VDSS Sklep Psp 353/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi: "Odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2017 se v celoti odpravi, odločbo CSD A. št. ... z dne 12. 6. 2017 pa se odpravi v delu in spremeni tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017 v višini 292,56 EUR oziroma do štirikratnega izplačila denarne socialne pomoči za obdobje od junija 2017 do septembra 2017 v višini 1.170,24 EUR v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe po UPN Pošti Slovenije, ter da je tožnica upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povrnitev materialnih stroškov (kopiranje, tiskanje, papir, priporočena pošta, potni stroški) v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila."

2Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)¹ in tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnice je sodišče kršilo prvi odstavek 56. in 70. člena ZDSS-1. Pred sodiščem se med istima strankama vodijo postopki zaradi kršitve pripadajočih pravic, ki jih tožnica uveljavlja od tožene stranke. Tožnica lahko vzporedno in neodvisno od rednih postopkov predlaga izdajo začasne odredbe in sicer v primeru, če izkaže škodno nevarnost in nastanek težko nadomestljive škode. Tožnica meni, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo začasne odredbe tudi upoštevaje 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)². Tožnici se s postopkovnimi ovirami otežuje uveljavljanje pravic. Sodišče tudi ni ugotovilo dejansko stanje, ki je neposredno povezano z dodelitvijo pravice do osnovnega zavarovanja iz 30. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)³. Že iz navedenega je razvidno, da tožnica izpolnjuje premoženjske kriterije za denarno socialno pomoč. Glede obstoja terjatve tožnica poudarja, da je le-ta verjetno izkazana, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Terjatev je izkazana z odločbo CSD A. št. ... z dne 12. 6. 2017, ki je bila potrjena z izpodbijano odločbo. Tožnici je bilo namreč priznano osnovno zdravstveno zavarovanje, istočasno pa zavrnjena pravica do denarne socialne pomoči in do dodatnega zavarovanja. Slabega premoženjskega stanja izpodbijana odločba niti ne zanika niti to ni sporno. Sodišče bi moralo že po uradni dolžnosti po prvem odstavku 56. člena ZDSS-1 izdati začasno odredbo. Gre namreč za temeljno socialno pravico do minimalnega dohodka in dostopa do zdravstva, ki je po 50. členu Ustave RS temeljna človekova pravica. Tudi navedbe prvostopenjskega sodišča, da tožnici z izvršitvijo izpodbijane odločbe ni nastala težko nadomestljiva škoda so neresnične in neutemeljene. Škoda ji nastaja zaradi tega, ker nima dohodkov niti ni dodatno zdravstveno zavarovana. Ta škoda ji bo nastajala tudi v bodoče, če ne bo izdana začasna odredba. Sodišče nadalje obrazlaga, da naj bi iz tožničinih navedb celo izhajalo, da se ne misli več prijaviti v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje. Take izjave pa tožnica v svoji tožbi ni podala, razen tega pa omenjeno tudi nima zveze z izdajo začasne odredbe, temveč je to stvar tožbe v sporu opr. št. II Ps 1058/2016, ki se nanaša na nezakonit izbris iz evidence brezposelnih. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe gre zato, da se toženi stranki naloži plačilo dajatev za dodatna zavarovanja, ne pa za izdajo novega upravnega akta, niti ne gre za prejudiciranje zadeve. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁴ pazi po uradni dolžnosti.

5Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 12. 6. 2017. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ki se nahaja v prilogi A/1 (sodnega spisa) izhaja, da je prvostopenjski organ tožničino vlogo za denarno socialno pomoč zavrnil. Tožnica je že v tožbi podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

6ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

7V zadevi je odprto vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji, da se z začasno odredbo toženi stranki naloži, da tožnici začasno plača dajatve iz socialnega zavarovanja. Skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti določbe ZIZ. Omenjeni predpis v 272. členu določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, v 270. členu pa pogoje za zavarovanje denarnih terjatev. Kot to izhaja iz sodne praske⁵ so začasne odredbe sredstva zavarovanja in zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Namen začasnih odredb je v zavarovanju obstoječega stanja, tako da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Z začasno odredbo po teh predpisih ni mogoče urejati vprašanj, ki so predmet spora o glavni stvari⁶.

8Tožnica pa s predlogom za izdajo začasne odredbe v bistvu uveljavlja isto kot izhaja iz tožbenega zahtevka, torej odpravo odločb tožene stranke v izpodbijanem delu in priznanje pravice iz socialnega zavarovanja. Že zaradi navedenega je torej v sporni zadevi tožničin predlog, da se po vsebini presodi izpodbijane odločbe tožene stranke ter da se toženi stranki naloži plačilo denarnega zneska, neutemeljen.

9Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja terjatve. V sporni zadevi sta bili namreč izdani zavrnilni odločbi tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa tožene stranke. Odločitev bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, pri čemer pa tudi tožnica sama navaja, da naj bi tožena stranka v predsodnem postopku nepravilno uporabila materialno pravo. Pri tem tudi ne gre za stanje, da bi bili izpodbijani odločbi tožene stranke očitno nezakoniti. V takem primeru pa je preuranjeno govoriti, da bo tožnica v postopku uspela oziroma da obstajajo verjetnost, da njena terjatev zoper toženo stranko obstoji. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. oziroma po prvem odstavku 272. člena ZIZ. Ker ta verjetnost glede na odločitev tožene stranke ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Ker ni izpolnjen en od kumulativno določenih pogojev, za odločitev v zadevi niti ni odločilno, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji določeni v ZIZ, kot npr. vprašanje materialne ogroženosti.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
² Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁵ Glej sklep Psp 110/2016 z dne 29. 2. 2016.
⁶ Glej Psp 189/2017 z dne 23. 5. 2017.