UPRS Sodba II U 24/2016-13

I. Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-88 (0309) z dne 10. 7. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1.Upravna enota Murska Sobota, prvostopenjski organ, je v 1. točki izreka sklepa št. 352-43/2013-88 (0309) z dne 10. 7. 2015 odločila, da je A. upravičen do povrnitve stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v postopku omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist na zemljišču parc. št. 1099/3 k.o. ..., zaradi gradnje daljnovoda 2 x 110 Kv Murska Sobota - Mačkovci, v znesku 4.684,80 EUR. V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da je Upravna enota Murska Sobota dolžna upravičencu nakazati navedeni znesek z računa iz naslova založenih sredstev (vplačanih predujmov), v roku 8 dni po dokončnosti tega sklepa.

2Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil s podatkom, da je bilo na predlog služnostnih zavezancev, s sklepom z dne 21. 1. 2015, odrejeno dokazovanje z izvedencem. Z istim sklepom je bilo izvedencu naloženo, da v določenem roku predloži pisni izvid in mnenje, služnostnim zavezancem pa naloženo, da predložijo predujem za poplačilo stroškov v znesku 3.190,00 EUR. Izvedenec je strokovno mnenje predložil 26. 3. 2015, zavezanci pa so predujem v višini 3.190,00 EUR položili 2. 2. 2015, 14. 4. 2015 pa so predložili še dodaten predujem v višini 3.000,00 EUR (tudi za drugega izvedenca na podlagi sklepa z dne 7. 4. 2015). Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel, da se izvedencu stroški povrnjeno v celoti, kar je utemeljil z določbo 119. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in določbo 12. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku.

3Predloženo izvedensko mnenje je bilo izdelano strokovno, za kar je bilo treba uporabiti tudi domačo in tujo literaturo, izvedenec se je udeležil ustne obravnave in odgovarjal na zastavljena vprašanja strank. Gre za zahtevno in širšemu krogu ljudi neznano področje, zato je upravni organ sklenil, da se izvedencu priznajo stroški za opravljeno storitev v celoti, na podlagi priglasitve in izstavljenega računa št. M33/2015 z dne 25. 3. 2015. V teh stroških so zajeti stroški izdelave izvedeniškega mnenja, materialni stroški in stroški sodelovanja na ustni obravnavi dne 30. 6. 2015, skupaj s potnimi stroški.

4Drugostopenjski organ je pritožbo služnostnih zavezancev, tožnikov v tem upravnem sporu, zavrnil ter pojasnil, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami in pomanjkljivo obrazložitev utemeljil s podatkom, na kakšen način je bil imenovan izvedenec in pojasnil, da je bil za izdelavo oziroma izvedbo dokaza z izvedencem založen predujem. Strokovno mnenje je bilo izdelano 24. 3. 2015, z njim so bile stranke seznanjene, dne 30. 6. 2015 pa je bila izvedena ustna obravnava, na kateri je bil sprejet sklep, da se mnenje dopolni. Na ustni obravnavi so pritožniki izpostaviti druge situacije, ki zahtevajo dopolnitev mnenja, zato je bil zavrnjen očitek, da je bil izpodbijani sklep izdan preuranjeno. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi ugovor nepravilne uporabe materialnih predpisov ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil upravnega postopka glede višine priznanih stroškov. Pojasnil je, da imajo izvedenci oziroma cenilci in tolmači pravico do plačila za opravljene storitve in tudi pravico do povrnitve ostalih stroškov, ki so jih imeli v zvezi z delom. Uradna oseba strokovnega znanja, ki je pomembno za rešitev zadeve nima, pritožniki pa imajo močnejši interes za izvedbo tega dokaza. Kot nesporno je ocenil dejstvo, da so bili pred izdelavo izvedenskega mnenja pritožniki seznanjeni s ceno oziroma višino stroškov za izdelavo strokovnega mnenja, ki zajema tudi enkratno udeležbo na razpravi. Prav tako so bili pritožniki seznanjeni s podatkom, da podražitve izvedenskega mnenja za približno cca 900 EUR in temu niso ugovarjali. Ob teh podatkih in dejstvu, da je A. strokovno mnenje izdelal ter ga dodatno pojasnil tudi na ustni obravnavi in ob podatku, da iz računa A. izhaja, da uveljavlja plačilo za strokovno oceno v višini 3.190,00 EUR in dodatno za strokovno oceno za vpliv na zdravje v višini 650,00 EUR, kar skupaj s 22% DDV znaša 4.684,80 EUR, pritožbeni organ meni, da je ugovor previsoko priznane izvedenine neutemeljen.

