VSK Sodba I Cp 277/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.446,67 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno v notarskem zapisu opr. št. SV 399/11 z dne 8.6.2011 notarke M. Z.. Tožencema je naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnici za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo tožnica A. S. pri nepremičnini z ID znakom 1, dosegla izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je vknjižena v korist tožencev A. J. in S. R., ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno v roku petnajst dni plačati tožnici pravdne stroške v znesku 5.017,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper sodbo sta se pritožila toženca. V pritožbi izpodbijata dokazno oceno. Menita, da sodišče ni opravilo celovite analize izpovedi strank in na podlagi analize sprejelo pravilen zaključek čigava izpoved je verodostojna. Tožeča stranka je pod točko III tožbe zapisala, da sta po njenem mnenju toženca izkoristila njeno neizkušenost, lahkomiselnost, slabo zdravstveno stanje in da je zato tožnica sklenila pogodbo. Temu ni tako. Na naroku je tožnica povedala, da ji je notarka M. Z. svetovala, da je v njenem primeru najprimernejša pogodba o dosmrtnem preživljanju. Tožnica je prvo toženko poznala že od prej, zato so se skupaj odločili za sklenitev pogodbe pri notarki, saj se je tožnica znašla v hudem depresivnem stanju in sta zanjo poskrbela toženca tako, da sta jo odpeljala v bolnišnico P. na zdravljenje. Primerjava zapisa v tožbi in zaslišanje tožnice kaže na popolnoma nasprotne izjave tožnice. Podobno velja za navedbo pod točko II tožbe. Tožnica je navajala, da je tožencema redno plačevala za posamezno opravljeno delo, ko je bila zaslišana kot stranka, pa je to zanikala. V tožbi je omenjala zneska 6.700 EUR in 40.000 EUR in trdila, da ji toženca tega denarja nista vrnila. Šele v pritožbi je zatrjevala tudi, da ji nista izročila zlatnino in da sta odtujila stvari iz stanovanja. Ko je bila zaslišana, je priznala, da ji je drugi toženec v slaščičarni pri K. izročil vso zlatnino in 750,00 USD. Že to dokazuje, da prihaja tožnica večkrat v nasprotje z lastnimi navedbami. Ključni dokaz v tem sporu so izpovedi pravdnih strank. Izpovedi morajo biti prepričljive in kvalitetne. Pri presoji verodostojnosti sodišče tudi ne bi smelo prezreti, da ima tožnica določene psihične zdravstvene težave. O njenem psihičnem zdravstvenem stanju obstaja obsežna dokumentacija. Neutemeljeno sodišče kot odločilno okoliščino za sodbo upošteva ravnanje strank glede plačila domske oskrbe. V tožbi je tožnica navajala, da ima svojo pokojnino in da je tožencema redno plačevala za opravljeno delo. Neplačevanje razlike domske oskrbe sodišče neutemeljeno šteje za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Tožnica je sama plačevala oskrbnino v domu in nikoli ni zahtevala, da bi toženca plačala del domske oskrbe. Pri vrnitvi zneska 40.000 EUR pa je treba upoštevati, da je tožnica drugemu tožencu izročila denar brez kakršnegakoli potrdila. Na enak način je zato tudi drugi toženec vrnil znesek, to je brez potrdila. Brez potrdila ji je vrnil tudi zlatnino in USD. Dr. R. S. je zaslišana kot priča povedala, da ji je tožnica izjavila, da je dala skrbniku v hrambo znesek 36.000 EUR. Toženec sam je potrdil, da mu je tožnica izročila 40.000 EUR, torej je sam od sebe navedel višji znesek in ni nič prikril. Tudi priča M. M. je povedala, da ji je tožnica omenila znesek 36.000 EUR. Če se primerjajo te izpovedi, je očitno, da sta toženca prepričljiva, saj so njune izpovedi skladne z navedbami, tega pa ni mogoče reči za tožničine trditve in navedbe. Tožena stranka zato predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da neujemanje posameznih navedb in izpoved toženih strank še ne dokazuje, da je tožničina izpoved neverodostojna. Glede bistvenih in relevantnih dejstev za razsojo v tej zadevi je bila njena izpoved skladna in utemeljuje razvezo notarskega zapisa. Glede zlatnine meni, da ne gre za relevantno okoliščino, saj je tožnica ni izpostavljala, ker sta jo toženca vrnila po pozivu. Zlatnina tudi ni bil razlog zaradi katerega bi zahtevala razvezo, saj to ni bil ključen element pri izgubi zaupanja. Sklicevanje na tožničine psihične zdravstvene težave je neutemeljeno. Če je tožena stranka želela to izpostaviti, bi morala predlagati izvedenca psihiatrične stroke. Zgolj dejstvo, da se je tožnica zdravila, še ne pomeni, da ni sposobna ali da ne govori po resnici. Tožena stranka brez potrebe problematizira plačevanje domske oskrbe. V notarskem zapisu je to bilo postavljeno kot pogoj. Tožena stranka tega dela pogodbe ni izpolnjevala. Tožena stranka je vedela, da je potrebno doplačilo domske oskrbe. Vedela je, kako mora pogodbo izpolnjevati. Ni bila tožničina obveznost, da zahteva, naj toženca plačujeta razliko za domsko oskrbo. Pogodbenik mora sam poskrbeti, da izpolnjuje svoje obveznosti brez poziva ali zahteve. Tudi trditev tožencev, da sta prejela 40.000 EUR brez potrdila in zato ni bilo potrebno potrdilo niti, ko sta ta denar vračala, ne