VSL Sodba I Cp 2051/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika parcel 257/5 in 257/6, k. o. X, last tožnikov, po vzhodnem delu nepremičnine parc. št. 257/3, k.o. X, last toženke.

II. Tožnika sta dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 987,53 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 459,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na priposestvovanje stvarne služnosti pešpoti in vožnje s traktorji in tovornimi vozili za prevoz lesa v korist vsakokratnega lastnika parcel 257/5 in 257/6, k. o. X, po v naravi vidni trasi širine približno 3 metre, ki poteka po zgornjem delu služeče nepremičnine parc. št. 257/3, k. o. X, last toženke. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 1.220,15 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da sta tožnika kot pravno podlago uveljavljala nepravo priposestvovanje, torej da sta služnost pridobila, ker sta izpolnila več kot 20 letno priposestvovalno dobo. Ker ta ni mogla teči pred letom 1995, do vložitve tožbe še ni potekla. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da sta tožnika služnost priposestvovala na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ. Tožnika sta res pavšalno navedla, da sta bila dobroverna, kar pa iz njune izpovedi in izvedenih dokazov ne izhaja. Zatrjevati bi morala ustrezen pravni naslov za izvrševanje služnosti. Priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če ne zna pojasniti, na kateri pravni podlagi obstaja zatrjevano upravičenje. Tožnika sta trditve o dobri veri dokazovala le z dejanskim izvrševanjem, kar za pravo priposestvovanje služnosti ne zadošča. Tudi osnutek pogodb, ki jih je pripravil pooblaščenec tožnikov v letu 2012, dokazuje, da pred tem pravnega posla v zvezi z ustanovitvijo služnosti med pravdnima strankama ni bilo. Tožnika nista bila v dobri veri, da imata pravico do posesti. Tožnica je izrecno navedla, da je mislila, da gre za lastniško pot in da je sporni dostop njena last. Toženkinega moža je žalila, ker je mislila, da je priposestvoval lastninsko pravico na služečem zemljišču, ne pa, ker je mislila, da ima sama služnostno pravico. Pravni predniki tožnikov za potrebe gospodarjenja z gozdom niso dostopali po zgornji poti, ki poteka po njihovih parcelah 262/8 in 262/5, k. o. X, in v nadaljevanju po parceli 257/3, k. o. X. Če dostopa toženka ni zaznala, ga ni mogla prepovedati. Do leta 1988 poti sploh ni bilo. Pritožba graja dokazno oceno sodišča v zvezi s posnetki sporne parcele 257/3 v različnih časovnih obdobjih. Ker so pravni predniki tožnikov imeli v lasti celoto parcel, po katerih so lahko v gozd hodili naravnost navzgor, brez ovinkov, niso hodili preko parcele 257/3. Leta 1993, ko je C. V. dal 100,00 DEM za pot, je bila pot po parc. št. 257/3 že zgrajena. Tožnika nista znala izpovedati, kdaj naj bi se pot zgradila. Prispevek je bil za cesto do ovinka, torej za belo cesto, kar je izpovedala tudi toženka. Plačilo 100,00 DEM zato ne more dokazovati obstoja dobre vere tožnikov. Enako tudi ne vožnja po poti v letu 2008 za potrebe parcelacije. Priče F. T., D. B. ter gozdar F. B. so navajale, da so v letu 1995 les spravljali na jaso ob glavni cesti po parcelah 266/1 in 257/8, k. o. X. Preko teh parcel sta tožnika dostopala do višjih ležečih parcel v gozdu. Ko sta leta 2008 nepremičnino parc. št. 257/8 prodala družbi M., sta izgubila stik med parcelami v svoji lasti, ob tem pa se očitno nista dogovorila za služnostno pravico poti. Tožnika nista izkazala uporabe poti na vsake tri do pet let, kot sta zatrjevala. Sodišče jima je podelilo služnost zgolj na podlagi enega poseka in enkratnega dostopanja v letu 1995, saj je ocenilo, da je priposestvovalna doba iztekla leta 2005. Pritožba opozarja na neskladje med izjavami prič, saj je D. P. izpovedal, da je hodil orat k toženki in je pot potekala čez V. do parcele toženke, nikoli pa ni videl, da bi po tisti poti dostopal še kdo drug. V nasprotju z njim je F. T. izpovedal, da je bila pred 20 leti pot vseskozi do gozda in da je bila zaznavna. Priči D. B. in F. T., ki sta v letu 1995 izvajala posek v gozdu, nista videli ne toženke niti njenega moža. Toženka poudarja, da je bil dostop v letu 1995 ali 1996 izveden brez njenega dovoljenja in vednosti. Sodišče je neutemeljeno štelo, da toženka, tudi če bi tožnika res priposestvovala služnost v letu 2005, ni priposestvovala prenehanja služnosti. Leta 2012 se je uprla vožnji po njeni parceli, prav tako v letu 2014, ko je dovolila dostop le na izrecno zaprosilo, zato je bila do izdaje prvostopne sodbe v dobri veri, da služnosti ni. Sodišče bi moralo za vsako gospodujočo nepremičnino posebej ugotoviti potek priposestvovalne dobe in obseg služnosti. Neutemeljeno je zavrnjen ugovor toženke, da sta tožnika v letu 2012 izrabila zaupanje. Toženka jima je dovolila enkraten dostop do gozda za namen spravila dreves zaradi sanitarne sečnje, ob tem pa postavila pogoj, da se ne dela škoda in se pri vlačenju dreves vzpostavi v celoti prvotno stanje. Tožnika se tega nista držala in sta napravila škodo na njivi in poljščinah.

