VSL Sodba I Cp 1839/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110657/2015 z dne 30. 9. 2015 obdržalo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 984,16 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z moralo, prav tako pa so v nasprotju z moralo tudi splošni pogoji. Tožnik ni upravičen do vseh nezapadlih obrokov, zlasti pa ne v takšni višini, saj predstavljajo nesorazmeren bodoči pozitivni pogodbeni interes. Do razdora pogodbe ni prišlo po krivdi toženke oziroma zaradi njenega neplačevanja, temveč zaradi popolnega uničenja predmeta leasinga. Vozila pa ni uničila toženka, temveč nekdo tretji. Sodišče bi zato moralo presojati, ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev oziroma razdor pogodbe. Upoštevati je treba tudi dejstvo nezmožnosti izpolnitve. Zaradi uničenja predmeta leasing ni več mogoč. V tem primeru bi bilo treba upoštevati določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o nezmožnosti izpolnitve, ugotavljati bi bilo treba krivdo, še zlasti okoliščine, zaradi katerih toženka ne odgovarja. Toženka ni imela vpliva na zmanjšanje škode oziroma zmanjševanje pozitivnega pogodbenega interesa, saj tožnik ni dovolil njene aktivne vloge pri zavarovalnici. Praksa je, da leasingodajalec pooblasti za urejanje odškodninskih zadev leasingojemalca. Tožnik se zaradi nemoralnih določil v splošnih pogojih in nemoralnih pogodbenih določil ni trudil za zmanjšanje škode. Zaradi odsotnosti ugotavljanja krivde, (ne)prekinitve pogodbe zaradi uničenja predmeta leasinga in zaradi škodnega ravnanja tožnika pri reševanju odškodninskega zahtevka na zavarovalnici je podan tehten razlog, da je bilo v danem primeru prekršeno materialno pravo. Sodišče tudi ni upoštevalo trditev toženke, da je vozilo v času nesreče uporabljal D. Š., kar vpliva na krivdo in na razlog prekinitve pogodbe. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Izpostavlja, da večina pritožbenih navedb predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejstveni substrat izpodbijane sodbe tvorijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o leasingu motornega vozila, na podlagi katere je tožnik svojo obveznost izpolnil, toženka pa obveznosti plačevanja leasing obrokov ni v celoti izpolnila, zato je bila pogodba razvezana. Leasingodajalec ima zato za čas od dneva predčasnega prenehanja pogodbe do dogovorjenega izteka pogodbe pravico do plačila vseh zapadlih in nezapadlih obveznosti, pri čemer je treba od nezapadlih obveznosti (diskontirana glavnica) odšteti obresti. Prav tako ima pravico do povrnitve stroškov zaradi razdora pogodbe, prevzema predmeta pogodbe, transporta, cenitve, hrambe, stroškov unovčitve instrumentov zavarovanja in drugih dodatnih stroškov.

6Sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj je dokazna ocena v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP. Je celovita in popolna, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Toženka ni zanikala tožnikovih navedb o neplačevanju obrokov leasinga. Zatrjevanjem tožnika niti ni konkretizirano ugovarjala. Njeno edino pojasnilo je bilo, da je avtomobil na podlagi pogodbe dala v uporabo D. Š., ki ga je poškodoval v prometni nesreči, zavarovalnica pa ni želela povrniti škode. Pojasnila je, da leasingodajelec s D. Š. ni sklenil pogodbe in tudi ni soglašal s spremembo uporabnika.

7Glede na navedeno so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje krivde in prekinitve pogodbe zaradi uničenja predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve jasno izpostavilo, da pogodbeno razmerje, ki je obstajalo med tožnikom in D. Š., ustvarja pravice in obveznosti le med njima ter ne vpliva na pogodbene obveznosti toženke, ki jih ima s tožnikom, saj tožnik v spremembo uporabnika avtomobila ni privolil. V skladu s splošnimi pogoji pa je v primeru popolnega uničenja vozila zaradi nastopa škodnega dogodka, ki ni zavarovan ali pa je zavarovalnica zavrnila izplačilo zavarovalnine, leasingojemalec obvezan, da leasingodajalcu povrne celotno škodo v višini vsote zapadlih neplačanih ter nezapadlih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu.

8Pritožbena zatrjevanja o nemoralnosti odločitve sodišča prve stopnje ter nemoralnosti splošnih pogojev ne morejo imeti želene teže. Ta zatrjevanja predstavljajo pritožbeno novoto, ki je sodišče - skladno z določbo 337. člena ZPP - ne more upoštevati. Poleg tega toženka za svoja pritožbena izvajanja niti ne poda ustreznih argumentov. Enako velja glede zatrjevanj o nesorazmernem bodočem pozitivnem pogodbenem interesu. Toženka višini terjatve sploh ni ugovarjala. Na podlagi ugotovljenega dejstvenega substrata je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike med pozitivnim pogodbenim interesom in prejeto kupnino. Skladno z drugim odstavkom 239. člena OZ je v primeru, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Izpolnitvena obveznost leasingojemalca se v tem primeru spremeni v nadomestno odškodninsko obveznost. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da ima leasingodajalec, ki je odstopil od pogodbe o finančnem leasingu zaradi leasingojemalčevih kršitev pogodbenih obveznosti, pravico zahtevati odškodnino, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu.¹

9Tudi pritožbene navedbe o neaktivni tožnikovi vlogi pri reševanju škode na zavarovalnici predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče - skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP - ne more upoštevati.

10Pritožba tako ni utemeljena. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Navedbe tožnika iz odgovora na tožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.

¹ Primerjaj II Cp 3121/2012, Cpg 244/2015, II Ips 104/2007, II Ips 27/2016.