornika, zakonite zastopnice pravne osebe A. Š. in višjega državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni A. Š. je naložilo plačilo 525,00 EUR, pravni osebi pa 1.050,00 EUR sodne takse.

2Zagovornik obsojene A. Š. je zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 11. 4. 2017 odgovoril vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Ne drži, da v opisu dejanja niso navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da za obstoj kaznivega dejanja velike tatvine ni potrebno, da bi storilec imel namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Podana ni niti kršitev pravice do obrambe, saj je sodišče odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov argumentirano obrazložilo, zahteva pa v tem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 21. 4. 2017 prereka navedbe vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B. - I.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je preizkus njihove utemeljenosti sploh mogoč.

B. - II.

6Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja s trditvami, da dejanje, kot izhaja iz krivdoreka sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine. Iz opisa dejanja ne izhaja, da bi si obsojenka denar protipravno prilastila in da bi ravnala s prilastitvenim namenom. V izreku in obrazložitvi sodbe je celo izrecno navedeno, da je obsojenka denar prenesla na račun pravne osebe. Meni, da sklicevanje pritožbenega sodišča na t. i. aprehenzijsko teorijo glede ugotavljanja zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni upoštevno, saj s to teorijo ni mogoče utemeljevati stališča, da za obstoj tatvine ni potrebno, da bi imel storilec namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi si denar prilastila obsojenka, temveč je v razlogih sodbe izrecno navedeno, da je protipravno korist pridobila pravna oseba.

7Kršitev kazenskega zakona ni podana. Kaznivo dejanje (velike) tatvine je v skladu s t. i. aprehenzijsko teorijo dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za obstoj kaznivega dejanja zadostuje le protipravna prilastitev tuje premične stvari, pri čemer ni potrebno, da bi imel storilec namen pridobiti si s tem protipravno premoženjsko korist.¹ Iz opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku prvostopenjske sodbe, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine. V opisu dejanja je izrecno navedeno, da si je obsojenka denarna sredstva, ki jih je imel oškodovanec na transakcijskem računu, protipravno prilastila. Iz opisa kaznivega dejanja je prav tako razviden njen namen, da si sredstva na računu oškodovanca protipravno prilasti. Da je obsojenka pri izvršitvi dejanja ravnala s prilastitvenim namenom, izhaja tudi iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje. Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da okoliščina, da je obsojenka oškodovančeva denarna sredstva nakazala na račun svoje družbe, nima vpliva na zaključek, da si je sredstva protipravno prilastila. Že samo nakazilo zneskov je pomenilo razpolaganje in prisvojitev oškodovančevih sredstev na transakcijskem računu.² Navedbe vložnika, češ da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je protipravno korist pridobila pravna oseba, pa za presojo obstoja zakonskih znakov niso pomembne, saj za uresničitev biti obravnavanega kaznivega dejanja, kot je utemeljeno izpostavilo že pritožbeno sodišče (6. in 14. točka sodbe), ni potrebno, da bi storilec zasledoval namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Kljub temu sta nižji sodišči v obravnavanem primeru ugotovili, da je obsojenka dejanje storila prav z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Kolikor zagovornik takšnih ugotovitev nižjih sodišč ne sprejema, pa s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8Ne držijo trditve vložnika, da je pritožbeno sodišče brez navedbe razlogov spremenilo stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem prilastitve v tej zadevi zavzelo v razveljavitvenem sklepu z dne 4. 11. 2015. Razloge za spremembo pravnega stališča je pritožbeno sodišče podalo v 6. točki izpodbijane sodbe. V čem takšna sprememba stališča posega v pravno varnost in načelo enakosti pred zakonom, pa zagovornik ne obrazloži, zato Vrhovno sodišče te trditve ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9Vložnik dalje uveljavlja kršitev obsojenkine pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njeno korist ter pravice do poštenega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje osebe z imenom M. Š. ali Š.in dokazne predloge, ki so bili podani z namenom pridobiti podatke in informacije o tej osebi. Zatrjevane kršitve utemeljuje z navedbami, da je obsojenka ves čas trdila, da sta bili sporni transakciji opravljeni, ker je verjela, da gre pri tem za plačilo dolga njenega dolžnika in znanca Š., ki je transakciji tudi opravil. Obramba je zato, da se pridobijo informacije o tej osebi, predlagala opravo poizvedb pri hrvaških varnostnih organih, pridobitev fotografij in zaslišanje V. F. Pri tem je pomemben tudi podatek, da je Š. med leti 1991 in 1995 sodeloval v hrvaški vojni, do česar pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Obsojenka je tudi sama poskušala pridobiti določene informacije o tej osebi, vendar se je izkazalo, da razpolaga s premalo natančnimi informacijami. Po vložnikovi oceni bi sodišče, če je kakorkoli podvomilo v obsojenkin zagovor, predlagane dokaze moralo izvesti.

