VSL Sodba VII Kp 16999/2013

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornikov obdolženca A. A. in ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženca B. B. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

dejanji, opisani pod točko 1. in 2. izreka, za obdolženca A. A. pravno opredelita kot kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za obdolženca B. B. pa kot pomoč pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1,

ter se na podlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 obdolžencema izrečeta denarni kazni, in sicer:

- obdolžencu A. A.

80 (osemdeset) dnevnih zneskov po 50,00 EUR (petdeset evrov), to je

4.000,00 EUR (štiri tisoč evrov) denarne kazni,

- ter obdolžencu B. B.

80 (osemdeset) dnevnih zneskov po 30,00 EUR (trideset evrov), to je

2.400,00 EUR (dva tisoč štiristo evrov) denarne kazni,

pri čemer sta obdolženca denarno kazen dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega B. B. in v celoti pritožba zagovornikov A. A. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka za dejanje, opisano pod točko 1, obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, obdolženega B. B. pa za krivega pomoči pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Za dejanje, opisano pod točko 2, je oba navedena obdolženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Za dejanje pod točko 1 je vsakemu določilo denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov in za dejanje pod točko 2 izreka vsakemu denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, nato pa vsakemu izreklo enotno denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, kar za A. A. ob upoštevanju višine dnevnega zneska 50,00 EUR znaša 5.000,00 EUR in za B. B. ob upoštevanju višine dnevnega zneska 30,00 EUR znaša 3.000,00 EUR. Pod točko II. izreka je prvostopenjsko sodišče obdolženega C. C. oprostilo obtožbe za pomoč pri kaznivem dejanju po 230. členu KZ-1, pod točko III. izreka pa je obdolžena A. A. in B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Pod točko IV. izreka je družbi X. d.o.o. v stečaju odvzelo premoženjsko korist v višini 211.910,00 EUR. Obdolženima A. A. in B. B. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), glede obdolženega C. C. pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega B. B., smiselno zoper obsodilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje,

- zagovorniki obdolženega A. A. zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obtožbo po 4. točki 357. člena ZKP zavrne, podrejeno pa, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče strank o seji senata ni obvestilo, saj je presodilo, da njihova navzočnost za razjasnitev stvari ni potrebna (445. člen ZKP).

4Pritožba zagovornika B. B. je delno utemeljena, glede obdolženega A. A. pa je sodišče druge stopnje v izpodbijani del sodbe poseglo po uradni dolžnosti.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in pomoč pri tem kaznivem dejanju (točka I./1 izreka)

5Sodišče druge stopnje po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornikov obeh obdolžencev in podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje tega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Ocenilo je vsa odločilna dejstva in se do njih obrazloženo opredelilo, dejanske zaključke pa pravilno materialnopravno ovrednotilo, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja naslednje:

6Pritožbeno sodišče zavrača stališče zagovornikov obdolženega A. A., da v opisu kaznivega dejanja pod točko I./1 izreka manjka objektivni zakonski znak "pridobitve" subvencije, češ da je Z. ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju z Ministrstvom za ... (v nadaljevanju M.) ter Fundacijo ... (v nadaljevanju F.) in ne šele z izplačilom nepovratnih sredstev na njen račun. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sklenitev pogodb, s katerima sta se M. in F. zavezali Z. pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, za Z. predstavljala potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem oziroma, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve subvencije, ne pa pridobitev subvencije v obliki premoženjske koristi, ki je za Z. nedvomno nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun. Če zahtevka na M. in F. ne bi bila podana pravočasno (na M. do 30. 10. 2009 oziroma na F. do konca leta 2009) in če pogodbeno določeni pogoji za izplačilo ne bi bili izpolnjeni (6. člen pogodbe z M. oziroma točka 2.3 pogodbe z F.), bi obveznost M. do izplačila subvencije prenehala oziroma bi F. sredstva lahko zadržala, kar potrjuje, da ob sklenitvi pogodb o sofinanciranju za Z. ugodnost dejansko še ni bila pridobljena. Mnenje pritožnikov, da faza izplačevanja nepovratnih sredstev predstavlja zgolj črpanje že pridobljene ugodnosti in da bi lahko opisano dejanje predstavljalo kvečjemu nenamensko rabo že pridobljene subvencije (drugi odstavek 230. člena KZ-1), za kar je kazenski pregon že zastaral, je zato zmotno, saj je obdolženec A. A. kot direktor Z. s predložitvijo neresničnih podatkov, ki so bili pomembni za odobritev izplačila ugodnosti, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, obdolženec B. B. kot direktor družbe X. pa mu je pri tem pomagal.

