UPRS Sodba I U 633/2016-9

I. Tožbi se ugodi in se sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT 4201-145/2014-4-08-120-02 z dne 4. 6. 2014 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zavrgel zahtevo tožnika za vračilo zamudnih obresti z dne 14. 5. 2014, kot tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Prvostopenjski organ se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). O zahtevi za vračilo obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti je že bilo pravnomočno odločeno z odločbo DT 4201-32/2006-0808202 z dne 7. 3. 2006.

2Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Upravno sodišče RS je s sodbo U 2092/2003 z dne 8. 11. 2005 odpravilo odločbo prvostopenjskega organa 48010-00109/2002-03-0894 197 z dne 12. 9. 2002 v delu, ki se nanaša na obračun v plačilo naloženih zamudnih obresti od neplačanega davka od dobička pravnih oseb. Zato je z odmerno odločbo z dne 7. 3. 2006 prvostopenjski organ odločil o vračilu preveč odmerjenih in plačanih zamudnih obresti tožniku. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 16. 6. 2008 kot neutemeljene zavrnil tožnikove navedbe, da je tožnik poleg vračila preveč plačanih zamudnih obresti upravičen tudi do vračila zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti. Toženka navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 16/2015-8 z dne 10. 11. 2015. Podredno toženka navaja, da bi zastaranje zatrjevane pravice (ob predpostavki, da bi ta obstajala) nastopilo že v letu 2013, za kar navaja razloge.

3Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Z odločbo toženke z dne 7. 3. 2006 je bilo odločeno zgolj o vračilu neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti od davka na dobiček pravnih oseb, ni pa bilo odločeno tudi o vračilu obresti od teh neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti. Prav to je predmet zahteve, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014. Sta dva ločena in samostojna zahtevka. Tožnik vse do 14. 5. 2014 zahteve za vrnitev obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti ni vložil. Davčni organ pa o tej pravici tožnika ni odločal po uradni dolžnosti. Samo izrek predstavlja pravno obvezujoč del odločbe. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1433/2007. Zmoten je zaključek, da je bilo o zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno, ker je v zadevi vračila neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti od davka na dobiček drugostopenjski organ v pritožbenem postopku izdal odločbo 16. 6. 2008, s katero je kot neutemeljene zavrnil pritožbene navedbe, da je tožnik poleg vračila preveč plačanih zamudnih obresti upravičen tudi do zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti. Odločitev pritožbenega organa v izreku odločbe predstavlja zavrnitev pritožbe in ne meritorno odločitev o vračilu zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenih obresti. Nepomembno je, ali se je pritožbeni organ v svoji obrazložitvi opredelil do tega, ali je tožnik upravičen do zamudnih obresti. Zato je tožnik ravnal pravilno, ko je 14. 5. 2014 vložil zahtevo za plačilo zamudnih obresti.

4Neutemeljen je razlog zastaranja toženke. Prvostopenjski organ se o tem ni izrekel, drugostopenjski organ pa je pričetek teka zastaralnega roka vezal na izdajo drugostopenjske odločbe o vračilu neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti z dne 16. 6. 2008. Pričetka zastaralnega roka ni mogoče šteti od trenutka pravnomočnosti odločbe o vračilu neupravičeno odmerjenih zakonskih zamudnih obresti, saj zahtevek za plačilo zamudnih obresti predstavlja samostojen zahtevek, ki lahko zastara šele po preteku petletnega zastaralnega roka od pridobitve pravnega naslova, s katerim je ugotovljeno, da upravičencu pripada pravica do zamudnih obresti. Navaja četrti odstavek 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga citira, ki ga je treba smiselno uporabiti ter pričetek tega zastaralnega roka šteti od trenutka pridobitve pravnega naslova, s katerim je ugotovljeno, da upravičencu pripada pravica zahtevati vračilo obresti. Odločba o pravici tožnika do zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti še ni bila izdana, zato relativni in tudi absolutni zastaralni rok še ni pričel teči. Pooblaščenec tožnika je odločbo z dne 7. 3. 2006 prejel 23. 3. 2006. Po sedmem odstavku 126. člena ZDavP-2 se zastaralni rok podaljša za čas trajanja sodnih postopkov.

