VSK Sodba II Kp 16504/2012

I. Pritožbe obtoženke in njenega zagovornika ter M. K. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obtoženo M. H. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem, drugem in prvem odstavku 215. člena KZ-1 ter ji izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP s tem, da je dolžna povrniti izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovanke A. H.. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obtoženki naložilo, da mora oškodovani A. H. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.806,25 EUR, v preostalem delu pa je oškodovanko napodilo na pravdo. Prav tako je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo tudi družbe S. d.o.o., S.l d.d., E., Upravljanje terjatev d.o.o., D. d.d., T. d.d., T. S. d.d. in P. d.d..

2Zoper sodbo se pritožujejo obtoženka in njen zagovornik ter obtoženkin sin M. K.. Obtoženka sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugim sodnikom.

3Zagovornik obtoženke se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor pa pritožbi v tem delu ne bo ugodilo, naj spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obtoženki izreče pogojno obsodbo.

4Obtoženkin sin M. K. se pritožuje preko odvetnice A. V. . Uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne 18.1.2017 opr. št. Su 174/2017, je bila pristojnost za sojenje v zadevi z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Kopru, ki je nato o vloženih pritožbah tudi odločalo. Na zahtevo pritožnikov je stranke obvestilo o seji pritožbenega senata, katere pa sta se udeležila le zagovornik obtoženke in pooblaščenec obtoženkinega sina M. K..

6Pritožbe niso utemeljene.

7Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženko spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Okoliščine primera je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako izčrpno in prepričljivo obrazložilo, da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso omajala. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in glede pritožbenih navedb izpostavlja sledeče.

8Vsem pritožbam je skupen očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo izpovedbo priče D. H., ki je bil iniciator kazenske ovadbe zoper obtoženko in ki je oškodovanko tudi pripravil, da je podala kazensko ovadbo in v njej neutemeljeno obremenila svojo hčer, oziroma obtoženko. Dalje pritožniki menijo, da ugotovitve izvedenca grafologa dr. B. R. niso zanesljive, saj je izvedenec sam pojasnil, da njegovo mnenje temelji zgolj na stopnji verjetnosti, glede na to, da ni razpolagal s kvalitetnim gradivom temveč s fotokopijami slabše kakovosti. Ker je obtoženkin sin M. K. sam pojasnil, katere pogodbe je on podpisal, mnenje izvedenca tudi iz tega razloga ni pravilno in ga zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obtoženki v škodo. Vsi pritožniki dalje opozarjajo, da so nekateri posli, ki se sicer očitajo obtoženki, bili sklenjeni v soglasju ali po volji oškodovanke, katere zdravstveno stanje ni bilo takšno, da sama o njih ne bi mogla odločati in nenazadnje je oškodovanka tudi sama hotela prispevati k svojemu preživljanju, glede na to, da je živela v skupnem gospodinjstvu z obtoženko in njenim sinom. Zaključek sodišča, da je bila oškodovanka lažje vodljiva oseba zato ni točen in tudi nima podlage v mnenju izvedenca psihiatrične stroke.

9Navedeni očitki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni in so ovrženi s prepričljivo dokazno oceno, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do obtoženkinega zagovora kot ostalih navedb, ki jih pritožniki ponavljajo. Kar zadeva verodostojnost prič D. H., C. H. in J. U., sicer ni dvoma, da D. H. ni v dobrih odnosih z obtoženko, kakor tudi z njenim sinom M., kot pritožbe opozarjajo, vendar ta okoliščina še ni zadosten razlog za utemeljenost trditve, da je oškodovanko pripravil k podaji zatrjevane krive ovadbe. Policist J. U., ki je sprejel kazensko ovadbo je namreč pojasnil, da D. H., ki je sicer bi prisoten ob podaji ovadbe, v ničemer ni vplival na oškodovanko v smeri njenih navedb, pritožba pa nasprotno tudi ne navaja razlogov, da izpovedba te priče ni verodostojna. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve, je kazensko ovadbo zoper obtoženko vložil tudi center za socialno delo, poleg tega pa po oceni pritožbenega sodišča ne gre prezreti dejstva, da je oškodovanka, ko je bila kot priča zaslišana v preiskavi, potrdila vsebino podane kazenske ovadbe. Iz zapisnika o njenem zaslišanju je razvidno, da je dogodke opisovala logično in smiselno povezano, enake odgovore pa je podala tudi glede zastavljenih vprašanj tako, da iz njenih navedb ne izhajajo nobene vrzeli ali nelogičnosti, ki bi utemeljevale dvom v njihovo resničnost. Enako izhaja tudi iz izpovedbe D. H., ki je tudi kasneje na glavni obravnavi pojasnil ozadje spora med njim in obtoženko ter njenim sinom in navedel, da se je zaradi izvršb, ki so doletele njegovo mater, najprej obrnil na odvetnika. Na podlagi njegove izpovedbe in ocene vseh ostalih dokazov zato ni moč sprejeti pritožbenih očitkov, da oškodovanka kazenske ovadbe ni podala prostovoljno oziroma, da je bila nagovorjena s strani D. H..