3Na pritožbo sta odgovorila tožnika in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na priposestvovanje stvarne služnosti pešpoti, vožnje s traktorjem in tovornimi vozili za prevoz lesa v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 257/5 in 257/6, k. o. X, in v breme toženkine nepremičnine 257/3, iste k. o. Ugotovilo je, da je priposestvovalna doba pričela teči v letu 1995, ko so tožniki izvajali sanitarno sečnjo smrek zaradi lubadarja, in se je iztekla po preteku 10-tih let v letu 2005, pri čemer pogostost voženj ni relevantna, ker gre za gozdna zemljišča. Štelo je, da sta bila tožnika dobroverna, ker so njuni predniki za potrebe gospodarjenja z gozdom vedno dostopali po tej poti, slednja je bila navzven zaznavna in je bila njuna zmota glede pravice do uporabe poti opravičljiva (27. točka sodbe). Hkrati toženka nedobrovernosti ni izkazala.

6Če se je priposestvovanje začelo in se ni zaključilo pred 1. 1. 2003, se po prehodnih določbah 269. člena SPZ glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta v 217. členu ločuje med dvema vrstama priposestvovanja glede na dobro vero priposestvovalca. Pri pravem posestvovanju, za katerega zadošča 10 letna priposesestvovalna doba, mora biti priposestvovalec v dobri veri, da je služnost že pridobil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se obstoj dobre vere skladno z 9. členom SPZ domneva, vendar je to domnevo mogoče izpodbiti. Pritožba utemeljeno opozarja, da sta tožnika svojo dobro vero zatrjevala le pavšalno s sklicevanjem na dolgotrajno uporabo omenjene poti s strani njunih pravnih prednikov. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uporabo poti kot tudi dobro vero tožnikov zanikala, sklicujoč se, da je pot izdelala sama in jima je dovolila le namensko uporabo za potrebo sanitarne sečnje v letu 2012. Izpostavila je, da je parcelo pridobila z menjalno pogodbo v letu 1989 in takrat poti še ni bilo. S tem je prevalila dokazno breme za obstoj dobre vere na tožnika, ki bi morala v postopku zatrjevati in izkazati konkretno podlago, zaradi katere sta bila prepričana o obstoju svoje pravice. Za izkaz dobre vere namreč ne more zadoščati zgolj strankina izjava, da je bila o svoji pravici prepričana.

