127. člen ZTuj-2

Tožnica je bila v RS pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj. Tako je ugotovitev prvostopnega organa, da pri tožnici obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, po presoji sodišča pravilna.

Glede na vsebino prošnja tožnic ni nerazumljiva. Sicer pa je organ sam že v izpodbijanem sklepu navedel, da tožnici prošnjo vlagata tako na podlagi 127. člena ZTuj-2 kot tudi po 47. členu tega zakona ter hkrati ob upoštevanju 8. člena EKČP. Ker torej vloga ni nerazumljiva, je odločitev organa o njenem zavrženju napačna. Napačno je pravno mnenje organov, da uveljavljanje več zahtevkov v eni vlogi po ZUP ni dopustno. Tak način uveljavljanja več zahtevkov pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa o drugo postavljenem.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da je tožnik predmetno vlogo vložil po poteku 90-dnevnega roka, kar je prepozno in je zato tožnikovo vlogo kot prepozno utemeljeno zavrgel.

Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno. Iz 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da je možno priznati pravico do združitve družine z družinskimi člani le v prvem odstavku opredeljenemu tujcu in ne njegovim družinskim članom, zato je v skladu s petim odstavkom istega člena le on tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine, in ne njegov družinski član (torej revident). Ker je določba 47. člena ZTuj-2 jasna, ne potrebuje dodatne razlage, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila. Pomembnega pravnega vprašanja ne odpirajo revidentove navedbe glede nedopustne diskriminacije tujca nasproti državljanu. Diskriminacija, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), temelji na osebnih okoliščinah (kot so npr. rasa, spol, jezik, vera), državljanstvo pa pomeni pravni status in ne osebno okoliščino. Vsako neenako obravnavanj

Glede na določbo 127. člena ZTuj-2 je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, materialni rok. To pomeni, da ima zamuda tega roka za posledico prenehanje pravice. Gre torej za prekluzivni rok, ki ga upravni organi ne morejo ne spregledati in ne podaljševati. Toženka je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja, ki jo je vložil dne 27. 1. 2015, vložil po poteku 90-ih dni, šteto od vstopa na območje Republike Slovenije, t.j. v konkretnem primeru od 11. 4. 2008, zato je njegovo prošnjo kot prepozno pravilno zavrgla.

Tožeča stranka je vstopila v Republiko Slovenijo leta 1998, kar je tudi sama navedla na obrazcu prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilen zaključek, da prošnje z dne 29. 10. 2012 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ni vložila v predpisanem roku iz osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, torej pred potekom 3-mesečnega dovoljenega prebivanja v Republiki Sloveniji, zato je bilo le to potrebno kot prepozno zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana (tožnikovo ženo), je preuranjen in s tem nezakonit, saj prvostopenjski organ pravočasno vložene prošnje ni vsebinsko obravnaval, ker je zmotno ocenil, da ni (bil) izpolnjen pogoj za začetek postopka, to je pravočasnost vložene prošnje. Ob upoštevanju navedb tožnika, ki je na glavni obravnavi konsistentno izpovedal, da ni nikoli umaknil svojega predhodnega zahtevka za izdajo dovoljenja, je sodišče presodilo, da je nezakonit ne zgolj izpodbijani sklep, temveč tudi predhodni sklep o ustavitvi postopka (ki ga je organ izdal ob sklicevanju na prvi odstavek 135. člena ZUP, po katerem se postopek ustavi, če je bil začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo), ki ga je prav tako treba odpraviti. Ko bo odločal o prošnji v ponovljenem postopku, bo pristojni organ moral upoštevati tudi pravico do zasebnega in družinskega življenja.

Glede na določbo osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 in dejstvo, da je prošnjo za izdajo začasnega dovoljenja vložila toženka kot slovenska državljanka in ne tuj državljan, bi moral prvostopenjski organ v izreku odločiti o prošnji tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, ne pa da je odločil o prošnji tujega državljana - družinskega člana tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Toženka je v zadostni meri ugotovila sum, da bo prebivanje tožnika povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 je torej izkazan. Vendar pa toženka na tej podlagi ni presodila skladnosti posega v tožničino pravico do družinskega življenja, ki ga predstavlja izdaja negativne odločbe, z načelom sorazmernosti.

Iz določila osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 izhaja, da je treba za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaprositi pred pretekom dovoljenega prebivanja. V konkretnem primeru se tujec nahaja v zaporu, torej še vedno dovoljeno prebiva na območju Republike Slovenije, zato niti njemu niti tožnici ni mogoče očitati, da bi prošnjo vložila prepozno, po poteku dovoljenega prebivanja.