UPRS Sodba I U 433/2017-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za družinskega člana slovenskega državljana, A.A., zavrgel. V obrazložitvi navaja, da je iz vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in priloženega potnega lista A.A. razvidno, da je slednja vstopila v Republiko Slovenijo dne 13. 6. 2016 in da je bila vloga vložena dne 11. 10. 2016. To pomeni, da je bila vloga vložena po poteku dovoljenega prebivanja, v skladu s sedmim odstavkom 127. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Svojo odločitev je organ oprl na 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je pri preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovil, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da ni bil napačno uporabljen materialni zakon. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je bila zahteva za izdajo začasnega dovoljenja za družinskega člana vložena po poteku 90-dnevnega roka od vstopa A.A. v Republiko Slovenijo, kot to določa osmi odstavek 127. člena ZTuj-2. Ker je bila zahteva vložena po poteku določenega roka, ki je materialni rok, je prvostopenjski organ predmetno zahtevo utemeljeno zavrgel. Tožniku organ še pojasnjuje, da ne gre za kršitev določb Konvencije, če odločitve temeljijo na ugotovitvah, da tujec ni upošteval zakonskih določb o roku za uveljavljanje pravic.

3Tožnik v tožbi navaja, da gre za napačno razumevanje določbe osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, saj v tej določbi niso določene procesne predpostavke za vložitev prošnje, ampak lahko zainteresirani vložijo prošnjo kadarkoli in si z vložitvijo take prošnje pred iztekom 90 dnevnega roka dovoljenega bivanja tujec samo omogoči nadaljnje zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji. Gre za tako imenovani materialnopravni rok in ne za procesni rok oziroma procesno predpostavko. Tako sedmi kot osmi odstavek navedenega člena za družinske člane slovenskih državljanov le olajšujeta pot do združitve družine in dovoljenja za začasno prebivanje, ki jo je za družinske člane treba začeti in dokončati v tujini, preden družinski član pride v Slovenijo. V nasprotju z duhom in namenom te zakonske ureditve bi tako bilo, če bi bilo za družinskega člana tujca možno vložiti prošnjo kadarkoli, za družinskega člana slovenskega državljana pa le v roku 90 dni od njegovega vstopa v Slovenijo, saj v tem primeru zakonska ureditev združevanja družine za družinskega člana slovenskega državljana ne bi bila ugodnejša kot za družinske člane tujca, ampak nasprotno, kar bi bilo v nasprotju z zakonom. Ali formalno nezakonito bivanje družinskega člana v Sloveniji v času, ko je vložena prošnja, pomeni, da mora biti zato prošnja zavrnjena ali ne, je zelo zahtevno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne procesnih predpostavk in je pri zelo zahtevnem vprašanju pravilne uporabe materialnega prava treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP in SEU ter nujno interpretacijo 8. in 3. člena EKČP. Ker gre po tožnikovem mnenju za zahtevno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišču predlaga naj zadeve ne vrača v ponovno odločanje upravnim organom, ampak naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije, ker so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah v odločbi z dne 19. 1. 2017. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je njegova žena A.A. (sedaj B.) konec marca odšla v Makedonijo po nov potni list in se z njim vrnila v Slovenijo 29. marca. Ko je tožnik ta novi potni list in notarsko pogodbo o preživljanju hotel vložiti v spis na Upravno enoto Vrhnika, so mu svetovali naj to odnese na sodišče, kar je tudi storil. Na sodišču so mu svetovali naj zaprosi za prednostno reševanje te zadeve, kar s to vlogo tudi prosi. Z novim potnim listom in novim prihodom v Slovenijo spremenjeni pravni položaj njegove žene sicer ne vpliva na vprašanje zakonitosti s tožbo izpodbijane upravne odločbe, ker sodišče praviloma odloča v upravnem sporu samo o zakonitosti upravne odločbe po stanju na dan njene izdaje, bi pa to spremenjeno stanje sodišče lahko upoštevalo v sojenju polne jurisdikcije, če bo ta tožbeni predlog sprejelo ali upravna enota v postopku po 273. členu ZUP.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS za družinskega člana zavrgel.

8Po presoji sodišča je v predmetni zadevi bistveno vprašanje ali je rok, ki je predpisan za vložitev prošnje za izdajo začasnega dovoljenja za družinskega člana, materialni rok, z zamudo katerega pravica preneha po samem zakonu.

9Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določbo sedmega odstavka 127. člena ZTuj-2. Slednja določa, da lahko družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice EU ali potnega lista in vizuma za vstop, prebiva na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje 90 dni od dneva vstopa v državo. Osmi odstavek istega člena pa določa, da če želi družinski član, ki ni državljan EU zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje kot je določeno v prejšnjem odstavku, mora pred potekom dovoljenja prebivanja on sam ali njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri Upravni enoti na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU. Po navedenem je po presoji sodišča rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo za dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, materialni rok in zamuda roka pomeni izgubo pravice.

10Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnikova žena A.A. vstopila v Republiko Slovenijo dne 13. 6. 2016, saj je ta datum tožnik navedel v vlogi za izdajo predmetnega dovoljenja in je ta (isti) datum razviden tudi iz kopije potnega lista A.A. Nadalje je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov v spisu razvidno tudi, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja dne 11. 10. 2016.

11Glede na navedene zakonske določbe in upoštevajoč podatke v spisu je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna. Upravni organ je pravilno ugotovil, da je tožnik predmetno vlogo, ki jo je vložil dne 11. 10. 2016, vložil po poteku 90-dnevnega roka, šteto od dneva vstopa A.A. v Republiko Slovenijo, (ki je bil v konkretnem primeru določen do 12. 9. 2016), kar je prepozno in je zato tožnikovo vlogo kot prepozno utemeljeno zavrgel.

12Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Po mnenju sodišča sta določbi sedmega in osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 jasni in ju je upravni organ pri svoji odločitvi pravilno interpretiral in tudi pravilno uporabil. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno. Ker je sodišče presojalo samo procesno odločitev upravnega organa, to je zavrženje tožnikove vloge, s katero organ ni odločal tudi po vsebini, torej ni ugotavljal izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, ne more biti relevanten tožbeni ugovor o kršitvi 8. in 3. člena EKČP.

13Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni sledilo tožbenemu zahtevku za odločitev v sporu polne jurisdikcije.