Glede obdolženega B. B.

7Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih trditev zagovornika obdolženega B. B., da je račun št. ... predstavljal le predračun (avansni račun), saj je že prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da so se avansni računi v družbi X. izdajali po dogovoru, v obravnavanem primeru pa je bil dogovorjeni način plačila po situacijah, torej po realizaciji del, in ne avans. Pritožnik sicer trdi, da je bil s plačilom računa s strani Z. sklenjen (naknadni) konkludentni dogovor o avansnem plačilu, vendar njegovo naziranje glede na ugotovljeno časovnico ključnih dogodkov obravnavane zadeve ni prepričljivo. Sporni račun je bil namreč izdan zgolj 5 dni po sklenitvi pisne pogodbe med X. in Z., v kateri sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili za plačilo po izstavljenih računih oziroma potrjenih začasnih situacijah, in nobene logike ni v tem, da bi se stranki v tako kratkem času po sklenitvi pogodbe dogovorili za drugačen način plačila, pa še to konkludentno. Pri tem gre dodati, da določila pogodbe o načinu plačila niso nebistvena (stranska) sestavina pogodbe, kot skuša to prikazati pritožnik, saj predstavljajo bistveno sestavino podjemne pogodbe, ki za pogodbeni stranki, še posebej pri tako visokih zneskih, kot v obravnavanem primeru, ni nepomembna. Tudi obrambna teza, da je bilo avansni račun potrebno izstaviti zaradi vnaprejšnje zagotovitve potrebnih sredstev za izvedbo projekta, ne vzdrži kritične presoje, saj je bil obdolženec B. B. kot direktor družbe X. že ob podpisu pogodbe s Z. seznanjen s kratkim dvomesečnim rokom za izvedbo projekta, s celotno vrednostjo projekta in sredstvi, ki bodo za izvedbo potrebna, saj je bil Z. predložen predračun (rekapitulacija) za naročene storitve, a vendar v pisni pogodbi avansno plačilo ni bilo dogovorjeno.

8Zagovornik obdolženega B. B. opozarja, da je v praksi razlika med avansnim računom in računom lahko zanemarljiva, kar sicer drži, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da prav nič na izstavljenem računu št. ... ne kaže na to, da bi šlo za predračun, kar izpodbija tezo obrambe o izstavljenem predračunu. Pritožnik protispisno navaja, da se je Č. Č. pri sestavi spornega dokumenta zmotil tako pri nazivu dokumenta ("račun"), kot tudi pri zapisu avtorja, saj je na računu zapis avtorja pravilen. Pritožbeno sklicevanje na neizkušenost in napake Č. Č., ki je izstavil sporni račun, pa dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more spremeniti, saj je Č. Č. zaslišan kot priča izrecno izpovedal, da mu je bilo naročeno, naj izstavi račun, in pri tem ni omenil, da bi pri fakturiranju prišlo do napake. Ob upoštevanju izpovedbe Č. Č., da se je z izdajo računa mudilo, in glede na časovni kontekst rokov za pridobitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje projekta, se po obrazloženem prvostopenjska presoja, da je šlo pri izdaji inkriminiranega računa za "pravi" račun, namenjen pridobitvi nepovratnih sredstev od M. in F., izkaže kot povsem pravilna.

9Pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B., da je v računu jasno navedeno, da dela šele bodo opravljena, češ da je datum izdaje računa 20. 10. 2009 in datum oprave storitev med 20. in 22. 10. 2009, glede na načrtovan projekt izgradnje razsvetljave ne vzdržijo resne presoje, saj je izkustveno jasno, da vsa dela ne morejo biti opravljena v treh dneh. Dokazni postopek je tudi pokazal, da dne 20. 10. 2009, ko naj bi se po zapisu na računu dela začela, s strani X. niso bili naročeni niti gradbeni materiali, kaj šele da bi se z deli dejansko pričelo. Pritožnik si v tem delu zmotno razlaga izpovedbo priče D. D., ki je omenjala kratek rok izvedbe del, saj se njena izpovedba očitno nanaša na dvomesečni rok za izvedbo projekta, ki naj bi bil po pogodbi med X. in Z. končan do 31. 12. 2009, in ne na rok treh dni, kot je opredeljen v spornem računu. Zavajajoče pa so tudi pritožbene navedbe, da do začetka del ni prišlo, ker je bilo ugotovljeno, da je za izvedbo projekta potrebno gradbeno dovoljenje, saj je bila pogodba med X. in Z. sklenjena že 15. 10. 2009 in je bilo dogovorjeno, da se z deli prične takoj, vendar X. z deli ni začela, do težav z gradbenim dovoljenjem pa je prišlo šele naknadno, to je v letu 2010 po menjavi vodstva Z.