10Kar zadeva verodostojnost izvedenskega mnenja grafologa dr. B. R., sodišče druge stopnje tudi po presoji pritožbenih navedb v celoti sprejema dokazni zaključek, kot ga je sodišče prve stopnje podalo v 10. točki sodbe in nato še ob obrazložitvi vsakega od obtoženki očitanih ravnanj. Res je, da je obtoženkin sin M. K. na glavni obravnavi navajal, kateri podpisi v pogodbah so njegovi na kar pritožniki ponovno opozarjajo, vendar se je tudi o tem ugovoru obrambe sodišče prve stopnje opredelilo v 12. točki sodbe in k temu, kot že rečeno, sodišče druge stopnje nima kaj bistveno novega dodati. Izvedenec grafolog je namreč prepričljivo pojasnil na podlagi katerih značilnosti pisav je ocenil, da pogodb, za katere zatrjuje M. K., da jih je podpisal on, tega ni storil, kakor tudi, kateri podpisi pripadajo obtoženki. Ugotovitev izvedenca pa pritožniki argumentirano tudi ne izpodbijajo, temveč zgolj posplošeno zatrjujejo, da mnenje izvedenca ni zanesljivo. Sicer drži, da je izvedenec svoje ugotovitve podal na nivoju verjetnosti, vendar je ob tem potrebno upoštevati njegovo pojasnilo na glavni obravnavi, da stopnja verjetnosti predstavlja približno 70% zanesljivosti. Upoštevajoč njegovo celotno mnenje in konkretna pojasnila pri analizi posameznega podpisa to seveda ne pomeni, da že izvedenec izraža dvom v vprašljivost svojih ugotovitev, pač pa le poudarja, da je stopnja zanesljivosti nižja zaradi slabšega gradiva. Gotovo je, da kolikor bi bilo gradivo tako pomanjkljivo ali slabo, da ne bi dopuščalo kakršnihkoli ugotovitev, bi izvedenec to že sam napisal in mnenja ne bi mogel podati. Zato v izvedenčeve ugotovitve tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, še sploh, ker je njegovo mnenje potrebno ocenjevati z ostalimi dokazi in zaključki sodišča. Dejstvo torej je, da je oškodovanka v svoji izpovedbi zavrnila zagovor obtoženke češ, da so bile posamezne pogodbe sklenjene z njenim soglasjem oziroma, da so nekatere od njih bile dane kot darilo vnuku oziroma M. K.. Tudi iz zagovora obtoženke ne izhaja, da ni vedela za tiste pogodbe, ki naj bi jih v imenu oškodovanke podpisal M. K., saj je navajala, da je bila iniciativa za sklenitev naročniških pogodb na strani oškodovanke, kar pa je ta, kot rečeno, zanikala. Glede na ugotovitve izvedenca grafologa, da so podpisi na pogodbah pripadali obtoženki, je izpovedbo M. K. na glavni obravnavi očitno pripisati želji, da bi svojo mater razbremenil kazenske odgovornosti.