5Davčni organ bi moral zahtevo tožnika meritorno obravnavati in ji ugoditi. Obresti, ki jih odmeri davčni organ pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če z zakonom ni drugače določeno (3. člen ZDavP-2). Navaja določbo 99. člena ZDavP-2, po kateri davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pripadajo obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbo 99. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, (torej tudi od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti od davka na dobiček) obresti od dneva plačila tega davka, ki se obračunajo v skladu z določbo 96. člena ZDavP-2. Povsem enako je veljalo tudi v času veljavnosti ZDavP-1. Vsled navedenemu ni dvoma, da je zahtevek tožnika na plačilo obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti v višini 9.640.300,50 SIT za čas od prejema plačila (20. 3. 2003) do vračila neupravičeno prejetega zneska (21. 4. 2006), utemeljen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ali da o zadevi samo odloči v sporu polne jurisdikcije, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev in razloge, ki izhajajo iz odločbe prvostopenjskega organa in odločbe toženke. Razlogi tožnika glede relativnega zastaralnega roka, ki še ni pričel teči, in da tudi 10 letni absolutni zastaralni rok ni potekel, so brezpredmetni. Tožnikova razlaga, da je potrebno pričetek teka zastaralnega roka šteti šele od trenutka pridobitve pravnega naslova, s katerim je ugotovljeno, da upravičencu pripada vračilo obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih obresti, ni pravilna, saj če bi bilo temu tako, potem pravica, na katero se tožnik sklicuje, ne more biti predmet vračila davka, temveč samostojna davčna pravica, ki pa jo ZDavP-2 ne določa posebej. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8Ugotovitvi davčnega organa o vračilu preveč odmerjenih in plačanih zamudnih obresti tožniku z odmerno odločbo z dne 7. 3. 2006 na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS U 2092/2003-20 z dne 8. 11. 2005, tožnik ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja, da je bila v pritožbenem postopku izdana odločba z dne 16. 6. 2008, iz obrazložitve katere izhaja, da so bile zavrnjene pritožbene navedbe tožnika, da je poleg vračila preveč plačanih zamudnih obresti upravičen tudi do zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti. Stališče organa prve stopnje in toženke, da gre ob takem stanju stvari za situacijo iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po presoji sodišča ni pravilno. Tožnik, ki je izpodbijal odločbo prvostopenjskega organa z dne 7. 3. 2006, ki jo je ta izdal po uradni dolžnosti, je imel pravico izpodbijati navedeno odločitev iz vseh razlogov, kar je očitno tudi storil in ni bil uspešen. Kot izhaja iz obrazložitve toženke je bila v tem postopku 16. 6. 2008 izdana pritožbena odločba, s katero je bila pritožba zavrnjena in potrjena odločitev prvostopenjskega organa.

9Slednje pa po presoji sodišča ne pomeni situacije, kot meni toženka, da je o tožnikovem zahtevku glede zamudnih obresti že pravnomočno odločeno, saj to ne izhaja niti iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 7. 3. 2006 niti iz pritožbene odločbe z dne 16. 6. 2008, ki se nahajata v upravnih spisih (nobena odločba v svojem izreku ne vsebuje kakršnekoli odločitve glede vračila zamudnih obresti od zamudnih obresti). V zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi omenjenih odločb prejel vrnjene le tiste obresti, ki jih je dejansko plačal, niso pa bile predmet odločanja po navedenih odločbah tudi zamudne obresti od dejansko plačanih zamudnih obresti. Po 27. členu ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko upravi pristojni organ v ta namen stori kakršnokoli dejanje. Po drugi strani je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke. Upravnega postopka po uradni dolžnosti, ki ga je opravil prvostopenjski organ z vračilom že plačanih zamudnih obresti pa po mnenju sodišča ni mogoče enačiti z upravnim postopkom, ki je bil na zahtevo tožnika uveden z dnem vložitve njegove zahteve za vračilo zamudnih obresti od zamudnih obresti (14. 5. 2014), ki je predmet tega spora. Če iz izreka odločbe ni razvidna odločitev o konkretni upravni stvari, pa ni mogoče govoriti, da je o njej že pravnomočno odločeno. Po prvem odstavku 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Gre za logično določbo, saj je izrek najpomembnejši sestavni del odločbe. Dokončen, izvršljiv in pravnomočen postane le izrek odločbe, kar pomeni, da le-ta prinaša pravne posledice in učinkuje navzven. Odločba, ki je izdana brez ustreznega izreka, ima tako lahko samo procesno-pravni učinek, ne pa materialnopravnega. Formalna pravnomočnost je njena neizpodbojnost, materialna pravnomočnost pa pomeni vezanost na izrek odločbe, ne pa na njegove elemente v obrazložitvi, kot je na primer dejansko stanje, mnenje o pravnih pravilih oziroma presoja pritožbenih navedb. S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, o zahtevku tožnika glede vrnitve zamudnih obresti od zamudnih obresti tako pravno gledano sploh še ni bilo odločeno. Po presoji sodišča zato ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel o tej zadevi tudi že upravni postopek oz. da je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Takšno stališče organa prve stopnje in toženke je po povedanem napačno, kar ima za posledico napačno uporabo 129. člena ZUP. Tožnik se utemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso tega sodišča v primerljivi zadevi (prim. sodbo Upravnega sodišča RS, U 1433/2007 z dne 18. 3. 2008). Sodišče je seznanjeno tudi s sodbo tega sodišča v zadevi I U 16/2015 z dne 10. 11. 2015, ki pa ji sodišče ne sledi.

10Sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka tega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem bo skladno z napotki iz te sodbe tožnikovo vlogo tudi po vsebini obravnaval.

11Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

12Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki v tretjem členu določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR, kar za povečan 22% DDV skupaj znaša 347,70 EUR.