VSRS Sodba II Ips 7/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 2.064,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166276/2012 z dne 6. 11. 2012 v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2012 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 342,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. O stroških je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 4.057,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje v roku 15 dni pod izvršbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da izpovedb tožnika in njegove žene ni potrdila nobena neodvisna priča, niti listinski dokaz, verzija pa je precej nelogična in neživljenjska. Glede vračila posojila sodišče neupravičeno ne sledi tožencu, da je del dolga oziroma dolg poravnan. Glede spornega vozila je štelo, da če bi toženec veljavno dosegel prenehanje obveznosti, bi moralo obstajati soglasje volj glede tega, da z brezplačno izročitvijo vozila v last tožnika v višini vrednosti vozila preneha toženčeva obveznost. Izpostavlja diametralno nasprotni izjavi pravdnih strank. Sodišče bi moralo v dokaznem postopku več pozornosti posvetiti detajlom in razlikam v njunih izpovedbah. Metodološki postopek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ ni bil upoštevan. Nadalje obširno povzema vloge, ki jih je podal v postopku - ugovor in naslednjo vlogo, kjer je prav tako podal navedbe. Opozarja, da je tožnik izpovedal, da je tožencu izročil denar v soboto. Potrdilo pa je datirano z dnem 16. 4. 2012, ki je bil petek, in torej ni povedal resnice. Trdil je, da je s tožencem že prej poslovno sodeloval, vendar ni predložil nobenega dokaza. Toženec pa je nasprotno trdil, da s tožnikom ni še nikoli poslovno sodeloval, pač pa je sodeloval s tožnikovim sinom. Trdil je, da je le enkrat posodil tožnikovemu sinu. Tožnik pa zopet ni govoril resnice in za svoje trditve ni predložil nobenega pisnega dokaza. Tožnik je nato zatrjeval, da je toženec pri njem užival velik ugled in zaupanje, ker mu je toženec večkrat posodil denar in je bil redna stranka njegovega podjetja. Tudi za te trditve ni ponudil dokaza. Nenavadno je tudi, da bi toženec tožniku posojal denar, pa tožnik o tem ne bi imel nobene listine. Nasprotno, če bi si posojala denar brez listin, ne bi bilo potrebe, da bi se sestavilo potrdilo z dne 16. 4. 2012, ki ne odraža resničnega stanja. Tudi je nenavadno, da tožnik ni vprašal, za kakšen posel toženec potrebuje denar. Tožnikova izpovedba, da ni vedel, je nelogična, saj sta se poznala, sta že prej poslovno sodelovala in si zaupala. Sodišče temelji sodbo tudi na izpovedbi A. A., za katerega je toženec izpovedal, da je izvedel, da mu je tožnik grozil. Nobena priča očitno na podlagi pritiskov ne bi neresnično izpovedovala v toženčevo škodo. Zanimivo je, da je A. A. domnevno vedel, da je šlo 90.000,00 EUR za razvoj čolnov, tožnik pa tega naj ne bi vedel. Priča je tudi potrdil, da je bil denar investiran v čolne in tako sodišče nima prav, ko zapiše, da toženčeva izpoved ni potrjena. V obrazložitvi sodišče druge stopnje zapiše, da toženec zatrjuje vložek v posel s plovili, ni pa navedel vsebine tega posla, kdaj, koliko in pod kakšnim pogoji naj bi tožnik ali B. B. dobil za ta vložek. Gre za protispisno trditev, saj je toženec to navedel na prvem naroku in v svoji izpovedbi. S tem je podano nasprotje med obrazložitvijo o