11Obtoženka in njen zagovornik v pritožbi izvedencu grafologu očitata pristranskost, ker je navedel, da je bilo sporno in primerjalno gradivo preoblikovano z namenom pridobitve materialne koristi, s čemer naj bi tudi prekoračil svoje pristojnosti. Vendar je že izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisal, da obramba pri teh očitkih ne upošteva konteksta celotnega opisa poglavja, kjer je navedeno, da je sporna navedba upoštevana le kot možnost. Slednje tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča nedvomno izhaja iz izvedenskega mnenja, kjer izvedenec v poglavju "Ovire za izdelavo analize in podajanja mnenja" govori le o možnosti preoblikovanja rokopisa in torej ne postavlja nobenih trditev o krivdi obtoženke. Ker navedeni očitki iz izvedenskega mnenja, kot rečeno, ne izhajajo, pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

12Obtoženka in njen zagovornik se v pritožbi ukvarjata tudi z vprašanjem, ali je bila oškodovanka sposobna razumeti pomen sklenjenih pravnih poslov oziroma, ali je bila lahko vodljiva oseba, ter tudi, ali je bila predozirana z zdravili, zaradi česar bi sodišče prve stopnje po njunem mnenju moralo ugoditi predlogu za zaslišanje priče I. A. J.. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve izhajajoč iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. M. K., prepričljivo obrazložilo v 11. točki sodbe in v izogib nepotrebnemu ponavljanju teh razlogov, je le pojasniti, da bi pritožbeni pomisleki bili upoštevni le v primeru, če bi se izkazalo, da so bila vsa dejanja, ki se obtoženki očitajo, rezultat oškodovankine volje ali celo njenih navodil obtoženki. Da temu ni bilo tako pa je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo dokazno oceno pri vsakem dejanju, s čemer je tudi zavrnilo obtoženkin zagovor. Ker je oškodovanka izpovedala, da jo je obtoženka pregovorila v preusmeritev pokojnine na račun H. L. d.d. in ji je tudi zaupala, pa je spričo njenih zdravstvenih težav povsem logičen in prepričljiv zaključek sodišča, da je bila oškodovanka lažje vodljiva oseba. Okoliščina, ali je obtoženka oškodovanko predozirala z zdravili, izsilila zdravljenje v psihiatrični bolnišnici pa glede na zanesljivo ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, ni bistveno, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagano zaslišanje priče Igorja Jeremiča, ni pravno relevantno za zadevo.

13Kar zadeva dejansko stanje posameznih izvršitvenih dejanj, ki se obtoženki očitajo, slednja tudi v pritožbi ponavlja svoj zagovor in sicer, da je listine glede H. L. podpisala oškodovanka sama po svoji odločitvi; glede družbe S., da je dolg obstajal že prej in da stanovanja oškodovanki v prid ni hotela odpovedati; da je bila kartica Diners pridobljena zaradi ugodnosti pri plačilu; da je pogodbe z družbo A., S. M., T.l sklenil sin M., medtem ko je pogodbe pri družbah S.l, Ž. in Č. M. sklenila sama, vendar po pooblastilu oškodovanke. Vztraja tudi pri tem, da dejanja na škodo P. d.d. ni storila ter tudi, da si ni prilastila oškodovankine pokojnine. Vendar s temi navedbami ne pove nič takega, kar bi omajalo ugotovitve sodišča, ki so obrazložene v točkah 13 do vključno 22 sodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo obtoženkin zagovor in posledično obrazložilo, da obtoženka ne le, da ni izpolnila naložene ji obveznosti po odločbi CSD, temveč je nepooblaščeno sklepala pogodbe v škodo oškodovanke in jo s tem finančno obremenila, ter si ob tem tudi prilaščala njena sredstva bodisi z dvigovanjem njene pokojnine oziroma s sklepanjem različnih kreditnih pogodb. Vse te ugotovitve so v sodbi zelo podrobno obrazložene, pritožnica pa jih vsebinsko razen tega, da posplošeno ponavlja svoj zagovor, vsebinsko niti ne izpodbija, zaradi česar njenih navedb v tem delu tudi ni bilo moč preizkusiti.

