VSL Sodba I Cpg 1084/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 52.497,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega vtoževanega zneska dalje do plačila, potem ko je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 50.000,00 EUR. Nadalje je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 3.019,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo za presojo obstoja v pobot uveljavljane odškodninske terjatve uporabiti italijansko oziroma avstrijsko materialno pravo, ni pravilno. Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanska družba F. S.p.A., Italija) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat (avstrijska družba W., Avstrija) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu (in Konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ - MP, št. 10/1/1984,CISG)) pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost, saj nanj napotujejo tudi določbe 1. in 3. odstavka 4. člena v zvezi s 15. členom Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11.7.2007 (Rim II). Tako je sodišče prve stopnje na podlagi pravil slovenskega materialnega prava pravilno zaključilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, saj ta ni uspela dokazati niti protipravnega ravnanja tožeče stranke niti škode.

7V zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožeče stranke, kot predpostavko njene odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike (členi 1035 do 1047 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)), zato za njeno učinkovanje tudi ni potreben podpis prejemnika nakazila (asignatarja) - tožeče stranke.¹ Asignatar (tožeča stranka) bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca (asignanta) - toženo stranko, sicer bi odgovarjal za škodo, vendar pa med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka nakazilo sprejela. Tako tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati, asignacijo pa je nedvomno tudi sprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.

8Pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi razlogom sodišča prve stopnje glede nedokazanosti škode. V zvezi s temi le še dodaja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 3.12.2014 (list. št. od 51 do 54 spisa) sama navedla, da je terjatev do naročnika v višini zadržanih sredstev (kar v predmetni zadevi kot škodo uveljavlja v pobot) prodala družbi P. d.o.o., pri čemer za svoje trditve, da je omenjena faktoring družba, zaradi neplačila naročnika, zahtevala od tožene stranke vračilo kupnine, ni ponudila nobenega dokaza, s čimer je o nastanku škode nastal še dodaten dvom.

9Ker torej tožena stranka svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožeče stranke in nastanka škode v zvezi z v pobot uveljavljano odškodninsko terjatvijo ni zadostila, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da odškodninska obveznost tožeče stranke ni podana, pravilen. Glede na navedeno vprašanje obstoja preostalih predpostavk zatrjevane odškodninske odgovornosti ni več odločilno, zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati.

10Končno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do pobotnega ugovora tožene stranke glede razlike v ceni, ki bi jo tožeča stranka morala odšteti od vsakega posameznega vtoževanega računa. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3.12.2014 zgolj napovedala, da bo v nadaljevanju postopka podala še omenjeni pobotni ugovor z natančno specifikacijo, vendar pa ta tega nato do konca glavne obravnave ni podala², tako da se sodišče prve stopnje do tega utemeljeno ni opredelilo. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (3. odstavek 337. člena ZPP). Na tem mestu velja še izpostaviti, da je sodišče prve stopnje tudi sicer pri presoji višine vtoževane terjatve utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati dogovora o nižji ceni od tiste, ki je navedena na vtoževanih računih.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Enako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 110/98 z dne 3.2.1999.
² Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 181/2011 z dne 8.3.2011.