VSL Sodba I Cpg 477/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati znesek 192.995,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2000 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je trdila, da je na podlagi Poravnave z dne 17. 2. 2000 (A2 - v nadaljevanju Poravnava), ki jo je sklenila z denacionalizacijskimi upravičenkami, le-tem na podlagi Odločbe RS, Upravna enota Ljubljana, Izpostava X z dne 28. 2. 2000, v zadevi denacionalizacije zemljišč na zahtevo denacionalizacijskih upravičenk (A3), denacionalizacijskim upravičenkam plačala 46.249.560,00 SIT, te pa so se zavezale umakniti svoje denacionalizacijske zahtevke, na tožečo stranko pa so prenesle in ji prepustile vse pravice, vključno z lastninsko pravico na zemljiščih, katerih vrnitev so zahtevale v denacionalizacijskem postopku. Tako plačani znesek je tožeča stranka najprej pred upravnim organom 14. 3. 2003 zahtevala nazaj v obliki odškodnine v obveznicah na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahtevek je bil zaradi nepristojnosti pravnomočno zavržen 26. 6. 2008. Tožeča stranka je nato pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 3. 9. 2008 vložila predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče je s sklepom N 338/2008 z dne 22. 12. 2010 ugotovilo, da odločanje o denacionalizacijskem zahtevku predlagatelja ne sodi v sodno pristojnost in je zato predlog v tem delu zavrglo (1. točka izreka), v preostalem delu pa je nepravdni postopek ustavilo in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (2. točka izreka). Sklenilo je še, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o predmetni zadevi za plačilo odškodnine (3. točka izreka). Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

6Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2011 postavila tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka primarno dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 377.467,34 DEM (protivrednost 192.995,99 EUR). Podredno pa je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 192.995,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2010 dalje do plačila.

7Primarni zahtevek je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1262/2015 z dne 10. 2. 2016 pravnomočno zavrnjen. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje odločalo le še o podrednem tožbenem zahtevku na plačilo spornega zneska na podlagi neupravičene obogatitve in sicer zato, ker naj bi tožeča stranka namesto tožene stranke izpolnila nekaj, kar je bila le-ta po zakonu dolžna izpolniti (218. člen ZOR oziroma 197. člen OZ).

8Predmet presoje spornega zahtevka je glede na dejstvo, da tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je v letu 2000 potrošila za toženo stranko, obligacijska pravica, ki je bila urejena v 218. členu ZOR¹, v poglavju o Neupravičeni pridobitvi. Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo (218. člen ZOR). V tem primeru gre za dejanje, ki je nujna gestija².

9Tožeča stranka je trdila, da je utemeljeno predpostavljala, da denacionalizacijskim upravičenkam ne bo dolžna vrniti zemljišč v naravi, ker je bila zahteva za izdajo začasne odredbe na prepoved razpolaganja zavrnjena, in da bosta upravičenki upravičeni po zakonu zahtevati odškodnino od tožene stranke. Trdila je torej, da je mislila, da sama nasproti denacionalizacijskim zavezankam nima in ne bi imela nobenih obveznosti, saj zemljišč ni mogoče vrniti v naravi, kljub temu pa je z njima sklenila Poravnavo. Trdila je, da je s tem izpolnila obveznost tožene stranke, ki bi bila upravičenkam dolžna že po zakonu plačati odškodnino za odvzete nepremičnine v obveznicah SOS. Pri tem se je sklicevala na pravni interes za ureditev razmerja z denacionalizacijskimi upravičenkami, ki naj bi izhajal iz pravnomočne Odločbe UE Ljubljana Izpostava X z dne 28. 2. 2000 (A3), zlasti iz 7. in 9. alineje izreka.

10Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala. Če je tožeča stranka vedela, da nimata nasproti njej denacionalizacijski upravičenka nobenih pravic in je vedela, da jima ničesar ne dolguje, ne bi smela sklepati z njima Poravnave, s katero naj bi izpolnjevala zakonsko obveznost tožene stranke do denacionalizacijskih upravičenk. Trdila je, da denacionalizacijski upravičenki zoper toženo stranko nista nikoli postavili nobenega zahtevka in da za svojo domnevno obveznost do njiju tožena stranka sploh ni vedela, čemur je sodišče prve stopnje pritrdilo. Poleg tega je tožena stranka tožeči stranki prerekala njen zatrjevani pravni interes za sklenitev Poravnave zaradi izpolnitve zakonskih obveznosti tožene stranke do denacionalizacijskih upravičenk, ki naj bi temeljil na javni listini, kot neizkazan. Trdila je, da je plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna, iz drugih nagibov, ne pa zato, da za toženo stranko izpolni obveznost denacionalizacijskima upravičenkama. Podala je tudi ugovor zastaranja