5Tožniki v tožbi odločitvi oporekajo iz vseh tožbenih razlogov navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma pojasnjujejo, da je bil izdan sklep preuranjeno, saj je izvedenec izdelal pisno strokovno mnenje 24. 3. 2015, ki je bilo obravnavano na ustni obravnavi 30. 6. 2015. Na naroku je upravna enota odločila, da se izvedensko mnenje dopolni in strankam postopka naložila, naj organu posredujejo vprašanja, ki se bodo izvedencu postavila v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja. V času izdaje izpodbijanega sklepa le-to še ni bilo izdelano, zato je ob upoštevanju šestega odstavka 13. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) treba ugotoviti, da izvedenec zaradi ponovne priprave izvedeniškega mnenja ne more zahtevati dodatnega plačila, o stroških izvedenca pa bo mogoče odločati šele po dopolnitvi mnenja.

6Izpodbijani sklep nima razlogov in se ga ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določbo upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ v izpodbijanem sklepu navedel, da je izvedencu priznal vse priglašene stroške, ki naj bi zajemali stroške izdelave izvedeniškega mnenja, materialne stroške in stroške sodelovanja na ustni obravnavi skupaj s potnimi stroški. Tožeča stranka temu nasprotuje, saj izvedenec stroškov ni priglasil po posameznih postavkah, računu ni priložil stroškovnika, kar pomeni, da tožeča stranka ne more razbrati, kaj konkretno je izvedenec priglasil in kateri stroški in na kateri pravni podlagi so mu bili priznani. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 13. člena Pravilnika in navaja, da bi moral prvostopenjski upravni organ priglašene stroške v obrazložitvi izpodbijanega sklepa specificirati in preveriti ter obrazložiti pravilnost višine priglašenih stroškov z vidika Pravilnika in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Prav tako bi moral upoštevati določbo četrtega odstavka 13. člena Pravilnika, ki določa, da mora izvedenec stroške za porabljeni material in druge posebne stroške v zvezi z opravljenim delom obračunati na podlagi predloženih računov.

7Očitek napačne uporabe materialnega prava temelji na ugotovitvi, da je skupni priznani znesek izvedenine nedvomno večji od zneska, ki bi ga bilo mogoče za tako delo priznati sodnemu izvedencu, ob pravilni uporabi določb Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Tožeča stranka je ob upoštevanju Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih sestavila izračun priznanih stroškov iz tega naslova ter ugotovila, da bi bilo mogoče na tej pravni podlagi za pisni izvid in mnenje in sodelovanje na ustni obravnavi in pripravo nanjo priznati največ 1.074 EUR. Ob upoštevanju najvišjega dovoljenega povečanja nagrade za 100 odstotkov po 74. členu tega Pravilnika, ker gre za zadevo, kjer je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično znanje, je najvišji možni znesek nagrade 2.148 EUR, k čemur je treba prišteti še potne stroške, ki se po četrtem odstavku 6. člena Pravilnika prav tako obračunajo na podlagi predloženih računov. Tožeča stranka z navedenim izračunom dokazuje, da je priznani znesek za stroške izdelave izvedenskega mnenja pretiran, da zanj ni pravne podlage in je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Na te navedbe pritožbe drugostopenjski organ ni odgovoril.

8V nadaljevanju tožbe tožeča stranka nasprotuje tudi navedbam pritožbenega organa, ki se nanašajo na predhodno seznanitev tožeče stranke z nalogami izvedenca in ceno in da takrat temu podatku niso ugovarjali. Prepričana je, da morajo vsi stroški razlastitvenega postopka bremeniti služnostnega upravičenca, zato bi moral znesek tako predujma, kot plačila izvedenca, upravni organ naložiti služnostnemu upravičencu, o čemur je tožeča stranka prvostopenjski organ obvestila z vlogo z dne 29. 8. 2014. Pojasnjuje da je predujem založila zato, ker je bila v sklepu o postaviti izvedenca poučena, da se dokaz z izvedencem, če ne bo plačan predujem, ne bo izvedel. V zvezi z temi ugovori se sklicuje na kršitev ustavne pravice služnostnih zavezancev iz 22. in 25. člena Ustave RS.

