VSRS Sklep II Ips 219/2015

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 184387/2011 z dne 5. 12. 2011 za znesek 2.400,00 EUR in za izvršilne stroške v znesku 133,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 671,81 EUR. Ugotovilo je, da je toženec dne 15. 2. 2011 pooblastil tožečo stranko za zastopanje pri izterjavi terjatve, ki jo je imel do A.A. v višini 20.000,00 EUR. Na podlagi te pogodbe tožeča stranka ni opravila nobenih dejanj. Nato sta pravdni stranki dne 22. 2. 2011 sklenili še pogodbo o odstopu te terjatve. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je šlo pri tej pogodbi po vsebini za "inkaso cesijo", po kateri prevzemnik terjatve proti dolžniku nastopa kot upnik in zahteva izpolnitev v svojem imenu, ekonomsko pa terjatev še vedno ostane cedentu, torej prevzemnik izterjani znesek izroči cedentu, za svoje delo pa prejme plačilo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo plačilo za storitve tožnice določeno v splošnih pogojih poslovanja tožnice in aneksu k njim, in sicer delno neodvisno od samega uspeha z izterjavo kot tako imenovani prevzemni strošek v višini 10 % vrednosti terjatve in DDV (ki je po navedbah tožnice zajemalo plačilo za storitve tožnice za izvensodno in sodno izterjavo), delno pa je bilo vezano na uspeh kot provizija v višini 10 % od uspešno izterjanega zneska in DDV. Tako imenovani prevzemni strošek je po 2. členu aneksa k splošnim pogojem o poslovnem sodelovanju z dne 21. 2. 2011 predstavljal plačilo za storitev preučitve, priprave in celovite obdelave izterjave. 3. člen aneksa k splošnim pogojem je določal, da "sta pogodbeni stranki soglasni, da lahko naročnik za vrednost prevzemnega stroška za primer A.A. koristi katerekoli druge storitve izvajalca za zadeve, ki bi jih predal v kasnejšem obdobju, v kolikor bi bila izterjava v primeru A.A. neuspešna." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v okviru izterjave opravila sledeča dejanja: dne 10. 3. 2011 je dolžnici poslala dopis, tožencu pa istega dne poročilo o stanju zadeve s pojasnilom, da dolžnica zavrača plačilo in bo potreben sodni postopek. Dne 9. 9. 2011 je toženec odstopil od nadaljnje izterjave. Tožeča stranka je tožniku za navedene storitve (kot prevzemni strošek) na podlagi splošnih pogojev in aneksa izstavila račun št. 4419 z dne 11. 3. 2011 za znesek 2.400,00 EUR z zapadlostjo 19. 3. 2011. Toženec tega računa ni poravnal, zato je tožnica sprožila predmetni postopek. Bistvo toženčevih obrambnih navedb v postopku je bilo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno le plačilo v višini 10 % od uspešno izterjanega zneska plus DDV in se s tožnico ni nikoli dogovoril, da ji bo kar tako in za nič dela ter nič uspeha plačal 10 % od vrednosti terjatve in DDV. Dogovor o 10 % plus DDV se je glasil na uspeh izterjave in ne na samo vrednost terjatve. Pravočasno, v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2014 (to je pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 25. 2. 2014), je uveljavljal tudi ničnost omenjenega pogodbenega določila o plačilu prevzemnega stroška, ker nasprotuje 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Trdil je, da tožeča stranka v okviru svojih obveznosti po aneksu ni naredila ničesar, zato od toženca za nič opravljenih obveznosti ne more terjati plačila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je kavza pogodbe med pravdnima strankama dopustna, da so pogodbena določila jasna, da dogovor ni ničen ne po drugem odstavku 441. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niti po 119. členu OZ. Navedlo je še, da bi moral toženec zaradi morebitnih napak volje zahtevati razveljavitev pogodbe, česar pa ni storil. Tako je odločilo, da je na podlagi veljavne pogodbe tožeča stranka upravičena do plačila prevzemnega stroška v višini 10 % vrednosti terjatve, kar skupaj z DDV-jem znaša 2.400,00 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 74/2015 z dne 28. 5. 2015 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: "Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je neutemeljen ugovor toženca, da so glede na 23. in 24. člen ZVPot pogodbeni pogoji v konkretnem primeru nični?"