11Tožeča stranka je v 2. pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2012 še dodatno utemeljevala svoj interes za sklenitev Poravnave z navedbami, da je bil njen interes v tem, da se zemljišča, ki so bila v zemljiškoknjižni lasti tožeče stranke in A. čimprej razbremenijo denacionalizacijskega zahtevka z vrnitvijo v naravi, da se denacionalizacijski postopek za zemljišča zaključi in da pričneta oba lastnika z zemljišči prosto razpolagati. Podala je tudi navedbe o tem, da se je za to območje spremenil prostorski akt in je bila predvidena pozidava za trgovinsko in družbeno dejavnost kot urbano središče Š. V dokaz je priložil tudi predpogodbo za zemljišče z dne 15. 3. 2000 sklenjeno med B. d. o. o. in Z. (A42).

12Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka denacionalizacijskima upravičenkama izplačala za zemljišča (površine 13.319 m2) 450.000,00 DEM ter nato že čez 15 dni za ista zemljišča površine nekaj več kot znaša polovica površine 13.319 m2 sklenila prodajno predpogodbo z Z. (A42) za ceno 781.000,00 DEM. V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče zapisalo, da je na podlagi navedenega jasno, da tožeča stranka ni mogla biti zaradi Poravnave v ničemer prikrajšana, na podlagi česar je sodišče tudi zaključilo, da s Poravnavo tožeča stranka ni varovala interesa denacionalizacijskih upravičenk, pač pa svoj interes izvesti dober in donosen posel s prodajo zemljišč. Takemu stališču tožeča stranka pripiše značaj neutemeljenega "korektiva pravičnosti", s katerim naj bi jo želelo sodišče neutemeljeno očrniti, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Za vse zahtevke iz neupravičene pridobitve je pomembno ugotoviti prikrajšanje in nedopustnost tega prikrajšanja. Prikrajšanje na eni in okoriščenje na drugi strani povzroči, da preidejo koristi iz ene pravne sfere v drugo³. V tem smislu je sodišče prve stopnje tudi presojalo trditve tožeče stranke glede pravnega interesa za ureditev tujih pravnih razmerij, na katerega se je sklicevala sama tožeča stranka, tožena pa mu je nasprotovala. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

13Zavrnitev tožbenega zahtevka na obligacijsko pravni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da je s plačilom denacionalizacijskim upravičenkam plačala tuj dolg, pač pa svojega in da s plačilom denacionalizacijskim upravičenkam ni bila nič oškodovana, ker je takoj po izpolnitvi Poravnave uspela s prodajo dela istih nepremičnin prejeti več denarja kot pa ga je iz svojega premoženja za njih plačala. Nobenega od teh zaključkov pritožnici s pritožbo ni uspelo uspešno izpodbiti.

14Tožeča stranka izpostavlja zmotno razlago 218. člena ZOR in se pri tem sklicuje na razloge sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 933/2015, ki je zapisalo:

"Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar je bila tožena stranka dolžna po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe)."

15Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila zoper prej citirano sodbo vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo III Ips 62/2016 z dne 19. 7. 2016 zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi preučilo tudi razloge iz sodbe III Ips 62/2016. Vrhovno sodišče je kot bistveno za odločitev poudarilo, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali bi morala biti nepremičnina vrnjena v naravi, če poravnava ne bi bila sklenjena. Očitno je, da je bila tudi v navedenem primeru, kot v obravnavanem, poravnava sklenjena še preden je bilo odločeno o denacionalizacijskem zahtevku upravičenk na vrnitev premoženja v naravi. Po stališču iz sodbe III Ips 62/2016 bi se vzpostavila zakonska zaveza tožene stranke do denacionalizacijskih upravičenk le, če bi obstajale zakonske ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, sicer pa ne. Iz navedenega stališča izhaja, da je za presojo utemeljenosti uporabe 218. člena ZOR tudi v primeru, ki ga obravnava pritožbeno sodišče, odločilen odgovor na vprašanje, ali so obstajale ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Če so te ovire obstajale, se je vzpostavila zakonska zaveza tožene stranke za odškodnino namesto vrnitve nepremičnine in je dolžna vrniti tisto, kar je zanjo tožeča stranka plačala denacionalizacijskemu upravičencu. Če pa se izkaže, da ovir ni bilo ali pa da so prenehale in da bi denacionalizacijski upravičenec z zahtevkom na vrnitev nepremičnine v naravi uspel, če bi o tem zahtevku odločal pristojni organ, se ne vzpostavi zakonska zaveza tožene stranke.