vsebini navedb in izjav in med samimi izjavami in navedbami. Da je bil denar vložen v posel s plovili, izhaja iz pričanja A. A., ki je poznal celo takšne detajle, da se posel ni izpeljal do konca in da toženec ni dobil denarja. A. A. naj bi tudi vedel, da je tožnik tožencu denar posodil in ne da bi tožnik imel kaj pri poslu s čolni. A. A. je tudi povedal, da se je s tožencem skregal, zato je jasno, da je proti njemu sovražno nastrojen. Da je toženec dobil denar od tožnika za investicijo s čolni 30.000,00 EUR, je povedala C. C.. Tožniku tudi ni prodala avta, temveč je šlo za kompenzacijo. Ni dobila 10.000,00 EUR, ki so napisani na pogodbi. Ni pojasnjeno, v čem naj bi bila razlika med izpovedbo omenjene priče in toženčevo izpovedbo. Toženec je namreč povedal, da s tožnikom ni imel nikoli nič, da je sklenil dogovor z njegovim sinom, s katerim se je družil. Denar je prejel od B. B. v znesku 30.000,00 EUR, ker pa je bil ta v osebnem stečaju, je tožnik rekel, da bo potrdilo glasilo na njega. Povedal je tudi, da si je tožnikov sin nekajkrat sposodil od toženca, vendar manjše zneske. Nadalje je pojasnil, da je znesek 30.000,00 EUR investicija. Overil je potrdilo za 90.000,00 EUR zato, da bo sin očetu pokazal, kolikšen donos bo iz tega posla. Pojasnil je tudi, da je 30.000,00 EUR izročil D. D. za čolne, ki so bili izdelani, ne pa tudi prodani. Sodišče bi torej moralo bolj kritično poiskati razlike v izpovedbi ene in druge stranke. Predvsem pa se sodišče ni ukvarjalo z elementi oderuškosti, kar je toženec navajal že na prvem naroku. Subjektivni element je podan, ker je tožnik izkoristil lahkomiselnost toženca, ki je bistveno manj izkušen in je zaupal in bil prepričan, da je kljub podpisu potrdila veljal ustni dogovor. Bil je prepričan, da lahko tožniku zaupa in da ustni dogovor velja, kar pa je ta zlorabil in si izgovoril nesorazmerno korist. Za izročenih 30.000,00 EUR je bila izgovorjena korist 90.000,00 EUR. Zato sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede odločilnih dejstev in je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče je nekritično tudi do tožnikovih trditev o plačilu. Tožnik ni predložil potrdila o plačilu kupnine za limuzino Lincoln. Sklepanje sodišča, da bi stranke podpisovale kakšen vzporedni dogovor, je nelogično. S tem, ko je toženčeva žena prenesla lastninsko pravico na vozilo, se je štelo, da je kompenzacija opravljena in da je dolg prenehal oziroma da je prenehala obveznost toženca proti tožniku. Takšen je bil namen pogodbenih strank. Tožnik pa bi gotovo predložil potrdilo o plačilu kupnine 10.000,00 EUR, če bi denar prodajalki tudi izročil. Da so tožnikove navedbe neverodostojne, bi se sodišče lahko prepričalo, če bi postavilo izvedenca avtomobilske stroke, ki bi potrdil, da je vrednost vozila 30.000,00 EUR. Ob tem bi bilo nelogično, da bi tožnik prodajalki plačal samo 10.000,00 EUR. Tako ni bila v sporazumu dogovorjena cena 10.000,00 EUR, pač pa je bila napisana nižja cena od vrednosti vozila. Sodišče ni izvedlo odločilnega dokaza in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, s tem pa tudi zagrešena bistvena kršitev določb postopka, saj je tožencu odvzeta možnost dokazovanja odločilnega dejstva glede vrednosti vozila. Na ta način bi toženec dokazal tožnikovo neverodostojnost. Sodišče mu ni omogočilo poštenega dokaznega postopka, ker ključnega dokaza ni izvedlo.