4V dopuščeni reviziji toženec trdi, da sodišči prve in druge stopnje zadeve nista obravnavali celovito, saj sta nekatere bistvene okoliščine in pravno podlago, ki bi jo morali upoštevati, povsem prezrli, pri čemer v okviru dopuščenega pravnega vprašanja izrecno izpostavlja določbe (22., 23. in 24. člena) ZVPot. To že samo po sebi pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj je sodišče dolžno trditve in dokazne predloge strank obravnavati ter svoja stališča v zvezi s tem tudi utemeljiti. Poudarja, da je potrebno celotno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama presojati po določbah OZ in ZVPot kot specialnem predpisu, saj je tožeča stranka podjetje, ki opravlja pridobitno dejavnost, toženec pa fizična oseba, ki pridobiva storitve za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Toženec je torej še posebej ščiten kot potrošnik in šibkejša stranka. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tekom postopka na prvi in drugi stopnji opozarjal, da so pogodbena določila tako nejasna kot nična. Ničnost pogodbenih določil je toženec utemeljeval na podlagi 121. člena OZ in 23. ter 24. člena ZVPot. Trdil je, da je tožeča stranka izposlovala pogodbene pogoje, ki so v škodo toženca kot potrošnika, saj povzročajo znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi, kar je razvidno iz dejstva, da si je izgovorila korist, ki je očitno nesorazmerna s tistim, kar se je sama zavezala storiti ali kar je sama storila. Tožencu je bila naložena obveznost plačila že ob sami sklenitvi pogodbe, ne da bi bila tožeča stranka dolžna sploh kaj storiti. Poudarja, da je tožnica v konkretnem primeru v zvezi z izterjavo zgolj odposlala en dopis dolžnici in prejela odgovor pooblaščenca tožnice, za kar je tožencu zaračunala 10 % vrednosti terjatve plus DDV, kar znese neverjetnih 2.400,00 EUR (v primerjavi s tožečo stranko bi odvetnik po takrat veljavni odvetniški tarifi lahko zaračunal zgolj 262,50 EUR plus DDV (tarifa 2200 Zakona o odvetniški tarifi), kar je približno desetina tistega, kar je zaračunala tožeča stranka brez upoštevanja provizije po uspehu). Izpolnitev je tudi močno v škodo toženca kot potrošnika, saj je moral toženec po izvršbi tožnici plačati skoraj 5.000,00 EUR zaradi zamudnih obresti in stroškov postopka. Ničnost pogodbenih določil toženec vidi tudi v tem, da splošni pogoji upravičenost tožeče stranke do ustreznega odstotka izterjanega zneska vežejo še na obdobje 6 mesecev po morebitnem preklicu pooblastila ene od strank, kar pomeni, da gre za neke vrste odstopnino oziroma odškodnino zaradi odstopa od pogodbe, ki ni dopustna. S tem se tudi posega v zakonsko pravico potrošnika do odstopa od pogodbe v določenem roku po sklenitvi pogodbe brez navedbe razloga. Takšna nejasna pogodbena določila, ki so hkrati nična zaradi izpostavljenega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in zaradi nejasno določene cene, tudi povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je toženec kot potrošnik pričakoval in je izpolnitev neutemeljeno v njegovo škodo, kar je brez dvoma okoliščina, ki nasprotuje vestnosti in poštenju. Skupaj je torej podanih več zakonskih domnev iz 24. člena ZVPot¹ , ki utemeljujejo ničnost pogodbenih določil v smislu 23. člena ZVPot.

5Na revizijo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga njeno zavrnitev. Pravi, da je dokazni postopek pokazal, da je bil toženec seznanjen, kaj ta prevzemni strošek pomeni, in šele kasneje, ko je odstopil od izterjave, se mu je ta strošek zdel previsok in pretiran (ne pa ob sklepanju pogodbe). Pogodba (in v tem sklopu pogodbeni pogoji) pa so lahko nični samo ob njeni sklenitvi oziroma nastanku ne pa kadarkoli kasneje. Poleg tega sodišče o ugovoru ničnosti ni moglo odločiti, saj je bil ta nekonkretiziran: toženec je namreč tekom celotnega postopka na prvi stopnji navajal le zakonska določila glede ničnosti pogodbenih pogojev, šele v pritožbi in reviziji pa je pričel podajati trditveno podlago glede ničnosti pogodbenih pogojev, kar pa je prepozno. Pa tudi sicer samo dejstvo, da se je tožena stranka zavezala plačati prevzemni strošek v višini 10 % vrednosti terjatve, na drugi strani pa ni prejela ničesar (saj se je sama odločila odstopiti od izterjave), še ne pomeni, da so bili takšni pogoji ob njihovem nastanku nični. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6Revizija je utemeljena.