16V zadevi III Ips 62/2016 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v naravi podržavljena nepremičnina ne bi mogla biti vrnjena, ker je predstavljala zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za njeno vračilo v naravi (drugi odstavek 32. člena ZDen). Izhajalo je tudi iz ugotovitve, da je tožeča stranka podržavljeno premoženje pridobila odplačno ter je z izplačilom odškodnine s poravnavo z denacionalizacijskimi upravičenkami njeno vrednost plačala dvakrat, tožena stranka pa je bila s toženčenim plačilom odškodnine po poravnavi obogatena na njen račun. Prav tako je Vrhovno sodišče kot relevantno okoliščino zapisalo, da se je tožeča stranka z denacionalizacijskimi upravičenkami 18. 5. 1995 poravnala zato, da se je lahko lastninsko preoblikovala (denacionalizacijski upravičenci so izdali soglasje k programu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke in poravnava je bila vključena v odločbo o denacionalizaciji). S tem se izkaže, da so bile vse te okoliščine, ne pa zgolj dejstvo, da je tudi tožena stranka zavezana po ZDen, pomembne pri presoji obligacijskega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

17Glede na navedeno pa je mogoče sklepati, da ni pomembno, ali sta denacionalizacijski upravičenki v konkretnem primeru poleg zahtevka, da jima tožena stranka odvzete nepremičnine vrne v naravi, postavili v denacionalizacijskem postopku še kakšen drug zahtevek (zato o tem sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba zaslišati denacionalizacijskih upravičenk kot prič), pač pa je treba le odgovoriti na vprašanje, ali gre za nepremičnine, za katere zakon določa, da za njih obstoji ovira za vračanje v naravi. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na prodajo nepremičnin takoj po sklenitvi Poravnave, v okviru rešitve predhodnega vprašanja, ali bi lahko upravičenki dosegli vrnitev spornih nepremičnin v naravi, ni ugotovilo ovir za vračanje nepremičnin v naravi, če bi o denacionalizacijskem zahtevku bilo odločeno po sklenitvi Poravnave. Pri tem je pravilno ugotovilo, da sta denacionalizacijski upravičenki vse do sklenitve Poravnave vztrajali pri vrnitvi v naravi.

18Trditveno in dokazno breme o tem, da vrnitev v naravi ne bi bila možna, če do Poravnave ne bi prišlo, je bilo v konkretnem primeru na strani tožeče stranke, ki pa mu tudi po stališču pritožbenega sodišča ni zadostila. Pritožbene trditve, da vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi zaradi obstoječih ovir ni bilo možno, po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča. Prav tako pa tudi glede na trditve tožeče stranke o spremembi namembnosti zemljišč in drugih okoliščinah v zvezi z razpolaganjem z zemljišči po sklenitvi Poravnave in o nagibih za sklenitev Poravnave zaradi izpolnitve svojih ekonomskih interesov, tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Če bi tožeča stranka želela dokazati, da so imela v relevantnem obdobju⁴ za presojo tega dejstva, zemljišča, ki sta jih zahtevali denacionalizirani upravičenki nazaj v naravi, status zazidanih stavbnih zemljišč, bo za to morala predložiti ustrezne dokaze, česar pa ni storila. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za zaključek, da je tožeča stranka zase in ne za toženo stranko potrošila znesek, ki ga s tožbo od nje sedaj zahteva nazaj, tožeča stranka pa tak zaključek neutemeljeno izpodbija.

19V obravnavanem primeru tudi ni izkazano, da je bila Poravnava za tožečo stranko pot do lastninskega preoblikovanja, prav tako pa tudi ne, da je tožeča stranka podržavljeno nepremičnino pridobila odplačno, zato dejansko stanje v obravnavani zadevi ni primerljivo z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katerem temelji odločitev v zadevi I Cpg 933/2015 v zvezi s III Ips 62/2016.

20Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožeča stranka ni uspela izpodbiti, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po 218. členu OZ, pravilna. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so za odločitev bistvene. Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti nobenega pritožbenega razloga, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Obligacijski zakonik (OZ) je začel veljati 1. 1. 2002.
² Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem dr. Stojana Cigoja, Časopisni zavod Uradni list Slovenije, Ljubljana 1978, str. 232.
³ Prav tam.
⁴ Relevantno obdobje je obdobje, v katerem bi se običajno odločilo o denacionalizacijskem zahtevku za vrnitev premoženja v naravi.