10Prvostopenjsko sodišče je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno in jasno konkretiziralo razloge, na katere je oprlo svoj trden zaključek o tem, da je izdajo spornega računa odredil prav obdolženi B. B. čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in s tem zavrača pritožbene očitke, da gre zgolj za posredne indice, ki ne zadoščajo za obsodilno sodbo. Trditve obrambe, da je bila izdaja računov in predračunov prepuščena tehničnemu sektorju, obdolženca v konkretni obravnavani situaciji ne morejo razbremeniti, saj je že sodišče prve stopnje, ki v obrazložitvi sodbe ni prezrlo siceršnje vloge tehničnega direktorja E. E. v družbi X., kot neprepričljivo ocenilo situacijo, da bi tehnični direktor k izvedbi projekta pristopil tako, da bi po lastni iniciativi in mimo pogodbenih določil v 5 dneh po sklenitvi pogodbe zaračunal celotno vrednost del v visokem znesku 424.042,92 EUR, brez da bi bilo na terenu kaj opravljeno. Pojasnjeno je tudi bilo, da v obravnavani zadevi ni bilo dogovorjeno avansno plačilo in da pri izstavitvi spornega računa ni šlo za predračun, zato pritožbeni argument, da prvostopenjsko sodišče pri svojem razlogovanju ignorira naravo predračuna, ni sprejemljiv. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe med drugim pojasnilo, da izkustveno nima razpoznavnega smisla, da bi se v nekaj dneh po sklenitvi pogodbe prepustilo zaračunavanje celotne pogodbene vrednosti tehničnemu direktorju, in da obenem ni verjetno, da bi tehnični direktor odredil izstavitev računa, če dela niso bila še niti začeta, s čimer se pritožbeno sodišče povsem strinja. Ob tem gre pripomniti, da so težave z gradbenim dovoljenjem resda nastale šele v letu 2010, vendar to ne vpliva na pravilnost prvostopenjske presoje, da E. E. izdaje računa gotovo ne bi odredil še pred začetkom vsakršnih del na projektu, saj za to ni imel nobene podlage.

11Ob upoštevanju okoliščin, ki jih izpostavlja prvostopenjsko sodišče in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča verjeti izpovedbi E. E., da o izdaji računa ni vedel ničesar, četudi pritožba opozarja, da se je želel s takšno izpovedbo izogniti morebitnemu kazenskemu postopku, ki bi mu lahko grozil zaradi odreditve izstavitve spornega računa. Zaslišan kot priča je namreč E .E. natančno opisal svojo vlogo v družbi X. in argumentirano odgovarjal na postavljena vprašanja, zato ni slediti pritožbi, da je želel svojo vlogo pri projektu minimizirati. Nihče izmed zaslišanih tudi ni potrdil, da bi izstavitev spornega računa odredil prav on, saj je priča Č. Č. izpovedal, da mu je izdajo računa naročila L. L., priči D. D. in L. L. pa sta glede odreditve računa zgolj sklepali na podlagi siceršnje vloge tehničnega direktorja v podjetju. Vse okoliščine, ki jih v obrazložitvi sodbe izpostavlja prvostopenjsko sodišče, torej brez dvoma potrjujejo, da je izdajo spornega računa odredil prav obdolženi B. B., zato pritožbenega protiargumenta, da gre v izpodbijani sodbi za objektivno odgovornost obdolženca kot direktorja družbe, ni mogoče sprejeti. Pravilnosti prvostopenjskega zaključka ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje, da se je B. B. v letu 2010 v posel vmešal zgolj zaradi izredne situacije (zapleta z gradbeno dokumentacijo), saj je jasno, da je bil obdolženec B. B. že ob podpisu pogodbe s Z. seznanjen z viri financiranja projekta, zato tudi ne more biti nobeno naključje, da je bil sporni račun, z izdajo katerega se je po izpovedbi Č. Č. mudilo, izdan ravno 10 dni pred iztekom roka na strani Z. za pridobitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje projekta.