4Tožnik je odgovoril na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev. Ugotavlja, da sta se obe sodišči v skladu z 8. členom ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, opredelili do tega, katera dejstva se štejejo za dokazana. Dokazna ocena je jasna, preverljiva in temelji na logičnih in prepričljivih predpostavkah. Izjave strank je sodišče natančno ocenilo in med seboj primerjalo. Do toženčevih navedb se je sodišče opredelilo. Toženec v resnici zatrjuje le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Svoje nezadovoljstvo z izidom dokaznega postopka poskuša prikriti in prikazati, da uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka oziroma zmotno uporabo materialnega prava.

5Revizija ni utemeljena.

6V reviziji izpodbijana dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in zato v tej smeri očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. določbo ni podana. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene procesne očitke, s katerimi je tožena stranka enako - kot v reviziji - že v pritožbi poskušala izpodbiti trdnost prvostopne dokazne ocene. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (primerjaj 11. točko na sedmi in osmi strani sodbe) kot tudi predvsem izčrpnih odgovorov sodišča druge stopnje na pritožbene očitke, ki so ponovljeni v reviziji, izhaja, da sta se sodišči jasno opredelili do vseh v reviziji izpostavljenih in zatrjevanih neskladij med izpovedbami pravdnih strank po eni strani in do trditev in izpovedovanj toženca. Odgovorili sta tudi na dileme, ki jih še izpostavlja revizija v zvezi z izpovedbami prič in v zvezi z listinskimi dokazi glede toženčeve glavne trditvene in dokazne teze, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba temveč je šlo za tožnikov denarni vložek v posel s plovili ter indičnimi tezami, ki naj bi omenjeno dokazno tezo potrjevale, da pravdni stranki nista vzpostavili prijateljskih in dobrih poslovnih odnosov, zaradi česar naj ne bi bil sprejemljiv zaključek, da je šlo za posojilo ter da je bil avtomobil znamke Lincoln tožniku izročen v last kot kompenzacija za izročeni denarni znesek (primerjaj tudi 7. in 8. točko ter 10. točko na četrti oziroma peti strani sodbe sodišča druge stopnje). Vestno in skrbno sta prav tako ocenili izpovedbe prič in pravdnih strank ter listinske dokaze, med njimi jasen zapis v notarsko overjenem potrdilu, da je tožnik tožencu izročil znesek 90.000,00 EUR, katerega mu je ta moral vrniti v dveh letih. V izpodbijanih sodbah sodišč je ocenjen vsak dokaz posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka. Pojasnjeno je, katere dokaze in zakaj sta sodišči ocenili kot verodostojne in katere ne. Dokazna ocena je atomistično-holistična oziroma analitično-sintetična, ter v svoji koherentnosti in celovitosti tudi skrbna in prepričljiva. Zato 8. člen ZPP ni bil kršen in ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim določilom.² Kolikor pa revident poskuša omajati dokazno vsebinsko prepričljivost oz. življenjsko izkustveno verodostojnost dokazne ocene predvsem z očitkom o nezadostni tožnikovi dokazni aktivnosti pri utemeljevanju svojih navedb in izpovedb ter obširnim izpostavljanjem izpovedb prič C. C. in A. A., ki naj bi pričala v njegovo korist, ter svojih izpovedb, in s prikazovanjem dokaznih zaključkov, oprtih predvsem na tožnikove izpovedbe, kot nenavadnih in nelogičnih, pa že nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako tudi očitek, da ni logično, da ga tožnik ni vprašal, zakaj bo uporabil sporni znesek, ki naj bi mu ga posodil, spada v sfero vsebinske neprepričljivosti, torej v sfero presoje na podlagi nenapisanih, neformalnih dokaznih pravil, kar pomeni zgolj zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.³

7Sodišče druge stopnje je v deseti točki na peti strani sodbe pritrdilo substanciranim razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca in zato tudi tu ni očitane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ponovljene v reviziji.

8Tudi ni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek "protispisnosti"). Sodišče druge stopnje ni v nasprotju z izpovedbami toženca, kot izhajajo iz zapisnika o njegovem zaslišanju, le-te povzemalo v razloge sodbe. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.⁴ Zapis v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, da je toženec zgolj zatrjeval vložek v posel s plovili, ni pa navedel same vsebine tega posla, ter kdaj, koliko in pod kakšnim pogoji naj bi tožnik ali B. B. dobil za ta vložek, ni v nasprotju s tistim, kar je toženec dejansko zatrjeval oziroma izpovedoval (primerjaj vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju v spisu).