14Z obtoženko in njenim zagovornikom se je moč strinjati, ko navajata, da obtoženka ni bila dolžna preživljati oškodovanke in da je tudi slednja lahko prispevala k skupnim stroškom. Vendar pa se obtoženki ne očita, da do teh stroškov ni bila upravičena temveč, da ni izpolnjevala zahtev glede plačila rednih mesečnih položnic družbi S., da je preusmerila pokojnino na drug tekoči račun in jo dvigovala med drugim tudi zaradi pokritja svojih stroškov ter, da je s številnimi pogodbami vse v svojo korist povzročila obveznosti oškodovanke in si prilastila tudi njeno pokojnino, s čemer ji je v celotnem, vendar relativno kratkem obdobju povzročila za kar 6.015,10 EUR škode. Ta dolg seveda nima nič skupnega s stroški preživljanja oškodovanke za katere pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo in v sodbi tudi podrobno obrazložilo (točka 13), da niso bili tako visoki, kot jih je obtoženka prikazovala. Nobenega dvoma pa tudi ni, da oškodovanka, ki je redno prejemala pokojnino ni potrebovala nobenih D. ali M. plačilnih kartic, naročniških pogodb z različnimi operaterji, limita in kreditov, kar vse je obtoženka sklepala v imenu oškodovanke in sebi v koristi.

15Sodišče druge stopnje tudi ne more sprejeti pritožbenih navedb zagovornika in tudi obtoženke same češ, da slednja ni bila ustrezno poučena o svojih dolžnostih kot skrbnica za poseben primer, še posebej glede pojma "ravnanja v korist matere". Zato je po prosti presoji ocenjevala, kaj je oškodovanki v korist in kaj ne. Vendar bi ti očitki lahko bili utemeljeni le v primeru, kolikor bi se obtoženki očitalo, da je prekoračila sredstva za hrano, oblačila, zdravila in drugo v korist oškodovanke, to je za osnovne življenjske potrebe, kamor pa tisti izdelki in dolgovi, ki se obtoženki očitajo, gotovo ne sodijo in oškodovanka z njimi ni imela nič opraviti. Na drugi strani pa so bila navodila v odločbi CSD povsem jasna in nedvoumna tako, da je obtoženka, ki je tudi sama dala pobudo za skrbništvo matere, vedela, katere so njene dolžnosti. Obtoženka je torej med drugim bila upravičena za razpolaganje z oškodovankino pokojnino izključno za njene potrebe in v njeno korist. In ker oškodovanka nekih nepredvidenih izdatkov ni imela, je vsakomur in tudi obtoženki, bilo jasno, da je med oškodovankine potrebe šteti običajne stroške za hrano, oblačila in druge življenjske potrebščine. Za vse te izdatke je njena pokojnina povsem zadoščala in zato sporne sklenjene pogodbe in na podlagi le-teh prevzete obveznosti, oškodovanki niso bile v korist temveč v njeno škodo, česar ni potrebno podrobneje ponavljati. Zato nasprotno pritožbeno razlogovanje obtoženkinega zagovornika češ, da pri obtoženki ni zaslediti naklepa, da bi oškodovanki želela škodo, ko pa je vendar prevzela skrb zanjo, ni utemeljeno. Kot že obrazloženo, je obtoženka oškodovanko hudo finančno zadolžila vedoč pri tem, da bodo upniki posegli tudi po izvršilnih sredstvih, kar nenazadnje tudi so. Spričo obrazloženega zato sodišče druge stopnje v obstoj subjektivnega znaka kaznivega dejanja, kot je podrobno obrazložen v točki 24 izpodbijane sodbe, nima nobenih pomislekov. Zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