12Zagovornik obdolženega B. B. brezuspešno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta bila B. B. in A. A. pri svojih ravnanjih usklajena in da je B. B. izdajo računa odredil ob zavedanju, da je to potrebno zaradi pravočasne pridobitve nepovratnih sredstev na strani Z. Sklepanje prvostopenjskega sodišča v tem delu ni oprto le na okoliščino, da so bili B. B. znani viri financiranja projekta, kar pritožnik označuje za nezadostno pri presoji, da je obdolženec ravnal z zavestjo pomoči pri kaznivem dejanju, temveč dokazna ocena temelji predvsem na ugotovljenem časovnem poteku dejanj obeh obdolženih v kontekstu rokov, določenih za pridobitev nepovratnih finančnih sredstev s strani M. in F. Prav dejstvo, da je bil sporni račun izdan že 20. 10. 2009, čeprav je bila pogodba med Z. in X. sklenjena 15. 10. 2009, čeprav je bilo v njej dogovorjeno plačilo po situacijah in čeprav dela sploh še niso bila začeta, tudi po presoji pritožbenega sodišča ob preostalih ugotovljenih okoliščinah (izpovedba Č. Č. in G. G., da so se lovili razpisni roki oziroma da se je mudilo, ter izpovedba L. L., da je bil račun izdan zato, "ker so bila sredstva") ne omogoča drugačnega življenjsko logičnega zaključka kot edinole, da je med obdolžencema obstajal dogovor glede izstavitve računa še pred opravo del, da bi Z. ujela rok za vložitev zahtevka na M.

13Pritožba zagovornika obdolženega B. B. prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je pri oceni izpovedb prič o tem, da se je z izdajo računa mudilo, spregledalo kratke roke, ki so vezali družbo X. in zaradi katerih je imela interes, da dobi sredstva čimprej. Na več mestih je bilo namreč že obrazloženo, da je bilo v pisni pogodbi med X. in Z., sklenjeni zgolj 5 dni pred izdajo računa, dogovorjeno plačilo po realizaciji del in ne avans, čeprav je bila družba X. kot izvajalec že takrat seznanjena z roki izvedbe projekta in sredstvi, ki jih za to potrebuje. Glede na to, da X. z deli na projektu ob izdaji računa sploh še ni začela, je prvostopenjsko sodišče izpovedbe prič o naglici pri izdaji računa pravilno ocenilo v kontekstu časovnega sosledja dogodkov od podpisa pogodbe do izdaje računa s strani X. in vložitve zahtevkov za financiranje s strani Z., na podlagi medsebojne analize vseh izvedenih dokazov in ugotovljenih okoliščin dejanja pa je utemeljeno presodilo tudi, da je bilo ravnanje B. B. in A. A. medsebojno dogovorjeno. Na pravilnost dokazne ocene ne more vplivati okoliščina, od koga in kje je L. L. izvedela za vire financiranja projekta, saj za pravilno presojo zadošča že ugotovitev, da je priča smiselno izpovedala, da je bil sporni račun izdan izključno zato, ker so bila zagotovljena sredstva, da dela takrat še niso bila opravljena in da predvideva, da je bil tak dogovor. Pritožbena graja o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, češ da naj bi prvostopenjsko sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je L. L. za dejstva iz pogodbe izvedela od obdolženca, pa je neutemeljena, saj gre v tem delu za pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ne pa za protispisnost obrazložitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Zagovornik obdolženega B. B. neutemeljeno trdi, da na zahtevku Z., naslovljenem na M., ni navedeno, da so dela realizirana, saj je v obrazcu za izplačilo z dne 29. 10. 2009 izrecno navedeno, da realizacijo del dokazuje izdan račun X. (in ne morda predračun) ter da bodo dela končana 1. 11. 2009, kar je le tri dni za izstavitvijo zahtevka za izplačilo, čeprav dela v času izdaje računa niso bila še niti začeta. Sodišče prve stopnje ob tem ni spregledalo, niti zamolčalo dejstva, da je na priloženem poročilu o poteku investicije kot datum začetka del naveden 1. 11. 2009 in kot datum zaključka del 31. 12. 2009, saj se je do tega opredelilo v točki 16 obrazložitve. Tej okoliščini utemeljeno ni pripisalo tehtne dokazne vrednosti, temveč je bistven poudarek pravilno dalo navedbam Z. na predpisanem obrazcu, ki ga je bilo po pogodbi z M. potrebno predložiti v namen izplačila sredstev. Zapis na poročilu o poteku investicije tudi v luči izpovedbe priče H. H. (skrbnice pogodbe na strani M.) ne more biti odločilen, saj je priča pojasnila, da so oni projekt sofinancirali le delno do višine 84.000,00 EUR in da so smatrali, da so določena dela opravljena oziroma da je že nabavljen določen material, kar drugače povedano torej pomeni, da so smatrali, da so dela v višini njihovega sofinanciranja že realizirana. Priča je sicer priznala, da datumom na dokumentaciji niso posvečali posebne pozornosti, vendar je obenem izrecno izpovedala, da na ministrstvu avansnih računov ne priznavajo kot ustreznih listin za izplačilo, ob drugem zaslišanju pa še, da je v konkretni zadevi ona verjela, da so dela realizirana in da v nasprotnem primeru sredstva ne bi bila izplačana. Pritožnik upoštevaje povzeto izpovedbo omenjene priče protispisno trdi, da iz njene izpovedbe očitno izhaja, da na M. niso šteli, da so bila dela opravljena. Prav tako pa ni mogoče sprejeti pritožbenih zatrjevanj, da na ministrstvu niso bili zavedeni, saj izpovedba H. H. dokazuje ravno nasprotno.