9Tožeča stranka se ne strinja niti z zavrnitvijo ugovora preuranjenosti, saj ne gre za izvedbo dodatnih nalog izvedencu, kot to trdi drugostopenjski organ. Nasprotuje tudi stališču pritožbenega organa, da ni podana kršitev materialno pravnih in procesnih predpisov v zvezi z odmero izvedenine, saj je bila tožeča stranka seznanjeno z oceno stroškov izvedenca. Do pritožbenega razloga v zvezi z zmotno uporabljenim pravom se drugostopenjski organ sploh ni opredelil, ampak se je, enako kot prvostopenjski organ, v celoti oprl neposredno na račun izvedenca, ki ga ta preden je postal sklep o odmeri izvedenine pravnomočen, sploh ne bi smel izdati. Tudi s tem je bila tožeči stranki kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Pritožba je bila zato po mnenju tožeče stranke utemeljena, zato je bila tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, kar pomeni, da je nezakonita in nepravilna tudi odločitev iz 2. točke izpodbijanega drugostopenjskega organa. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odmeri izvedenino ter tožeči stranki povrne stroške postopka oziroma podredno, da se izpodbijani akt odpravi in odpravi 2. točka izreka drugostopenjskega organa, ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

10Tožena stranka je sodišču poslala dokumente upravne zadeve. Odgovora na tožbo ni poslala.

11Stranka z interesom v tem upravnem sporu, B. d.d., na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

12Tožba je utemeljena.

13V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je izvedencu, A., priznal pravico do povrnitve stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v postopku omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist in odločil, da se bo priznani znesek v višini 4.684,80 EUR nakazal z računa iz naslova založenih sredstev (vplačanih predujmov).

14Odločitev je prvostopenjski organ oprl na določbo tretjega odstavka 119. člena ZUP, ki določa, da znesek povračil ugotovi s posebnim sklepom organ ki vodi postopek in hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku in da je zoper ta sklep dovoljena pritožba ter določbo 12. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da imajo izvedenci in tolmači pravico do plačila za opravljene storitve.

15Po vpogledu v listine upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na nespornem podatku, da je prvostopenjski organ s sklepom št. 352-43/2013-50 z dne 21. 1. 2015 odredil dokazovanje z izvedencem, A.. V tem sklepu je upravni organ opredelil naloge izvedenca, določil do kdaj mora biti izdelan pisni izvid in mnenje, ter določil zavezanca za plačilo predujma za poplačilo stroškov izvedbe dokaza z izvedencem. Med strankami je nesporen tudi podatek, da zoper sklep o postavitvi izvedenca ni bila dopustna pritožba in podatek, da je tožeča stranka predujem zahtevan s prej navedenim sklepom plačala 2. 2. 2015 in da je bilo strokovno mnenje A. izdelano 24. 3. 2015. Sporen ni niti podatek, da je bila 30. 6. 2015 izvedena ustna obravnava, na kateri je bil sprejet sklep, da se mnenje dopolni.

16Prvostopenjski organ je odločitev o povrnitvi stroškov v višini 4.684,80 EUR oprl na dne 26. 3. 2015 prejeti račun M 33/2015, ki ga je izdal A.I dne 25. 3. 2015. Navedeni račun vsebuje dve postavki, ki se zaračunavata, "izdelavo strokovne ocene in dodatno vpliva na zdravje". Glede na določilo drugega odstavka 13. člena Pravilnika, ki določa, da plačilo za opravljene storitve obsega plačilo izvedenskega dela oziroma tolmačenja, kakor tudi stroške izvedenca oziroma tolmača za porabljeni material in druge posebne stroške v zvezi z opravljenim delom, sodišče meni, da sicer ne more biti sporno, če je bilo izplačilo oprto na izstavljeni račun, opozarja pa, da iz tega računa niso razvidne postavke, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega akta upošteval prvostopenjski organ (stroški izdelave izvedeniškega mnenja, materialni stroški in stroški sodelovanja na ustni obravnavi dne 30. 6. 2015, skupaj s potnimi stroški).

17Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je upravni organ, ne glede na določbo 226. člena ZUP, ki določa, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pri izdaji sklepa dolžan upoštevati, da mora biti tudi sklep, enako kot odločba, obrazložen, tako kot to zahteva določba 214. člena ZUP. Po presoji sodišča je zato tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep ni obrazložen, da nima razlogov za odločitev in da se ga zato ne da preiskusiti, utemeljen. Obrazložitve, s katero je odločitev v 1. točki izreka utemeljil prvostopenjski organ namreč upravnemu spisu predložene listine ne podpirajo.