7Bistvo spora obravnavane zadeve je odgovor na vprašanje, ali so v konkretnem primeru pogodbeni pogoji, po katerih mora potrošnik, ki podjetju zaupa izterjavo svoje terjatve do dolžnika, podjetju za storitev "preučitve, priprave in celovite obdelave izterjave" plačati t. i. prevzemni strošek v višini 10 % od vrednosti terjatve plus DDV in nato še 10 % od zneska uspešno izterjane terjatve plus DDV, nepošteni do potrošnika in zato na podlagi 23. člena ZVPot nični.

8Na prvi pogled se zdi očitno nepošteno in znatno nesorazmerno, da mora toženec tožnici za "skoraj nič dela" (po ugotovitvah sodišča je tožnica sestavila en dopis in ga poslala dolžnici, tožencu pa poročilo o stanju zadeve s pojasnilom, da dolžnica zavrača plačilo in bo potreben sodni postopek) plačati kar 2.400,00 EUR, pri čemer pa sporna terjatev, ki jo je imel toženec do A.A., ni bila (niti delno) izterjana. Po drugi strani pa ni dvoma, da je toženec s podpisom pogodbe sprejel sporne pogodbene pogoje glede obveznosti plačila storitev in načina izračuna njihove cene. Vendar je toženec pravočasno in obrazloženo ugovarjal, da so takšna pogodbena določila nična v luči določb ZVPot. Sodišče prve in druge stopnje sta šteli, da temu ni tako, čemur pa revizijsko sodišče ne more pritrditi.

9Po presoji revizijskega sodišča je treba v konkretnem primeru pogodbene pogoje podjetja glede cene za opravljene storitve presojati po določbah ZVPot, ki je glede na OZ poseben predpis, namenjen varstvu potrošnikov. Ob tem je treba upoštevati naravo in vlogo ZVPot oziroma predpisov o varstvu potrošnikov, ki so pravzaprav nadgradnja splošnega obligacijskega prava. To se kaže zlasti v okoliščini, da posebni predpisi o varstvu potrošnikov drugače, v korist potrošnika urejajo položaje, ko splošni predpisi o obligacijskih razmerjih, ki ne upoštevajo šibkejšega položaja potrošnika, ne bi omogočali ustreznih rešitev.² Posebna ureditev je potrebna zaradi varstva potrošnika kot šibkejše stranke in v zvezi z nedovoljenimi pogoji v potrošniških pogodbah izhaja iz podmene, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino. Glede na tak podrejen položaj 23. člen ZVPot določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika; če jih podjetje kljub temu postavi, so ti pogoji nični. Gre za kogentno določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med pogodbeniki zopet vzpostavi enakost. ZVPot v 24. členu najprej določa štiri temeljne pogoje, pod katerimi se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, in sicer če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V nadaljevanju pa 24. člen ZVPot v drugem odstavku določa, da je pogodbene pogoje treba razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe.

10V luči citirane določbe drugega odstavka 24. člena ZVPot tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je do neizterjave terjatve v konkretnem primeru prišlo zato, ker je toženec od izterjave odstopil (ker menda ni želel iti v sodni spor z dolžnico). V kolikor bi toženec vztrajal pri izterjavi, bi bila dolžna tožeča stranka slednjo izpeljati na lastne stroške (kot navaja sodišče druge stopnje, t. i. prevzemni strošek po navedbah tožeče stranke zajema plačilo za storitve tožnice za izvensodno in sodno izterjavo). V primeru, če bi do sodnega postopka prišlo, bi bila tožeča stranka za celotno vodenje sodnega postopka (na vseh stopnjah sojenja) upravičena do plačila 2.400,00 EUR, kar pa ne kaže več na znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ravno tako ni mogoče pritrditi reviziji, da t. i. prevzemni strošek pomeni obveznost plačila za nič opravljenega dela oziroma obveznost plačila, ne da bi bila tožeča stranka dolžna sploh kaj narediti. Tožeča stranka se je zavezala opraviti storitev preučitve, priprave in celovite obdelave izterjave, kar je v konkretnem primeru tudi pričela izvajati (dolžnici je poslala izvensodni opomin), nadaljnja (sodna) izterjava pa se je ustavila, ker je toženec od nje odstopil.