Glede obdolženega A. A.

15Pritožniki na strani obdolženega A. A. neutemeljeno trdijo, da izpodbijana sodba o objektivnem zakonskem znaku "dejanske preslepitve pristojnih" na M. in F. nima razlogov, saj prav obrazložitev v 16. točki sodbe, zlasti da sofinancerji sredstev ne bi izplačali, če bi vedeli, da dela niso bila opravljena, predstavlja zadostno konkretizacijo tega zakonskega znaka. Tudi sicer se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi argumentirano opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in krivdo obdolženih, zato pritožniki ne morejo uspeti z večkratnim sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodbi manjkajo razlogi o dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič, ki so po njihovem mnenju za obdolženca razbremenilne.

16Nihče izmed pritožnikov ne izpodbija ugotovitve, da so pogoj za izplačilo nepovratnih sredstev pri F. predstavljala vsaj začeta, pri M. pa dokončana gradbena dela. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedb zaslišanih prič I. I. in J. J. (oba zaposlena na F.) ter H. H. (zaposlena na M.) utemeljeno presodilo, da so pristojni predloženi račun obravnavali kot "pravi" in da sredstva ne bi bila izplačana, če bi vedeli, da je bil predložen le predračun izvajalca in da do realizacije gradbenih del še ni prišlo. Prav navedene okoliščine nedvomno potrjujejo, da so bili pristojni na podlagi predložene dokumentacije dejansko preslepljeni in zavedeni, da je do realizacije del prišlo, kar je bil tudi edini razlog, da so bila sredstva izplačana na račun Z. Pritožniki na strani A. A. se pri tem brezuspešno sklicujejo na malomarnost pristojnih pri F. in M. ob pregledu dokumentacije, češ da ni preslepitev, če pristojna oseba le "ošvrkne račun" in nakaže denar, saj neskrbnost oškodovancev še ne pomeni privolitve v nakazilo sredstev pred izpolnitvijo vseh zahtevanih pogojev,¹ še zlasti ne ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič, da denarna sredstva s strani M. oziroma F. ne bi bila nakazana, če bi pristojni vedeli za resnično stanje.

