UPRS Sodba I U 1291/2016-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetovalka. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je predlog podala dne 29. 6. 2015 ravnateljica Osnovne šole A. na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka je na podlagi pregleda predloga in dokazil ugotovila, da je tožnica sicer imela naziv mentor več kot 4 leta in da je bila pri svojem delu uspešna ter da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 5 točk, vendar pa ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala izpolnjevanje najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z dvema ali več točkami. Pač pa je na podlagi posredovanih dokazil tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala, da ima po a) razdelku več kot 9 točk ter po c) razdelku 3 točke za sodelovanje v razvojno-raziskovalnem projektu Strategije vplivanja na motivacijo učencev. Tožena stranka namreč ni mogla vrednotiti potrdil o udeležbi tožnice z dvema referatoma na Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. med 22. do 24. aprilom 2015, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela in anonimnih prijav tožena stranka ugotovila, da ni mogoče potrditi verodostojnosti potrdil o izvedbi dveh referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja B., iz katerih izhaja, da naj bi tožnica opravila dodatno strokovno delo po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je samostojni referat na mednarodnem strokovnem kongresu ali konferenci. O navedenem je bila tožnica pisno obveščena in pozvana k dopolnitvi vloge s predložitvijo programov mednarodnih znanstvenih posvetov, iz katerih bo razvidna dejanska izvedba referatov. Vendar je v zvezi s tem tožnica predložila le fotokopijo vabila, iz katerega je razviden le okviren terminski plan posveta, in sicer predstavitve projektnega dela, razstav in delavnic, ni pa razvidna dejanska izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posveta. V obrazložitvi tožena stranka dalje še navaja, da je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) preverila vsa za zakonito in pravilno odločbo relevantna dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev Združenja B. v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila: da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja B., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov; da je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja B., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; da so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; da niso dosegljivi programi posvetov, zato iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci iz vsaj treh držav; ker ni programov posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat niti, da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika; da so predloženi zborniki za posamezne posvete popolnoma identični, spreminja se le datum in številka posveta; da je v več zbornikih neresnično navedeno, da tožena stranka finančno podpira posvete v Ž.; da so v zbornikih objavljeni samo povzetki prispevkov, ki so si po naslovu in vsebini iz leta v leto zelo podobni ali celo enaki. Po povedanem je tožena stranka prišla do zaključka, da verodostojnosti predloženih potrdil, s katerimi tožnica izkazuje izvedbo dveh referatov, ni mogoče preizkusiti. Iz navedenega razloga teh potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica do dne odločanja o predlogu za njeno napredovanje le-tega ni dopolnila z ustreznimi dokazili, je tožena stranka predlog za njeno napredovanje zavrnila.

2V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Tožnica meni, da v celoti izpolnjuje pogoje za napredovanje in navaja, da je na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Portorožu v času od 22. do 24. 4. 2015 predstavila dva samostojna referata, o čemer ji je Združenje B. izdal dve potrdili, ki ju je predložila toženi stranki. Naknadno je v skladu s pozivom toženi stranki posredovala še fotokopijo vabila na navedeni posvet, razen tega pa sta bila povzetka obeh njenih referatov objavljena tudi v zborniku, ki je javno dostopen. Tožnica pojasnjuje, da nima drugih listin, ki bi neposredno potrjevale, da je tožnica predstavila referata na tem znanstvenem posvetu, češ da gre za listine, s katerimi razpolaga le Združenje B., vendar iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje B. pozivala k predložitvi listin ali kakršnihkoli pojasnil. Toženi stranki očita, da je s tem, ko je od tožnice zahtevala le predložitev listin, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi, kršila določbo 2. odstavka 164. člena ZUP. Toženi stranki še očita, da je tožnico dodatno pozvala k predložitvi programa mednarodnih znanstvenih posvetov kljub temu, da je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh. Tako ravnanje pa v nasprotju s 7. členom ZUP, po katerem je organ dolžan stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje svoje pravice. Nedopustno je, da tožena stranka tožnici zanika napredovanje, ne da bi ji omogočila, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov. Tožnica v dokaz izvedbe dveh referatov, poleg listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu, tožbi prilaga še potni nalog za udeležbo na navedenem posvetu ter svoje zapiske za izvedbo obeh referatov in izseke iz zbornika prispevkov, poleg tega pa predlaga še lastno zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, in sicer C.C. in Č.Č., ki sta prav tako sodelovali na omenjenem posvetu, ter priče D.D., predsednice Združenja B., dokazila pa naj se pridobijo tudi od Združenja B. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnici s sodbo podeli naziv svetovalka, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja, da je tekom postopka dokazila v zvezi s pogoji za napredovanje zahtevala tudi od organizatorja mednarodnega posveta Združenja B., vendar niti organizator posveta niti tožnica nista toženi stranki predložila zahtevanih dokazil. Iz vabila na 16. Mednarodni znanstveni posvet v organizaciji Združenja B. je tako razvidno, da so v program simpozijev vključeni (le) izvedba razstave, predstavitev projektnega dela, delavnice, strokovna ekskurzija z ladjico in predstavitev inovativnih tujih projektov mladih, ne pa tudi referati. Tudi iz zbornika prispevkov ni razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali katerikoli drugi obliki (delavnice, predavanja). Vrednotenje s štirimi točkami po Pravilniku je mogoče izključno za izvedbo referata, ne pa tudi delavnic ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. Tožena stranka poudarja, da je v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in ugotovila, da tožeča stranka pogojev za napredovanje ne izpolnjuje. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič v obravnavani zadevi ni potreben, saj se lahko odločilna dejstva razjasnijo z listinskimi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa se tožena stranka sprašuje tudi o verodostojnosti predlaganih prič. Glede potnega naloga, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi, pa meni, da le-ta dokazuje zgolj tožničino udeležbo na izobraževanju oziroma posvetu, ne dokazuje pa njene izvedbe referata, kar enako velja tudi za zapiske, ki jih je tožnica predložila kot dokazilo o izvedbi referatov.