pije vode. Dejstvo je, da denarja toženca nista vrnila, da ga zadržujeta. Tudi okoliščina, da je toženec priznal višji znesek kot ga je zatrjevala tožnica, še ne dokazuje, da je resnicoljuben on, zato tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba navaja, da obstajajo med izpovedjo tožnice in določenimi navedbami tožbe nasprotja, kar kaže na neverodostojnost tožničine izpovedi. To deloma drži, ker pa gre za navedbe, ki niso bistvene za odločitev v tem sporu, nasprotja niso takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožničina izpoved je glede vseh okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, bila enaka izpovedbam tožencev, zato ji neverodostojnosti ni mogoče očitati. Pomembno je, da je njena izpoved skladna z izpovedjo tožencev, da sta ji do sredine leta 2013, ko so bili med njimi še dobri odnosi, pomagala in izpolnjevala pogodbo. Odnosi pa naj bi se skrhali, ko je tožnica zahtevala vračilo zneska 40.000,00 EUR in zneska 6.700,00 EUR, ki ju je dala v hrambo drugemu tožencu. Da so odnosi med strankama skrhani, sta potrdila tudi toženca. Tožnica z njima ne želi imeti nobenega kontakta, ker jima ne zaupa več. Toženca sta nasprotno trdila, da sta tožnici denar vrnila, torej po njunem mnenju, to naj ne bi bil razlog za porušena razmerja. Dokazno breme o tem, da sta denar res vrnila, je bilo na njuni strani. Denar naj bi tožnici izročila 29.8.2013 v slaščičarni v L., ko sta ji izročila tudi zlatnino in USD. Res nista ob tej priliki zahtevala potrdila, vendar je tudi tožnica denar izročila brez da bi zahtevala potrdilo. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive razloge izpodbijane sodbe, da tožencema s to izpovedjo ni uspelo dokazati, da bi res vrnila tožnici denar. O vračilu denarja so se stranke pogovarjale pri dr. R. S., ki je tožencema svetovala, da glede vračila denarja naredita notarski zapis. Glede na veliko vsoto denarja in na že skrhane odnose v času, ko je bila tožnica na zdravljenju in se je zdravnici potožila, da ji toženca nista vrnila denarja, bi bilo popolnoma nerazumno, da bi ji denar izročila brez potrdila. Tega ne spremeni dejstvo, da jima je tožnica denar dala v hrambo brez potrdila, saj so v tistem času bile stranke še v dobrih odnosih. Stranke tudi niso vedno poslovale med seboj na tako neformalen način, saj je prva toženka povedala, da je tožnica podpisala potrdilo, ko je prejela gotovino za prodani avto. Okoliščina, da toženca nista vrnila tožnici visokega zneska utemeljuje njene navedbe, da je po sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama prišlo do tako močno skrhanih odnosov, da med njima ni več zaupanja. Med njimi tudi ni več nobenih stikov. Za odločitev o zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju niso pomembne le razmere od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe, ampak tudi razmere po vložitvi tožbe do konca glavne obravnave.¹ Pravdne stranke ne živijo skupaj. Po odhodu iz bolnišnice v septembru 2012 je tožnica odšla v Dom starejših občanov v L.. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje njena pokojnina ne zadošča za plačilo oskrbnine. Razliko krije tožnica iz svojih prihrankov. Po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa bi morala razliko plačevati toženca. Tega nesporno ne delata, celo nasprotno štejeta, da jima razlike ni treba doplačati iz svojih sredstev, saj sta v primeru, ko je bila tožnica odsotna, plačala domsko oskrbo iz njenih prihrankov, ki sta jih zadržala prav zaradi takšnih stroškov. Pritožbene navedbe, da sodišče neutemeljeno šteje neplačevanje razlike domske oskrbe za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, so zmotne. Takšna njuna obveznost je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju jasno določena. Ko sta tožnico namestila v dom starejših občanov, bi zato sama morala poskrbeti za to plačilo. Za to obveznost sta vedela iz zapisa v pogodbi, poleg tega je prva toženka tudi povedala, da je moral drugi toženec, ko so tožnico vzeli v dom podpisati izjavo, da bo plačeval domsko oskrbo, ker bi v nasprotnem primeru morala tožnica dati na razpolago svojo hranilno knjižico. Vse te okoliščine so takšne, da utemeljujejo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Denarne obveznosti sta toženca pokrivala iz tožničinih prihrankov, ki sta jih sama zadržala in jih tožnici tudi nista hotela vrniti, ko jih je ta zahtevala. Ne glede na to, da stranki ne živita skupaj, bi bilo nerazumno vzdržati v veljavi pogodbo o dosmrtnem preživljanju zaradi tako porušenih odnosov med njima, zaradi katerih tudi nimata nobenih stikov. Če pa se upošteva še dejstvo, da niti denarne obveznosti za doplačilo domske oskrbe ne izvajata, je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je izkazan tako razlog iz tretjega odstavka 561. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi razlog iz 112. oziroma 562. člena OZ. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

6Ker pritožba ni utemeljena, sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo.

¹ Tako tudi sodba VSL I Cp 1721/2010