7V obravnavani zadevi je treba upoštevati tudi preteklo ozadje. Pravni predniki tožnikov so bili do nacionalizacije v letu 1962 sami lastniki tako služečih kot gospodujočega zemljišča, zato v tem obdobju o služnosti kot pravici na tuji stvari ni mogoče govoriti in so nerelevantne vse navedbe tožnikov o uporabi te poti od leta 1905 dalje. Ker v času družbene lastnine na družbenih sredstvih služnosti ni bilo mogoče priposestvovati glede na določilo 55. člena ZTLR, bi priposestvovalna doba lahko začela teči šele po letu 1989, ko je sporno zemljišče z menjalno pogodbo pridobila toženka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče sledi, izhaja, da od leta 1980 do 1995 na služečih parcelah sečnja ni bila izvajana, zato tudi ni prihajalo do navzven zaznavne intenzivnejše uporabe poti.¹ Priposestvovalna doba je torej lahko pričela teči šele s sečnjo v letu 1995, zato se do vložitve tožbe (17. 12. 2014) 20-letna doba za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti ni iztekla. Ker tožnika razen pavšalnih trditev o dobri veri nista zatrjevala nobenih konkretnih pravnih podlag, zaradi katerih bi utemeljeno lahko štela, da imata na parc. št. 257/3, k. o. X, pravico stvarne služnosti, pogoji za pravo priposestvovanje po določilu prvega odstavka 217. člena SPZ niso izpolnjeni. V dobri veri je lahko le oseba, ki iz verjetnih razlogov meni, da ji je priznana služnost, ki jo dejansko že izvršuje. Zgolj obstoj poti in njena uporaba v preteklosti, ko je bila ta bodisi v družbeni lastnini ali v lastnini samih imetnikov služečih zemljišč, takšnega verjetnega razloga ne more pa predstavljati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo lastništvo sporne nepremičnine parc. št. 257/3, k. o. X, tožnikoma znano najkasneje v letu 1993, saj iz sklepa Občine Brežice, Sekretariata za kmetijstvo, z 28. 4. 1993 (priloga A20), izhaja, da omenjena parcela ni več vpisana na denacionalizacijsko zavezanko A., temveč na toženko kot fizično osebo. Glede na znano zemljiškoknjižno stanje in dejstvo, da je parcela prešla v zasebno last fizične osebe, bi tožniki morali za pravo priposestvovanje vtoževane pravice izkazati tudi pravni naslov oziroma opravičljivo zmoto, da je ta podan. Takšnih trditev niso podali (tudi zaradi zmotnega izhodišča, da je iztekla 20 letna priposestvovalna doba), zato njihov tožbeni zahtevek ni utemeljen. To pomeni, da bodo dostop do svojih parcel morali urediti bodisi sporazumno s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ali pa v primeru, da nepremičnina nima ustrezne poti za redno obdelavo, z uporabo določil o nujni poti.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Ob tem na ostale nebistvene pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Zaradi spremenjene odločitve je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta tožnika s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, sta toženki dolžna povrniti njene pravdne stroške. Te je sodišče odmerilo ob upoštevanju stroškovnika (B 13), pri čemer toženi stranki ni priznalo dvakratne nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje, skladno s četrtim odstavkom opombe 3 tretjega dela Odvetniške tarife, po katerem se nagrada za postopek na prvi stopnji všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Skupaj odmerjeni stroški toženke znašajo 987,53 EUR in sta jih tožnika dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnika sta toženki pod enakimi pogoji dolžna povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka, ki vsebujejo nagrado za postopek v višini 196,80 EUR, pavšalni znesek po tarifi 6022 v višini 20,00 EUR in davek na dodano vrednost ter sodno takso v višini 195,00 EUR. Skupaj stroški pritožbenega postopka znašajo 459,50 EUR.

¹ Tožnika v odgovoru na pritožbo sicer pojasnjujeta, da so iz gozda dlje časa spravljali les, posekan v letu 1980, vendar pa v zvezi s tem ni podane konkretne trditvene podlage, da bi se to dogajalo še po letu 1989, kar je tudi sicer glede na časovno oddaljenost od sečnje in nujnost spravila posekanega lesa zaradi propada malo verjetno. Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja tožnikov na izjavo priče F. B. o sečnji v letu 1986, saj o tem konkretnejša trditvena podlaga ni bila podana.