18Zgoraj navedene pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki je navedeni pritožbeni ugovor zavrnil s sklicevanjem na dopis A. z dne 11. 12. 2014, v katerem je le ta upravnemu organu pojasnil, da cena za pripravo strokovnega mnenja o elektromagnetnih sevanjih na parc. št. 1099/3 k.o. ... in v objektu, ki se nahaja na tej parceli, znaša 3190,00 EUR in da vključuje tudi enkratno udeležbo na razpravi v višini 550,00 EUR, brez DDV ter da iz uradnega zaznamka izhaja, da dopolnitev mnenja o tem, kako elektromagnetno sevanje vpliva na ljudi, storitev podraži za približno 900,00 EUR in o čemur je bila tožeča stranka tudi seznanjena. Po presoji sodišča namreč dejstvo, da je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa tožeča stranka seznanjena z višino stroškov izdelave strokovnega mnenja in s podatkom katere postavke bodo vplivale na višino računa za opravljeno storitev in ostale zahtevane stroške, upravnega organa ne razbremeni dolžnosti obrazložitve upravnega akta, toliko bolj, ker tudi določba drugega odstavka 13. člena Pravilnika določa, da se plačilo za opravljeno storitev drugim izvedencem in tolmačem odmeri ob upoštevanju zahtevnosti zadeve, vloženega truda, porabljenega časa, stroškov porabljenega materiala in drugih izdatkov v zvezi z opravljenim delom.

19Upoštevanje določbe drugega odstavka 12. člena Pravilnika, v povezavi z določbo drugega odstavka 13. člena istega Pravilnika, je toliko bolj pomembno tudi zaradi določbe tretjega odstavka 13. člena tega Pravilnika, na katero v tožbi opozarja tožeča stranka. Znesek plačila za opravljeno storitev drugim izvedencem in tolmačem iz drugega odstavka 13. člena namreč ne sme presegati zneska plačila, ki bi se za takšno izvedensko delo odmeril sodnim izvedencem oziroma sodnim tolmačem. Ne iz izpodbijanega sklepa, niti odločitve drugostopenjskega organa, ne izhaja, da bi bila navedena določba pri odločitvi o povrnitvi stroškov upoštevana.

20Sodišče v nadaljevanju opozarja tudi na uvodoma citirano določbo tretjega odstavka 119. člena ZUP, v delu, ki od upravnega organa zahteva, da v sklepu v katerem ugotovi znesek povračila, hkrati odloči tudi kdo jih mora plačati in v katerem roku. Iz 2. točke izreka prvostopenjskega sklepa izhaja, da je Upravna enota Murska Sobota dolžna upravičencu nakazati navedeni znesek z računa iz naslova založenih sredstev (vplačanih predujmov). Po presoji sodišča z navedeno določbo oziroma odločitvijo zavezanec za plačilo ni bil določen, oziroma povedano drugače, sklicevanje na plačilo stroškov izdelave izvedeniškega mnenja iz založenih sredstev (vplačanih predujmov) ne pomeni določitve zavezanca za plačilo v smislu tretjega odstavka 119. člena ZUP.

21Glede na navedeno je sodišče, po presoji, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZUP, ki se nanašajo na odločitev upravnega organa v zvezi z zneskom povračil izvedenca, ter določbe ZUP, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijanega akta, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo.

22V ponovljenem postopku, v katerem bo predmet odločanja tudi odločanje o vseh stroških postopka, tudi stroških pritožbenega postopka o katerih je odločila tožena stranka v 2. točki izreka, je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pri odločitvi bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi določbo sedmega odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), v povezavi z določbo četrtega odstavka 105. člena istega zakona in v tej zvezi ustaljena sodno prakso Upravnega sodišča RS (I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014; I U 408/2014 z dne 4. 11. 2014; I U 500/2014 z dne 11. 11. 2014; I U 357/2014 z dne 12. 11. 2014; I U 1157/2014 z dne 10. 1. 2015; I U 1155/2014 z dne 10. 1. 2015 in I U 1156/2014 z dne 20. 1. 2015), ki je že zavzela stališče do razmerja med določbo 105. člena ZUreP-1 in določbo 113. člena ZUP.

23Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v zadevi pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

25Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

26Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).