17Pritožbeno sodišče se je v točki 13 obrazložitve te sodbe že opredelilo do navedb Z. na poročilu o poteku investicije, ki je bilo priloženo zahtevku za izplačilo na M. in na katerega v svoji pritožbi opozarjajo tudi zagovorniki obdolženega A. A. Ponovno gre poudariti, da malomarnost pristojnih pri pregledu dokumentacije za obdolženca ne more biti razbremenilna, pritožniki na strani obdolženega A. A. pa ne morejo uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da pristojnih na podlagi predloženih protislovnih podatkov objektivno ni bilo mogoče preslepiti. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče spregledati, da na predloženih zahtevkih za izplačilo ni bilo jasno in izrecno zapisano, da dela še niso opravljena, temveč je bilo nasprotno v zahtevku za izplačilo pri F. izrecno navedeno, da so bila vsa dela že realizirana, zato je uslužbenka F. ob priloženem računu X. povsem utemeljeno verjela, da so pogoji za izplačilo sredstev podani. Za uslužbenko M. so bile po drugi strani odločujoče navedbe na predpisanem obrazcu zahtevka za izplačilo, kjer je bil v rubriki dokazil o realizaciji del naveden račun (in ne morda predračun) X., zato je tudi ona ob sicer resda nenatančni preučitvi predložene dokumentacije lahko štela, da so bila dela (vsaj v delu njihovega deleža sofinanciranja) realizirana. Čeprav na M. in F. niso bile posredovane začasne situacije, gradbeni dnevnik ali druga gradbena dokumentacija, kot to izpostavljajo zagovorniki obdolženega A. A., je za preslepitev pristojnih v obravnavani zadevi zadoščal že predložen zahtevek za izplačilo s priloženim računom X. za dela po sklenjeni pogodbi s Z., saj je priča H. H. pojasnila, da je zanjo kot dokazilo zadoščal račun, ki ga brez realizacije del ne bi bilo mogoče izdati, priča J. J. pa je izpovedala, da je račun uradni dokument in da ga zato oni ne bi zavračali. Preslepitev pristojnih je torej v obravnavani zadevi nedvomno dokazana, navedb v zahtevkih za izplačilo, posredovanih s strani Z., kjer so bili na podlagi podpisane pogodbe o sofinanciranju nedvomno seznanjeni, da je za izplačilo potrebna realizacija del, pa ni mogoče razumeti nikakor drugače kot pa, da so bile podane z namenom preslepitve pristojnih, da bi dobili sredstva še pred izpolnjevanjem zahtevanih pogojev.

18Okoliščina, da F. in M. v primeru kasnejše dejanske realizacije projekta od Z. ne bi zahtevala povrnitve izplačanih nepovratnih sredstev, za presojo obravnavanih očitkov ne more biti odločilna, saj so bili zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 izpolnjeni z dokazano preslepitvijo pristojnih na podlagi predložene lažne dokumentacije, ki je rezultirala v neupravičenem nakazilu nepovratnih sredstev Z., pregon kaznivega dejanja pa se vrši po uradni dolžnosti. Tudi dejstvo, da je izredni inšpekcijski nadzor pokazal, da gre za nenamensko porabo sredstev, ne more biti odločilno, saj je kazenskopravni očitek obravnavane zadeve širši in ne zajema (le) nenamenske porabe sredstev, temveč že predhodno fazo pridobivanja ugodnosti, o kateri se inšpekcijski nadzor ni izrekel.

19Pravilnosti sprejete dokazne ocene pritožniki na strani A. A. ne morejo omajati s sklicevanjem na izpovedbo priče I. I., da je bil po njegovem mnenju namen obdolženih le zavarovati sredstva in si zagotoviti finančna sredstva za izvedbo projekta, saj so bila pogodbena določila o pogojih za izplačilo nepovratnih subvencijskih sredstev jasna, zaslišane priče pa so tudi resnicoljubno izpovedale o tem, da so bili v letu 2009 tako na F., kot tudi na M. pri preverjanju pogojev za izplačilo manj strogi, a da sredstev ne bi izplačali, če bi vedeli, da dela niso bila izvedena.

20Zagovorniki obdolženega A. A. glede naklepa obdolženega pri storitvi očitanega dejanja neutemeljeno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 317. člena ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče svoje stališče o subjektivni komponenti kaznivega dejanja obrazložilo v točki 23 izpodbijane sodbe. Pritožniki v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja brez uspeha nasprotujejo tudi sprejeti dokazni oceni o direktnem ravnanju A. A. pri preslepitvi za pridobitev ugodnosti, saj je ta po prepričanju pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno časovnico ravnanj obeh obdolženih v kontekstu rokov za pridobitev sredstev sofinanciranja povsem pravilna. V obravnavani zadevi tako ni ključna zgolj predložitev računa pristojnim na M. in F., ki jo izpostavljajo pritožniki, temveč je obenem potrebno upoštevati še, da je bil račun št. ... za plačilo celotne vrednosti pogodbenih del s strani X. izstavljen le 5 dni po podpisani pogodbi, čeprav avansno plačilo ni bilo dogovorjeno; da je bil A. A. kot podpisnik pogodb o sofinanciranju seznanjen, da je realizacija del podlaga za izplačilo sredstev; da se je A. A. dobro zavedal rokov za vložitev zahtevkov za pridobitev sredstev (konec oktobra 2009 za financiranje s strani M.), saj je priča G. G. potrdil, da se je lovilo razpisne roke; da je A. A. vedel tudi, da dela še niso opravljena (tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so bili zahtevki za izplačilo M. in F. predloženi zgolj en dan pred iztekom roka za pridobitev sredstev po pogodbi z M. Vse naštete okoliščine, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in na katere se je sklicevalo pri utemeljitvi subjektivnega odnosa obdolženih do storitve očitanega kaznivega dejanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazujejo naklepno ravnanje obdolženega A. A. pri preslepitvi pristojnih z namenom pridobitve nepovratnih sredstev za Z.

