VSRS Sodba III Ips 98/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.570,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, z vmesno sodbo razsodilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača 3,176.629,54 EUR z zamudnimi obrestmi (2,942.107,25 EUR zaradi izkopa mineralnih surovin, 217.814,98 EUR zaradi neupravičenega plačila koncesnine in 16.707,31 EUR zaradi manjšega obsega izročenih premičnin in inventarja) ter z delno sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 1,393.338,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Tožeča stranka z revizijo napada drugostopenjsko sodbo, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo drugostopenjsko sodišče. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe, podredno pa njeno razveljavitev.

4Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko po neuspeli javni dražbi na podlagi neposrednih pogajanj kupila nepremično in premično premoženje tožene stranke za ceno 7.500.000,00 EUR. Sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe, sklenjene dne 15. 9. 2014, je postal pravnomočen 5. 2. 2015. Tožeča stranka je kupnino plačala 1. 7. 2015, primopredaja predmeta pogodbe je bila opravljena 6. 7. 2015.

6V drugem členu kupoprodajne pogodbe sta pogodbeni stranki opredelili pet delovnih enot, ki so predmet prodaje. Ena izmed njih je delovna enota Kamnolom A., pri čemer je v oklepaju pojasnjeno, da obsega proizvodnjo kamnitih agregatov, betonarno in proizvodnjo kovinskih konstrukcij. V nadaljevanju istega člena pogodbe je navedeno, koliko znaša prodajna vrednost osnovnih sredstev delovne enote (790.232,16 EUR), nepremičnin, ki "predstavlja tudi ocenjeno vrednost zalog mineralnih surovin, kar se realizira s pravico o koncesiji, ki jo pridobi kupec" (skupaj 3.793.511,94 EUR) ter stroškov rudarske pravice iz preteklega obdobja (217.814,98 EUR). Skupna prodajna vrednost premoženja "poslovne celote" na lokaciji Kamnolom A. je bila določena kot seštevek navedenih vrednosti in je znašala 4.801.559,08 EUR. Pogodbeni stranki sta v pogodbi (na 6. strani) ugotovili, da mora rudarsko pravico in koncesijsko pogodbo kupec pridobiti "v skladu z veljavno zakonodajo na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor Republike Slovenije."

7Tožena stranka, ki je imela dovoljenje sodišča za nadaljevanje poslovanja, je nadaljevala z izkopavanjem mineralnih surovin v kamnolomu.

Razlogi revizije

8Revident graja stališče pritožbenega sodišča, ki naj bi "enačilo položaj (delne) neizpolnitve in stvarnih napak ter tako nepravilno uporabilo 340. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tudi v primeru, ko gre za delno neizpolnitev." V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj kvantitativnih (količinskih) in kvalitativnih (kakovostnih) napak ni mogoče enačiti.

9Revident zavrača stališče, da pri prodaji poslovne celote ni mogoče uveljavljati ugovora delne neizpolnitve. Po njegovem mnenju je tak ugovor možen vselej, "razen če bi bilo njegovo uveljavljanje izrecno izključeno z zakonom, pogodbo ali drugim pravnim aktom, ki bi zavezoval pogodbeni stranki." V zvezi s tem graja stališče pritožbenega sodišča, da "kupec pri prodaji premoženja (poslovne celote) stečajnega dolžnika pridobi lastninsko pravico na stečajnem dolžniku kot pravni osebi originarno kot univerzalni pravni naslednik, ne pa na posameznih stvareh stečajnega dolžnika (tč. 14)."

10Revident uveljavlja tudi postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče naj ne bi obrazložilo svoje odločitve v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov rudarske pravice. Na koncu revident uveljavlja še protiustavnost določbe 340. člena ZFPPIPP, vendar le, "v kolikor se ta člen razlaga tako, da se nanaša tudi na primere, ko gre za delno neizpolnitev (količinsko pomanjkanje)."

Razlogi za zavrnitev revizije

11Pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika se prvenstveno uporabljajo določbe ZFPPIPP iz pododdelka 5.8.2. Le za situacije, ki jih ZFPPIPP ne ureja, pride v poštev uporaba drugih predpisov, predvsem Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

12Za preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava je odločilnega pomena vprašanje, kaj je bil predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Tožeča stranka je vseskozi gradila utemeljenost tožbenega zahtevka na tem, da se je tožena stranka zavezala, da ji izroči 1.011.924 m3 mineralnih surovin, a ji je izročila le 130.000 m3. Če bi bil predmet kupoprodajne pogodbe le pogodbeno določena količina mineralne surovine, bi šlo nedvomno za delno izpolnitev, ki bi zaradi nemožnosti celotne izpolnitve terjala vrnitev pretežnega dela kupnine. Vendar pa je bilo kupoprodajno razmerje oblikovano drugače. V pogodbi ni nikjer določena zaveza tožene stranke, da tožeči stranki izroči 1.011.924 m3 mineralnih surovin.

13Mineralne surovine so rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 61/2010 in nasl.). Druge pravne in fizične osebe lahko mineralne surovine le izkoriščajo na podlagi koncesije (34. člen ZRud-1). Tožena stranka je imela v Kamnolom A. koncesijo. Na tej podlagi je lahko tožeči stranki sicer prepustila mesto koncesionarja, ni ji pa mogla "izročiti" mineralnih surovin (kot je navedeno npr. v II. točki tožbe). Zato tožbe ni mogoče utemeljevati s tem, da tožena stranka ni izročila tožeči stranki določene količine mineralnih snovi.

