52. člen ZPrCP

Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode, in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo, da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz. Način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije.

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil). Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.

Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana.

Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.

odškodninska odgovornost - dejansko vprašanje

Uporaba motornega vozila je nevarna dejavnost. Odgovornost za škodo, ki izvira iz obratovanja motornega vozila, je zato objektivna. To pomeni, da 1) krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti in da velja za 2) vzrok škode, do katere je prišlo v prometni nesreči najmanj dveh motornih vozil, nevarno delovanje obeh motornih vozil. Medsebojna konkurenca objektivne odgovornosti tako terja dodatne kriterije za odgovor na vprašanje, kdo je v posameznem primeru povzročitelj in kdo oškodovanec (v primerih vzajemno povzročenih škod to namreč ni jasno že na prvi pogled). Tak (so)kriterij je krivda. Krivda v tovrstnih primerih (kakršen je tudi obravnavani) torej ni predpostavka medsebojne odgovornosti imetnikov motornih vozil, temveč zgolj kriterij za porazdelitev te odgovornosti. Zgolj presoja ravnanja voznice S. (prehitevanje, če je voznik, ki vozi za njim, že začel prehitevati ali dal predpisan znak, da bo začel prehitevati) brez upoštevanja vseh ostalih okoliščin konkretnega primera (za kar se smiselno zavzema pritožnica), pa kot že obrazloženo ni pravilna. Zanemari namreč kršitve drugega imetnika motornega vozila, težo kršitev, njihov skupni vpliv na nastanek šk

Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.

Namen AO-plus zavarovanja je, da je zavarovan voznik vozila za telesne poškodbe, ki jih utrpi v prometni nesreči pri vožnji. Vožnja pomeni upravljanje vozila. Samodejno premikanje vozila, brez volje in namena kogarkoli za to premikanje, ni vožnja vozila.

Če novejši predpis določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, na vprašanje, katera sankcija bo za storilca imela hujše posledice, ni mogoče odgovoriti samo s primerjavo zagroženih sankcij, temveč mora sodišče primerjati vsaj še določbe obeh zakonov, ki določajo pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja in poznati okoliščine na strani storilca.

Le če bi sodišče ugotovilo, da je storilcu na podlagi uporabe določb ZVCP-1 in ob upoštevanju drugih, v evidenco vpisanih kazenskih točk, potrebno izreči še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, po določbah ZPrCp pa tega ukrepa, ker predpisuje manjše število kazenskih točk za očitani prekršek, ne bi bilo potrebno izreči, bi bilo (v obravnavanem primeru) dolžno uporabiti novejši predpis (3. točko prvega odstavka 52. člena ZprCp).