21Po obrazloženem ni mogoče slediti pritožnikom, da A. A. ni imel nobenega namena preslepitve pristojnih, saj na zahtevkih za izplačilo ni bilo izrecno in jasno zapisano, da dela še niso bila realizirana oziroma je iz zahtevka za F. izhajalo ravno nasprotno, zahtevkom za izplačilo pa je bil dodatno priložen še račun X. za izvedena dela, kar je pri pristojnih M. in F. utrdilo prepričanje, da so bila vsa dela realizirana in da so pogoji za izplačilo podani. Pritožniki na strani A. A. brezuspešno izpostavljajo, da je strokovni sodelavec G. G., ki je na Z. sestavil zahtevka za izplačilo, navodila prejemal od K. K., saj je iz izpovedbe G. G., razvidno, da je K. K. kot vodja centra vodil projekt predvsem operativno, G. G. pa je opravljal administrativna dela in pripravljal dokumentacijo, kjer je sodeloval s A. A., kot direktorjem Z., od njega prejemal navodila (kar je priča ob drugem zaslišanju izpovedal že v okviru proste izpovedbe) in njemu tudi odnesel v podpis pripravljene zahtevke za izplačilo. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je G. G. na področju priprave dokumentacije deloval po navodilih A. A., ki je kot odgovorna oseba skušal zagotoviti Z. nepovratna sredstva in je nenazadnje tudi podpisal ter s tem potrdil resničnost vsebine zahtevkov za izplačilo. Dejstvo, da je A. A. dokumentacijo v zvezi s projektom posredoval tudi drugim zaposlenim na operativni ravni, sprejetega zaključka ne more omajati, saj je jasno, da so na projektu sodelovali tudi drugi udeleženci. Pritožniki nadalje ne morejo uspeti z navedbami, da postopek črpanja sredstev za projekt razsvetljave ni odstopal od siceršnjih, saj je bil specifičen v smislu, da je bilo potrebno ujeti razpisne roke za pridobitev sredstev, A. A. pa je kot zastopnik Z. vedel, da je za izplačilo sofinanciranja potrebna realizacija del, ki v tistem času še ni bila izvedena. Nazadnje niti okoliščina, da bi M. po pogodbi o sofinanciranju lahko kadarkoli izvedlo nadzor nad realizacijo del, v konkretni zadevi ni odločilna, saj je šlo s proračunskega vidika za majhen projekt, pri katerem so bile možnosti nadzora posledično manjše, ogledi na terenu pa se tudi v praksi niso izvajali.

22Pritožbeno sodišče lahko pritrdi zagovornikom obdolženega A. A., da je bila izgradnja razsvetljave realen projekt, ki se ga je dejansko želelo izpeljati in da v tem smislu glede same porabe sredstev ni bilo vnaprejšnjega preslepitvenega namena. Kljub temu navedene okoliščine za obdolženca ne morejo biti razbremenilne in jih je mogoče upoštevati zgolj kot olajševalne okoliščine pri odmeri kazni, saj je za presojo kazenskopravnih očitkov ključno, da so bila nepovratna sredstva na podlagi neresnične dokumentacije izplačana, še preden bi bili za to podani vsi dogovorjeni pogoji, s tem pa so bili izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 (točka I./2 izreka)