14Smisel tožbenih navedb je nedvomno v tem, da so bila izjalovljena tožničina pričakovanja, da bo po prevzemu poslovne celote stečajnega dolžnika lahko kot koncesionar izkoriščala 1.011.924 m3 mineralnih surovin, a jih naj bi bilo v kamnolomu na razpolago le še 130.000 m3. V sami kupoprodajni pogodbi ni najti nobene ugotovitve o tem, kakšna količina mineralnih surovin je bila ob sklepanju pogodbe na voljo za izkoriščanje v A. A. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na ocenjevalno poročilo ocenjevalca Z. J. z dne 5. 10. 2013 (priloga A2 spisa) in prilogo 5 h kupoprodajni pogodbi (priloga A4 spisa). Iz priloge 5 je razvidna le ocenjena vrednost zalog mineralnih surovin kamnoloma v višini 3.375.911,94 EUR. V ocenjevalnem poročilu, ki ni sestavni del kupoprodajne pogodbe, je na 30. strani navedeno, da bi kamnolom glede na dotedanjo povprečno proizvodnjo lahko obratoval do leta 2032. Na 29. strani poročila je navedeno, da je podatke o količini zalog surovin (skupaj 4.047.696 m3, do konca koncesije v letu 2018 pa 1.011.924 m3) posredoval naročnik (stečajni dolžnik). Ocenjevalno poročilo zato glede razpoložljive količine mineralnih snovi v kamnolomu nima nobene samostojne vrednosti, saj je ocenjevalec v njem le ovrednotil zaloge, ki naj bi obstajale po informacijah stečajnega dolžnika. Šlo je torej za zatrjevanje stečajnega dolžnika o tem, kakšne so zaloge mineralnih snovi v kamnolomu, ki je bil prodan kot del poslovne celote. Niso pa te trditve postale del pogodbene vsebine. Če je tožena stranka z navedbami o lastnostih kamnoloma povzročila pri tožeči stranki zmoto, bi lahko šlo za prevaro (46. člen OZ), a trditve tožeče stranke ne gredo v tej smeri.

15Lastnosti kamnoloma, ki omogočajo takšen ali drugačen obseg izkoriščanja (obseg raščenih mineralnih snovi pod površjem), sodijo med lastnosti stvari (kamnoloma). Če kamnolom nima ustrezne vsebnosti mineralnih surovin za izkoriščanje v pričakovanem obsegu, za katerega ga kupec kupuje, to pa je bilo prodajalcu znano ali bi mu bilo moralo biti znano, gre za stvarno napako iz 2. točke 459. člena OZ. Po določbi tretjega odstavka 100. člena OZ se pri dvostranskih pogodbah za dolžnikove obveznosti smiselno uporabljajo določbe OZ o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega. V delu, ki zadeva koncesijske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin v kamnolomu, kupoprodajna pogodba po vsebini ni prodajna pogodba, saj ne gre za prodajo kamnoloma, gre pa za dvostransko pogodbo in je zato treba uporabiti določbe OZ o stvarnih in ne o količinskih napakah. Vsekakor ima v zvezi s tem pritožbeno sodišče prav, ko se je oprlo (tudi) na določbo ZFPPIPP o izključitvi odgovornosti za stvarne napake (340. člen).

16Revident neutemeljeno izhaja iz (vsaj implicitnega) stališča, da so bili predmet prodaje po kupoprodajni pogodbi posamezni deli premoženja stečajnega dolžnika. Že v naslovu kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2014 je navedeno, da gre za nakup zdravega jedra stečajnega dolžnika kot poslovne celote. Pogodbeni stranki sta na večih mestih izrecno navedli, da gre za prodajo poslovne celote (npr. začetek 4. strani ali drugi odstavek 5. strani pogodbe). Da je šlo za prodajo poslovne celote, je razvidno tudi iz same pogodbene vsebine (prevzem vseh sredstev, tudi delavcev, že sklenjenih pogodbenih razmerij ipd.). V pogodbi sta se tudi sklicevali na določbe 343. člena ZFPPIPP (zadnji odstavek 3. člena pogodbe), ki urejajo vstop kupca v pravni položaj stečajnega dolžnika pri prodaji premoženja, ki je poslovna celota. Pri prodaji poslovne celote se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato ni mogoče po prodaji uveljavljati, da posamezen del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti. To velja tudi glede povrnitve stroškov rudarske pravice. Glede tega je bilo pritožniku odgovorjeno v delu, v katerem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba v konkretnem primeru predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto (11. točka obrazložitve).

17Določbe o prodaji poslovne celote (343. člen ZFPPIPP) urejajo prehod pravnih razmerij, ki so povezana s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema (drugi odstavek 343. člena), med drugim koncesije za izkoriščanje javnega dobra. Kupec postane v tem pogledu dolžnikov univerzalni pravni naslednik (tretji odstavek 343. člena). Revident ima sicer prav, ko graja stališče pritožbenega sodišča, da naj bi kupec pri prodaji premoženja (poslovne celote) stečajnega dolžnika pridobil lastninsko pravico na stečajnem dolžniku kot pravni osebi kot univerzalni pravni naslednik, ne pa na posameznih stvareh stečajnega dolžnika. V tej zadevi ni šlo za prodajo pravne osebe, pač pa za prodajo poslovne celote, kupec pa je postal lastnik stvari, ki so sestavljale poslovno celoto. Vendar pa napačno stališče ni v ničemer vplivalo na pravilnost same odločitve o pritožbi. Glede jamčevanja za stvarne in količinske napake v ZFPPIPP ni posebnih določb, ki bi zadevale prav prodajo poslovne celote in zato velja tudi za tako prodajo določba 340. člena, po kateri je odgovornost stečajnega dolžnika za stvarne napake izključena.

Izrek o revizijskih stroških

18Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te je revizijsko sodišče skladno z določbami Odvetniške tarife odmerilo v znesku 2.579,30 EUR po predloženem stroškovniku tožene stranke.