4Obe stranki vztrajata pri podanih navedbah, stališčih in predlogih tudi v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah, tožena stranka pa se v eni od njih sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

K točki 1:

5Tožba ni utemeljena.

6Skladno z 9. členom Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje v naziv svetovalec, lahko v naziv svetovalec napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv mentor najmanj 4 leta, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 5 točk in je opravil različna dodatna strokovna dela ter tako zbral najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena z dvema ali več točkami (4. alineja 1. odstavka 9. člena Pravilnika)

7Glede slednjega pogoja tožnica zatrjuje, da ga je izpolnila z izvedbo dveh referatov na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. od 22. do 24. aprila 2015 v Ž. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci se po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednoti s štirimi točkami. Pri tem je enako pomembno tudi določilo 3. odstavka 20. člena Pravilnika, ki določa, da če s tem Pravilnikom ni določeno drugače, se za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje treh ali več držav.

8Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) razdelku s štirimi, v d) razdelku s petimi, v e) razdelku z osmimi in v f) razdelku z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

9Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je sodišče zavzelo že v podobni zadevi v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

10Tožeča stranka izvedbo dveh referatov na navedenem mednarodnem znanstvenem posvetu izkazuje s potrdiloma Združenja B. z dne 24. 4. 2015, na katerih je navedeno, da Združenja B. potrdili izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njima potrjuje udeležbo tožnice na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu 22.-24. 4. 2015 v Ž. z dvema referatoma "Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "Od ideje do izdelka"- od vrtca do fakultetnega tehniškega študija". Na poziv tožene stranke za dopolnitev vloge za napredovanje ji je tožnica predložila fotokopijo splošnega vabila na navedeni dogodek, iz katerega izhaja, da program vključuje razstavo projektov (v sredo), predstavitve projektnega dela ter strokovno ekskurzijo z ladjo (v četrtek), razstavo projektov in predstavitev inovativnih tujih projektov mladih raziskovalcev (v petek).

11Tožnica pa ni predložila programa navedenega znanstvenega posveta, iz katerega bi bil razviden razpored referatov oziroma, kdaj je potekala izvedba referatov in kdo konkretno jih je izvajal, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke dne 20. 1. 2016.

12Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točko 9, gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

13Ničesar od tega za 16. Mednarodni znanstveni posvet Združenja B. od 22. do 24. 4. 2015 v Ž. ni bilo kakorkoli izkazano, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na tem posvetu osebno izvedla navedena dva referata, zato ju tudi ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

14V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo dveh referatov na mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. med 22. in 24. 4. 2015, saj tožena stranka potrdiloma o udeležbi na tem znanstvenem posvetu Združenja B. s samostojnima referatoma oporeka njuno verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov po 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referatov na navedenem mednarodnem posvetu.

15V zvezi z očitkom, da iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje B. pozivala k predložitvi določenih listin, sodišče meni, da za tak očitek tožnica nima podlage v veljavnih predpisih glede na v določila 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP, po katerih nosi stranka upravnega postopka sama tako trditveno kot tudi dokazno breme, saj mora namreč sama stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (1. odstavek 140. člena) in če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (2. odstavek 140. člena).

16V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče referate dokazovati tudi z drugimi dokazi, sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnice ni pozivala zgolj na predložitev programov, saj je v pozivu tožnici z dne 20. 1. 2016 navedeno, naj predlog dopolni z dodatnimi dokazili o opravljenem strokovnem delu v 30 dneh po prejemu dopisa, pri čemer ni navedeno, da bi bila lahko ta dodatna dokazila zgolj programi posvetov. Ta poziv je možno razumeti tako, da bi lahko tožnica predložila kakršnakoli dokazila. Iz odločbe tudi ne izhaja, da tožena stranka meni, da z listinami Združenja B. sploh ni mogoče dokazovati izpolnjevanja pogojev, saj tako ni zapisala.

17Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 7. členom ZUP, ki se nanaša na varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. To določilo določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. To konkretno pomeni, da če uradna oseba ugotovi, da bi lahko stranka uveljavljala še kakšno drugo pravico poleg tiste, ki jo uveljavlja v svoji vlogi, jo mora na to opozoriti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj tožnici ne bi bilo omogočeno, da predlaga izvedbo drugih dokazov, saj je bilo že navedeno v tej sodbi, da iz poziva tožnici izhaja, da lahko predloži kakršnakoli dokazila.

18Tožnica tožbi prilaga tudi nekatera dokazila (potni nalog za udeležbo, svoje zapiske v zvezi z izvedbo referatov, izseke iz zbornikov prispevkov, predlog za svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič), vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dokazil tožnica ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv za predložitev dodatnih dokazov. Zakonodajalec je v 52. členu ZUS-1 namreč določil, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je bila pozvana na predložitev dodatnih dokazil, dopis tožnici pa, kot je bilo pojasnjeno, ni nikjer navajal, da je edini dokaz le predložitev programa. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave.

19Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sodišče sprejelo tudi v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017 in I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017.

K točki 2:

20Odločitev o tožničinem stroškovnem zahtevku temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrnilo, vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.