11Kljub temu pa je revizijsko sodišče mnenja, da so pogodbeni pogoji o ceni storitev nepošteni do toženca kot potrošnika in iz tega razloga nični. Po presoji revizijskega sodišča njihovih učinkov ni mogoče presojati enostransko, torej kako bi bilo, če bi se pogodba uresničila tako, kot je bil njen namen (če bi prišlo do dejanske (sodne) izterjave terjatve), temveč glede na učinke, ki se pokažejo v vsakem konkretnem primeru posebej, torej tudi če se ta končni namen potrošniške pogodbe iz različnih razlogov ne uresniči. Pogodbeni pogoji morajo biti vnaprej določeni tako, da v nobenem primeru ne dopuščajo nepoštenih rezultatov do potrošnika. Ker je toženec v konkretnem primeru od sodne izterjave odstopil, je bil učinek pogodbenega pogoja o plačilu t. i. prevzemnega stroška takšen, da je tožeča stranka za stroške izvensodne izterjave, ki je obsegala sestavo enega dopisa dolžnici in poročila tožencu, zaračunala 2.400,00 EUR, kar že na prvi pogled kaže na znatno neravnotežje v obveznostih pogodbenih strank.

12Zato tudi okoliščina, da je 3. člen aneksa k splošnim pogojem o poslovnem sodelovanju določal, da "sta pogodbeni stranki soglasni, da lahko naročnik (toženec) za vrednost prevzemnega stroška za primer A.A. koristi katerekoli druge storitve izvajalca za zadeve, ki bi jih predal v kasnejšem obdobju, v kolikor bi bila izterjava v primeru A.A. neuspešna", presoje revizijskega sodišča o ničnosti pogodbenega določila o ceni ne more spremeniti. Podjetja namreč kogentne določbe 23. člena ZVPot s takimi dodatnimi ugodnostmi, ki se ponujajo zgolj kot možnost izbire potrošnika in niso vezane na konkretno storitev, ne morejo zaobiti, zlasti ne v primeru, če naročnik te dodatne ugodnost ni izkoristil (iz razlogov sodbe namreč ne izhaja, da bi toženec to ponujeno možnost izkoristil).

13Dodaten argument, ki ga revizijsko sodišče navaja za podkrepitev svoje odločitve o ničnosti pogodbenih pogojev o ceni storitev, pa izhaja iz Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Storitev, ki si jo je zavezala opraviti tožeča stranka (izterjava terjatve), je po svojem učinku enaka odvetniškim storitvam. ZOdv v tretjem odstavku 17. člena določa, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Iz navedene določbe jasno izhaja prepoved kumuliranja plačila v odstotku od vrednosti, ki jo stranka pridobi z zastopanjem, s plačilom po odvetniški tarifi. V obravnavanem primeru pa je bilo dogovorjeno ravno takšno kumulirano plačilo, in sicer tako plačilo po uspeh (sicer od izterjanega in ne prisojenega zneska) kot plačilo fiksne cene 10 % od vrednosti terjatve plus DDV. Iz navedenega izhaja, da tudi ob smiselni uporabi določb ZOdv v povezavi z določbami ZVPot lahko ugotovimo, da takšen pogodbeni pogoj o ceni storitve, kot je bil določen v predmetni zadevi, ni dopusten.

14Glede na navedeno se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta napačno presodili, da pogodbeni pogoji v konkretnem primeru glede na 23. in 24. člen ZVPot niso nični. Presoja revizijskega sodišča, da so pogodbeni pogoji o ceni storitev nični, pa vseeno ne pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do nobenega plačila za opravljeno delo. V skladu s 778. členom OZ, ki določa višino plačila pri mandatni pogodbi, kateri je po vsebini najbližje konkretno sklenjena pogodba, bi tožnici pripadalo običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. To bi lahko predstavljalo plačilo po odvetniški tarifi (tudi splošni pogoji tožnice se sklicujejo na odvetniško tarifo: "Morebitne storitve, ki niso izrecno navedene v splošnih pogojih, se obračunajo glede na zahtevnost za delo oziroma skladno z veljavno odvetniško tarifo"). Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišča prve in druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje v zvezi s tožničino pravico do običajnega plačila (tožnica bo tako imela možnost podati specifikacijo stroškov za običajno plačilo) in o zadevi ponovno odločiti.

15Ker je bil postopek zaradi izbrisa tožeče stranke iz sodnega registra prekinjen, naj sodišče prve stopnje to okoliščino upošteva ob vročanju tega sklepa pravdnim strankam oziroma njihovim pravnim naslednikom, pri čemer v zvezi s pravnim nasledstvom tožeče stranke revizijsko sodišče opozarja na 444. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Iz primeroma naštetih nepoštenih pogodbenih pogojev iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot toženec navaja, da je v konkretnem primeru pride v poštev določba, po kateri cena ni določena ali ni dovolj določena in določba, ki potrošnika zavezuje k izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti tudi v primeru, ko podjetje ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti.
² Ferčič, A.: (Nepošteni) pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah, PP, l. 2010, št. 2, str. 9-11.