9Revizija tudi ne more biti uspešna, ko opozarja na to, da se že sodišče prve stopnje ni opredelilo do v prvostopnem postopku (na prvem naroku za glavno obravnavo) pravočasno uveljavljanih trditev o oderuškosti pogodbe, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenega opozorila o tej procesni pomanjkljivosti prvostopne sodbe in na ta pritožbeni očitek ni odgovorilo, zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Te očitke revident naslanja na svojo tezo, da je bila sklenjena pogodba o vlaganjih v plovila in ne posojilna pogodba. Lahkomiseln naj bi ob podpisovanju potrdila z dne 16. 4. 2010 in "... je pristal na podpis, da je prejel in da se obvezuje vrniti 90.000,00 EUR, ker se je pričakovalo, da bo od izročenega zneska 30.000,00 EUR, katerega bo tožnik investiral preko toženca v nakup plovil, pridobil takšen zaslužek. Nadalje je še podrejeno navedel, "da naj bi bilo potrdilo nično. V njem je namreč dogovorjena korist, ki je objektivno in očitno nesorazmerna s tem, kar je tožnik vložil, saj je vložil vsega skupaj 30.000,00 EUR, izgovoril pa si je vračilo 90.000,00 EUR. Zato je podan objektivni element oderuškosti zaradi očitnega nesorazmerja med danim in prejetim. Subjektivni element oderuškosti pa je podan zato, ker je tožnik izkoristil lahkomiselnost toženca, ki je bistveno manj izkušen in je zaupal, da kljub podpisu potrdila velja ustni dogovor. Toženec je bil prepričan, da lahko tožniku zaupa in da ustni dogovor med njima velja. Tožnik je očitno to zaupanje zlorabil in si izgovoril nesorazmerno korist....."

10Nanizane trditve oziroma očitki pa temeljijo na toženčevi propadli dejanski tezi o sklenjenem dogovoru o vlaganju v posel s plovili - torej na zatrjevanem dejanskem stanju, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje izključili na podlagi ugotovitve, da je bila sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je toženec prejel posojilo v znesku 90.000,00 EUR, katerega je moral vrniti v določenem roku. Zato se jima s temi navedbami materialnopravne narave, ki so vzročno povezane le z opisano toženčevo trditveno tezo, ni bilo treba ukvarjati. Sodišče se je namreč dolžno opredeljevati le do pravno pomembnih okoliščin in pravno pomembnih očitkov procesne in tudi materialno pravne narave. Če torej pri svoji dokazno - dejanski presoji izključi konkretni zakonski dejanski stan, ki bi lahko potrdil pravno tezo ene od pravdnih strank, s tem implicite in nujno zavrne tudi pravno pomembnost vseh tistih ugovorov pravne narave, ki na njem temeljijo oziroma iz njega črpajo svojo pravno aktualnost. Zato ni storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker se že sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z opisanim ugovorom), kot tudi ne vsebinsko prav tako uveljavljana kršitev v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do opisanega očitka, uveljavljanega že v pritožbi).

11Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12Glede na neuspeh z revizijo mora toženec tožniku plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 2.064,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz tožnikovega stroškovnika.

¹ Uradni list RS št. 73/07, uradno prečiščeno besedilo 45/08.
² Glej tudi v J. Zobec v L. Ude in drugi: "Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga (1.-150.člen)", GV Založba, 2005, Ljubljana, stran 91.
³ Glej tudi Ibid, stran 95 in 96.
⁴ Glej tudi v J. Zobec v L. Ude in drugi: "Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen)", GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. "...Protispisnost je napaka tehnične narave - gre namreč za napačen "postopek prenosa" (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...". Glej v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS napr.: sklep II Ips 194/2005 z dne 26.5.2005, sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.