16Obtoženka v pritožbi še navaja, da je prvostopenjska sodnica izven glavne obravnave pridobivala dokaze, ko je po telefonu poklicala predstavnico družbe S. d.o.o. in se zanimala za določene podatke. Pritožnici zato ni poznano, katere podatke je sodnica še pridobila, zaradi česar meni, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilno postopanje bi zato bilo, da sodnica ponovno zasliši predstavnico navedene družbe, ker pa tega ni storila je po mnenju pritožnice podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17Iz spisovnih podatkov izhaja, da je družba S. d.o.o. sodišču 1.7.2016 posredovala določene podatke, ki pa niso bili popolni, saj je sodnica, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.7.2016, opravila telefonski pogovor s predstavnico navedene družbe in dobila manjkajoče podatke. Vsebino tega pogovora je sodnica strankam predočila na glavni obravnavi (list. št. 5 zapisnika z glavne obravnave), ki pa niso imele nobenih ugovorov niti dokaznih predlogov. To pomeni, da tudi obtoženka tedaj na pridobljene poizvedbe sodišča, ki so se nanašale na predhodni dopis, ni imela pripomb. Kar zadeva navedeno pridobivanje podatkov po telefonu, je le pojasniti, da ta načeloma ni nedovoljen. Vendar pa bi moralo sodišče o njem, v skladu z določbo 103. člena Sodnega reda napraviti uradni zaznamek, katerega pa v spisu ni zaslediti. O vsebini razgovora je sodnica napravila le zabeležko ob posameznih zneskih v dopisu družbe S. d.o.o., kar pa je nato strankam na glavni obravnavi predočila, kar pomeni, da so o teh poizvedbah bile seznanjene, morebitnih ugovorov ali dokaznih predlogov, kot rečeno, pa tudi niso imele. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in ne po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja pritožba, ni podana.

18Kar zadeva očitek zastaranja kazenskega pregona, katerega uveljavlja obtoženka v svoji pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan. Zmotno je namreč njeno prepričanje, da je absolutni zastaralni rok pet let od storitve kaznivega dejanja. Za obravnavano kaznivo dejanje je namreč predpisana kazen do petih let zapora, to pa v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pomeni, da je zastaralni rok desetih let. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

19Obtoženka in njen zagovornik sodbo izpodbijata tudi v odločbi o kazenski sankciji in sicer menita, da sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije ni zadostno upoštevalo olajševalnih okoliščin pri obtoženki kot so njena nekaznovanost in skrb za oškodovanko, obtoženki pa se tudi ne zdi pravično, da nekdo, ki npr. na prehodu za pešce zbije pešca do smrti dobi pogojno obsodbo sama, ki je delala v materino korist, pa je kaznovana z zaporno kaznijo. Vendar tudi ti očitki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije. Pravilno je namreč ocenilo težo kaznivega dejanja oz. zavržnost le tega, ki je bilo storjeno na škodo ostarele in onemogle matere, ki je morala zaradi ravnanja obtoženke utrpeti številne nevšečnosti. Zato je pravilno presodilo, da sankcija opominjevalne narave pri njej ne pride v poštev in tega zaključka obtoženka tudi ne more omajati s primerjavo kazenskih sankcij za druga kazniva dejanja. Storilcem kaznivih dejanj se namreč kazni izrekajo individualno to je po presoji okoliščin, ki veljajo za vsakega storilca zase, pri čemer sodišče izhaja iz splošnih pravil za odmero kazni, ki so določena v 49. členu KZ-1. Ker je pri tem zlasti upoštevna stopnja storilčeve krivde je jasno, da naklepnih kaznivih dejanj ni moč primerjati s kaznivimi dejanji, ki so storjena z milejšo stopnjo krivde kot npr. v primeru, ki ga navaja obtoženka v pritožbi, prav tako pa je gotovo, da ji v prid ni moč šteti kot olajševalne okoliščine skrbi za oškodovanko, saj le ta glede na obravnavani postopek ni izkazana. Spričo presoje vseh okoliščin je zato oceniti, da je izrečena zaporna kazen povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kot stopnji kazenske odgovornosti in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

20Obtoženka sodbo izpodbija tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, vendar ga izpodbija zgolj z navedbo, da kaznivega dejanja ni storila. Ker ta očitek kot rečeno ni utemeljen, posledično tudi njena pritožba glede premoženjskopravnega zahtevka ne more biti uspešna.

21Spričo vsega povedanega je zato sodišče druge stopnje pritožbe obtoženke, njenega zagovornika in obtoženkinega sina M. K. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

22Čeprav obtoženka s pritožbami ni uspela, jo je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Enako kot prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da obtoženka prejema le socialno pomoč medtem ko drugih virov dohodka nima.