VSM Sodba I Cp 7/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v višini 1.297,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2014 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je v 15 dneh od prejema sodbe dolžna toženki povrniti povzročene pravdne stroške v višini 6,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožnik. V pritožbi uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna in nima podlage ne v zatrjevanih kot tudi ne v ugotovljenih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo dejstva mimo trditev in dokaznih predlogov tožene stranke, s čemer je preseglo trditveno in dokazno podlago ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zagrešilo je tudi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

Tožnik v pritožbi navaja, da je voznica A. B. tista, ki je zakrivila prometno nesrečo, dejstvo pa je, da je partnerica policista, ki ji je po nesreči dal ustrezne inštrukcije. Tako je policistom na zapisnik na kraju nesreče izpovedala, da je na cesti ustavila oziroma zelo zmanjšala hitrost, ker se je želela prepričati, če je parkirni prostor dovolj velik, šele potem je začela zavijati. Kasneje je svoje navedbe v prekrškovnem postopku spreminjala in je uspela z ugovorom zoper plačilni nalog. Glede vprašanja, ali je A. B. ravnala protipravno oziroma ali je imela pravočasno vklopljen levi smernik ali ne, je sodišče samo, brez slehernega dokaza, sprejelo zaključek, da je le-tega imela pravočasno vklopljenega, a tudi samo sodišče pod točko 20 obrazložitve sodbe navaja, da ni moglo na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti, ali je imela A. B. pravočasno vključen levi smernik. Prvostopenjsko sodišče se je tudi nedopustno postavilo na stališče, da pričanje priče C. D. ni povsem zanesljivo, ker gre za zakonca tožnika, zato se tudi ob pomanjkanju ostalih dokazov ni moglo opreti zgolj na njeno izpovedbo in izpovedbo tožnika. Tudi izjava E. F., da naj bi zakonca po trčenju na kraju dogodka izjavila, da A. B. ni imela vklopljenega levega smernika, ni preverjena. Partner A. B. je policist, ki ji je pomagal skonstruirati vso zadevo na način, da ne bi bila odgovorna.

Pritožba nadalje uveljavlja, da bi sodišče glede na potek prekrška lahko ugotovilo, da je krivda za nastanek prometne nesreče obojestranska, in da odgovarjata v skladu z drugim odstavkom 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po enakih delih, razen če pravičnost nebi zahtevala kaj drugega.

Sodišče prve stopnje zelo nepodprto ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je bil A. B. izdan plačilni nalog, še ne dokazuje njenega nedopustnega ravnanja. Tožnika predvsem moti zaključek sodišča, da se naj policista na kraju samem ne bi mogla zanesljivo prepričati o odločilnih dejstvih, kar je ugotovil in izpostavil tudi prekrškovni organ v odločbi o prekršku. Priča policist G. H. je namreč izpovedal, da se je za izdajo plačilnega naloga odločil na podlagi svoje subjektivne ocene. Na kraju samem ob podanih izjavah vseh vpletenih je bilo najbolj izvirno možno ugotoviti, komu je mogoče pripisati krivdo za prometno nesrečo.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljenem postopku tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da glede na nedokazanost poteka celotnega dogodka prometne nesreče, ugotovi 50 % krivdo obeh pravdnih strank ter odloči o stroških tega postopka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Tudi vse dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6Pritožba uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo dejstva mimo trditev in dokaznih predlogov toženke, s čemer je preseglo trditveno in dokazno podlago toženke in s tem absolutno bistveno kršilo določbe ZPP, zagrešilo pa je tudi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Pritožba pa ne precizira za katera dejstva meni, da jih je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo mimo trditev in dokaznih predlogov toženke ter v čem je preseglo njeno trditveno in dokazno podlago. Tudi absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba zgolj pavšalno uveljavlja, zato se pritožbeno sodišče do uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more opredeliti.

7V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za materialno škodo, ki mu jo je povzročila voznica z osebnim avtomobilom, za katerega je sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje pri toženki. Tožnik zatrjuje, da je s svojim osebnim avtomobilom vozil neposredno za voznico osebnega avtomobila, ki je na vozišču ustavila. Tožnik je misleč, da bo voznica nekoga odložila oziroma nekoga počakala, s predhodno vklopljenim levim smernikom s počasno vožnjo nadaljeval vožnjo mimo ustavljenega osebnega avtomobila, voznica pa je, ne da bi se predhodno prepričala ali lahko premik z vozilom varno izvede, brez vklopljenega smernika speljala ter pričela zavijati v levo. Vozili sta medsebojno trčili, na vozilu tožnika pa je nastala materialna škoda v višini 1.297,42 EUR, ki jo zahteva od toženke na podlagi sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja za osebni avtomobil soudeleženke.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo utemeljenost tožbenega zahtevka za v škodnem dogodku tožniku nastalo premoženjsko škodo, izhajajoč iz določila prvega odstavka 154. člena OZ, po katerem se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljalo pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tako v skladu s 131. členom OZ, ki določa, da, kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, po izvedenem postopku zaključilo, da v okoliščinah dogodka ne ugotavlja elementov odškodninske odgovornosti, ker tožnik ni uspel dokazati, da je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo zaradi nedopustnega ravnanja voznice A. B.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da bi voznici A. B. bilo mogoče očitati nedopustno oziroma protipravno ravnanje, v kolikor bi ji bilo mogoče očitati, da kot udeleženka v cestnem prometu ni ravnala skladno z določilom 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Prvi odstavek 42. člena ZPrCP vozniku v cestnem prometu med drugim nalaga, da se mora pred vsako spremembo smeri vožnje s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, pri spremembi smeri vožnje pa mora voznik skladno z drugim odstavkom 42. člena ZPrCP svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati z utripalkami.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da bi v izvedenem prvostopenjskem postopku dokazal, da je pred njim vozeča voznica ravnala v nasprotju z navedenimi zahtevami iz 42. člena ZPrCP zaradi razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 14 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, saj se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča strinja.

V obravnavani prometni situaciji je za odgovor na vprašanje, ali je pred tožnikom vozeči voznici mogoče očitati protipravno ravnanje, poleg odgovora na vprašanje, ali je pred spremembo smeri vožnje svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazala z utripalkami, odločilno predvsem dejstvo, ali je v trenutku, ko je začela zavijati v levo, tožnik že bil v fazi vožnje mimo nje ali ne.¹ Zaviti v levo bi namreč smela le, v kolikor bi to lahko storila brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Slednje bi, ob siceršnjih enakovrednih povsem nasprotnih trditvah o poteku dogodka obeh pravdnih strank, bilo mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca ustrezne cestnoprometne stroke, ki pa v prvostopenjskem postopku ni bil predlagan.

10Zaradi navedenega prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključuje, da tožnik ni dokazal trditev v tožbi, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo po (izključni) krivdi pred njim vozeče voznice, niti da ta odgovarja za nastalo mu premoženjsko škodo v manjšem obsegu. Toženka zato na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za vozilo soudeleženke v trčenju ni zavezana tožniku povrniti vtoževane materialne škode. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnjen.

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi nastale mu stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tudi ni bistveno ali je pred tožnikom vozeča voznica pred zavijanjem v levo dejansko ustavila ali je le zelo zmanjšala hitrost vožnje, saj jo je tožnik lahko imel ves čas v vidnem polju in je bil zavezan ravnati v skladu s pravili ali o prepovedi prehitevanja (52. člen ZPrCP) ali skladno z zahtevami pravil o vožnji mimo (53. člen ZPrCP).