10Po ustaljeni ustavnosodni presoji³ in sodni praksi Vrhovnega sodišča⁴ glede dolžnosti izvajanja dokazov, ki jih predlaga obramba, velja (1) da glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Dolžnost obrambe pri predlaganju razbremenilnih dokazov torej je, da z ustrezno stopnjo verjetnosti med drugim izkaže, da bi izvedba dokazov potrdila njene navedbe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi obrazloženi tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz obstaja in da predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom.

11Na podlagi navedenih (ustavno)sodnih meril in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v obsojenkino korist ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov utemeljili z razumnimi in ustavno sprejemljivimi razlogi.

12Sodišči prve in druge stopnje nista sprejeli obsojenkinega zagovora, da je sporno transakcijo izvedel znanec Š. in da sama ni vedela, da je bila bančna kartica ukradena. Njen zagovor v smeri obstoja osebe z imenom M. ali M. Š. in obstoja zatrjevanega dolga je sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ocenilo kot povsem neživljenjski in neprepričljiv (14. točka sodbe sodišča prve stopnje). Navedlo je, da je popolnoma neverjetno, da bi obsojenka dopustila, da bi oseba, imena in priimka katere niti ni dobro poznala, ustvarila tako velik dolg (32.000,00 EUR), še zlasti, ker je obsojenka sama govorila o slabem finančnem stanju že v obdobju, ko naj bi dolg nastajal. Na podlagi presoje njenega zagovora in izvedenih dokazov je sodišče presodilo, da si je obsojenka takšno osebo izmislila, da bi se razbremenila očitkov o kaznivem dejanju, za takšno presojo pa navedlo logične in prepričljive razloge. S poizvedbami pri hrvaških varnostnih organih je sodišče ugotovilo, da na K. v Zagrebu, kot je to navajala obramba, ni prijavljena nobena oseba s priimkom Š. in da v evidencah hrvaških državnih organov tudi sicer ni nobene osebe s priimkom Š., ki bi ustrezala opisu in podatkom, kot jih je sodišču sporočila obsojenka. Ugotovilo je tudi, da obsojenka v zvezi z zatrjevanim dolgom ni imela nobenih listin ali zapisnikov, ki bi potrjevali njegov obstoj, kar je glede na višino zatrjevanega dolga popolnoma neverjetno (19. točka sodbe). Ob analiziranju podatkov o finančnem stanju obsojenke oziroma njenega s. p. (23. točka sodbe), je kot nelogično ocenilo, da bi obsojenka samo enemu gostu dovolila tako visok znesek dolga. Obsojenkin zagovor je po oceni sodišča dodatno izpodbit tudi z dejstvom, da je bila z njenega terminala najprej neuspešno poskušana oprava transakcije v višini 50.000,00 EUR, pri čemer ni logično, zakaj bi Š. na njen račun želel nakazati takšen znesek, ko pa naj bi njegov dolg znašal (le) 32.000,00 EUR. Tudi obsojenkine navedbe, da Š. ni imel telefon, čeprav je bil po njenih trditvah poslovnež, je sodišče ocenilo kot skrajno neverjetne in podane z namenom preprečiti, da bi sodišče preko telefonske številke lahko ugotavljalo njegov obstoj, navedbe, da naj bi odšel v tujsko legijo, pa je ocenilo kot neprepričljive in podane zgolj z namenom zavlačevanja postopka. Sodišče se je opredelilo tudi do izpovedb prič V. in T., ki sta sicer potrdili obstoj Š., vendar je njuni pričevanji ocenilo kot neverodostojni.

13Vrhovno sodišče sprejema oceno v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obrambi ni uspelo izkazati ne obstoja osebe z imenom M. ali M. Š. ne zatrjevanega dolga. Presoja obeh sodišč je v tem pogledu izkustveno gledano logična in razumna. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je na podlagi takšnih ugotovitev zavrnilo predlog za zaslišanje Š. in opravo ponovnih poizvedb o tem, kje se nahaja, saj obramba ni izkazala, da navedena oseba sploh obstaja (9. točka sodbe). Prav tako je zavrnilo tudi predloge, da se opravijo poizvedbe, ali se Š. nahaja v tujski legiji, da se od Interpola Hrvaške pridobijo fotografije oseb s priimkom Š. in da se zasliši priča V. F.

14Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta zavrnili dokazne predloge obrambe. Kot je bilo že pojasnjeno, obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da predlagani dokaz obstaja, torej, da ga je mogoče izvesti, in da bi bil za obdolženca uspešen. Obramba takšnemu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganih dokazov. Ob izkustveno gledano izrazito nelogičnem in neprepričljivem obsojenkinem zagovoru, obramba, ki ni uspela izkazati ne obstoja osebe z imenom M. ali M. Š. ne zatrjevanega dolga, ni izkazala, da bi bili predlagani dokazi za obsojenko uspešni. Ob upoštevanju dokaznega položaja oziroma stanja stvari vložnik zato neutemeljeno zatrjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje osebe z imenom M. ali M. Š. in dokaznih predlogov, katerih cilj je bil pridobiti čim več informacij o tej osebi (4. stran zahteve za varstvo zakonitosti), pomeni kršitev pravice do obrambe. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče dokazni predlog za zaslišanje osebe z imenom M. ali M. Š. utemeljeno zavrnilo. Takšna odločitev sodišča je razumna in ni v nasprotju z zagotavljanjem obsojenkine pravice do obrambe. Glede na izkustveno logične in razumne zaključke pravnomočne sodbe o tem, da si je obsojenka osebo z imenom M. ali M. Š., kakor tudi zatrjevani dolg izmislila, da bi se razbremenila očitkov, tudi zavrnitev dokaznih predlogov za opravo nadaljnjih poizvedb, pridobitev fotografij in zaslišanje priče V. F. ne pomeni kršitve obsojenkine pravice do obrambe. Glede na takšno presojo in zaključke vložnik tudi ne more uspeti s trditvami, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do podatka, da je Š. med leti 1994 in 1995 sodeloval v hrvaški vojni, pri čemer niti ne pojasni, kako bi ta podatek lahko vplival na uspeh dokazovanja.

15Z vsemi ostalimi trditvami v zahtevi pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Težišče teh trditev namreč predstavlja nesprejemanje dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi.

16Vložnik v zahtevi trdi, da so nesprejemljive navedbe sodišča, da so priče neverodostojne, ker so Š. opisovale različno; da bi obsojenka uporabila pogostejšo kombinacijo imena in priimka, če bi res imela namen izmisliti si to osebo; da je bil dogovor obsojenke s Š. povsem življenjski in logičen, saj je obsojenka na ta način varčevala za nakup avtomobila; da je pomembna vrsta lokala, v katerem se je Š. pojavljal, saj je obsojenka v okviru svoje dejavnosti vodila nočni lokal, pri čemer glede na številne predsodke ni presenetljivo, da gostje ne želijo v celoti odkriti svoje identitete; da je stališče sodišča o neprepričljivosti navedb obrambe, da je Š. sam opravil transakcijo, subjektivno; da so zaslišane priče potrdile, da je bila v lokalih navada, da se je plačevalo na tak način; da ni sprejemljiva ocena sodišča, da je nenavadno, da Š. ni imel telefona; da bi sodišče v zvezi z oceno, da bi za obstoj takšne osebe morali vedeti tudi drugi zaposleni v lokalu, lahko samo izvajalo dokaze; da niso sprejemljivi razlogi pritožbenega sodišča, da okoliščina, da obramba takega dokaznega predloga ni podala, dodatno utrjuje prepričanje sodišča o neobstoju te osebe; da je zanimivo, da se sodišču ne zdi nenavadno, da bi obsojenka sploh izvedla takšne transakcije, saj je že s preprostim pregledom nakazil mogoče ugotoviti, komu je bil denar nakazan; da je brez podlage zaključek, da je transakcijo izvršila obsojenka in da bi tak zaključek moralo sodišče bolj natančno obrazložiti; da je povsem običajno, da obsojenka ni imela nobenih listin in dokazil o obstoju dolga, saj je pojasnila, da je te listine ob plačilu izročila Š.; da obsojenka o poskusu dviga v višini 50.000,00 EUR ne ve ničesar; da je pomembna okoliščina, da je obsojenka denar porabila za plačilo dolgov do dobaviteljev oziroma upnikov družbe, na transparenten način preko položnice, kar kaže na to, da obsojenka ni vedela za nezakonit izvor denarja. Te trditve po vsebini predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je že bilo pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

C.

17Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113, 7119, 7152 in 7301 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

¹ Gl. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 364, in odločba Vrhovnega sodišča I Ips 1557/2010-49 z dne 7. 2. 2013, točka 7.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 34715/2010-81 z dne 28. 8. 2014, točka 7.
³ Gl. na primer odločbe Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 in številne druge.
⁴ Na primer odločbe I Ips 113/2006 z dne 16. 11. 2006, I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009, I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011, I Ips 22598/2012-57 z dne 8. 10. 2015 in druge.