56. člen ZDSS-1

Pomembno je, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ni podal nobenih trditev in dokazov. Navedel je le, da "se glede verjetnosti obstoja terjatve sklicuje na navedbe in dokazne predloge, podane v okviru zgoraj podanih navedb iz predloga za ugotovitev ničnosti". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji na splošnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s predlogom v kolektivnem delovnem sporu) in ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežnega predloga, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, pomanjkljiva, posledično pa je sprejeta odločitev najmanj preuranjena. Odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje posvetilo premalo pozornosti, je, da je tožnik tujec, brez prebivališča v Sloveniji, ki je za toženo stranko (do prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi) opravljal delo v Sloveniji. Zato bi moralo sodišče prve stopnje obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, presojati tudi s tega vidika.

Ker sindikalni zaupniki predlagatelja nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi oziroma aneksov za opravljanje sindikalnega dela, dogovor o izrabi ur za sindikalno delo sindikalnega zaupnika (ki ga predvideva 22.o člen KPP) pa ni bil sklenjen, in ker iz 4. točke prvega odstavka 22.n člena KPP (na kateri po navedbah predlagatelja temelji njegov sklep z dne 16. 12. 2021 o določitvi dela sindikalnih zaupnikov v organih sindikata za polni delovni čas) tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja, da lahko predlagatelj na podlagi tega določila sam vnaprej določi fond ur za delo v organih sindikata in hkrati sam določi polni delovni čas za sindikalno delo določenim članom sindikata, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da verjetnost terjatve v tej fazi postopka ni izkazana.

Sporna Pogodba se šteje za kolektivno pogodbo (VIII Ips 26/2013). Po 17. členu ZKolP se po prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe do sklenitve nove, vendar najdalj eno leto, če stranki ne določila drugače, še naprej uporabljajo določbe normativnega dela, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo, ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom ter varnost in zdravje pri delu.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podla

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo skupaj z odločitvijo o glavni stvari (vse z dne 12. 6. 2015) in glede na to, da je predlog predlagatelja zavrglo, to pomeni, da verjetnost terjatve ni izkazana. Ker verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, ni podan primarni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Predlagatelj je predlagal začasno odredbo v kolektivnem delovnem sporu, v katerem je uveljavljal nedenarno terjatev in sicer ugotovitev ničnosti Dogovora in Sporazuma (o vsebini stavkovnih zahtev predlagatelja v zvezi s plačami). Predlog predlagatelja za izdajo navedene začasne odredbe ni utemeljen, ker v tej fazi postopka verjetnost terjatve ni izkazana, saj so Sporazum in Dogovor sklenile stranke, v svojem imenu in v skladu s svojimi pooblastili oziroma pristojnostmi. V fazi preizkusa verjetnosti obstoja terjatve je preuranjeno odločati o tem, ali imata Sporazum in Dogovor dejansko naravo kolektivne pogodbe in bi bilo potrebno pred njuno sklenitvijo postopati po določbah ZKolP, oziroma tudi če imata to naravo, ali je postopek tekel skladno z določbami navedenega zakona.

Sodišče prve stopnje bi odločitev o predlogu v sporu o zakonitosti stavke sprejelo z ugotovitveno sodbo, ki ni izvršljiva (saj se ne glasi na izpolnitev obveznosti – na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev). To pa pomeni, da zavarovanje z začasno odredbo ne more priti v poštev, za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen že temeljni predpogoj, ki mora biti podan tako za zavarovanje denarne kot nedenarne terjatve, to je verjetna izkazanost terjatve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, da se prepove začetek oziroma organizacija stavke, ki je bila napovedana, utemeljeno zavrnilo.