23Glede na to, da je dejstveni opis uporabe ponarejenega računa št. ... vsebovan tako v točki I./1, kot tudi v točki I./2 izreka sodbe, pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene trditve zagovornikov obdolženega A. A., da navedeni račun ni bil izdan brez podlage. Obrambna teza o naknadnem dogovoru med Z. in X. za izstavitev predračuna, kot že obrazloženo, glede na vse ugotovljene okoliščine sklenjenega posla ni sprejemljiva, prav tako pa ne drži, da je imel sporni račun podlago v pogodbi št. ... med Z. in X., saj v njej avansno plačilo ni bilo dogovorjeno. Pritožniki na strani A. A. se pri utemeljevanju teze, da račun ni bil fiktiven, brez uspeha sklicujejo na knjiženje računa v poslovnih knjigah Z. in X. kot kratkoročni odloženi prihodek, češ da že Slovenski računovodski standardi (SRS) v točki 12.7 predvidevajo prihodke od neopravljenih, a že zaračunanih in plačanih storitev. Prejeti zneski za storitve, ki bodo opravljene v naslednjem obračunskem obdobju, se namreč po točki 12.39 pojasnil SRS obravnavajo kot prejeti predujmi (in se torej knjižijo kot terjatve po SRS 5, točka 5.46 (g) oziroma kot kratkoročni dolgovi po SRS 11, točka 11.37 (f)), ni pa jih mogoče knjižiti kot kratkoročne odložene prihodke po SRS 12, saj se ti pojavljajo le pri storitvah, ki se opravljajo več mesecev in pri katerih plačnik ne more odstopiti od pogodbe (na primer pri pobranih šolninah), za kar v obravnavanem primeru ni šlo.

24Pritrditi pa je mogoče zagovorniku obdolženega B. B., da je očitano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 inkludirano v kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti in da zato med očitanima kaznivima dejanjema obstoji navidezen (idealni) stek. Prvostopenjsko sodišče je razmerje inkluzije zavrnilo s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 46/2007 in utemeljitvijo, da v konkretni zadevi ne gre za položaj, ko bi bila kriminalna količina uporabe ponarejene listine zanemarljiva v primerjavi s preslepitvijo pri pridobivanju ugodnosti, zato pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu neobrazložene odločitve ni podana. Kljub temu se je mogoče strinjati, da bi imel ponarejeni račun, če do kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi ugodnosti ne bi prišlo, v obravnavani zadevi zanemarljive posledice, saj sta obe pogodbeni stranki (X. in Z.) priznavali svoje medsebojne poslovne obveznosti, zato pravni promet kot pravno varovana dobrina tega kaznivega dejanja zaradi izdanega računa ne bi bil bistveno ogrožen. Kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi ugodnosti je bilo storjeno s predložitvijo zahtevkov za izplačilo na M. in F., s katerima je bilo lažno prikazano, da so dela razsvetljave realizirana, ponarejen račun pa je bil zahtevkom priložen kot dokazilo, s katerim se je prepričanje pristojnih o podanih pogojih za izplačilo nepovratnih sredstev še dodatno utrdilo. Uporaba ponarejenega računa je torej služila le kot (dodatno) sredstvo za dosego cilja preslepitve pristojnih na M. in F., primerjava konkretnih okoliščin storjenih kaznivih dejanj v steku pa po oceni pritožbenega sodišča kaže, da bi bilo dvojno kaznovanje v konkretni zadevi nesmiselno, saj je kriminalna količina kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 postranska okoliščina kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.

25Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornika obdolženega B. B. delno ugodilo, za obdolženca A. A. pa izpodbijano sodbo z upoštevanjem 387. člena ZKP spremenilo po uradni dolžnosti ter odločilo, da se dejanji, opisani pod točko 1. in 2. izreka, za obdolženca A. A. pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za obdolženca B. B. pa kot pomoč pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1.

26Ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin kaznivega dejanja ter premoženjskih razmer obdolžencev, kar vse je pravilno argumentirano v točki 24 izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče obdolžencema za storjeno kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo denarni kazni, in sicer obdolžencu A. A. 80 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 4.000,00 EUR denarne kazni, ter obdolžencu B. B. 80 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 2.400,00 EUR denarne kazni, ki sta jo obdolženca dolžna plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe.

27V preostalem je pritožbo zagovornika obdolženega B. B. in v celoti pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, na katere po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (391. člen ZKP).

¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3975/2010-68 z dne 26. 9. 2013 glede preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je v razmerju do obravnavanega kaznivega dejanja splošno kaznivo dejanje.