VSM Sodba I Cp 873/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 2.021,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov specificiranih v točki I. izreka te sodbe, nadalje pa odločilo še, da je toženka dolžna plačati tožniku 351,34 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2Zoper zamudno sodbo se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da toženki dopolnitev tožbe ni bila vročena, zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s čimer je kršeno tudi materialno pravo. Zavrača dokaz s plačilnimi listinami, saj se iz njih ne vidi kdaj bi naj bila plačila izvršena, niti od kdaj naj bi toženka bila dolžna plačati zamudne obresti. Ne gre za neupravičeno pridobitev, ker se toženka redno šola in je od septembra 2016 in od 1. 9. 2017 vpisana v VI. letnik Srednje ekonomske šole na P. (očitno v IV. letnik), zato ji je tožnik zavezan plačevati preživnino. Če bi toženka neupravičeno prejela preživnino, kar ni izkazano, bi jo lahko poračunal, kar pa ni storil. Tožbo je vložil 14. 2. 2017, v času, ko se je toženka redno šolala, obiskovala III. letnik srednje ekonomske šole. Priglaša stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene navedbe in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v posledici dejstva, da toženka ni odgovorila na tožbo v zakonsko predpisanem 30-dnevnem roku, čeprav ji je bila pravilno vročena v odgovor, izdalo zamudno sodbo, s katero je toženko zavezalo za plačilo denarnega zneska iz naslova neupravičeno prejetih preživnin za obdobje od septembra 2015 do junija 2016, desetih mesecev.

6Neutemeljena je pritožba, da toženki ni bila vročena dopolnitev tožbe. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila toženki vročena tožba v odgovor s pozivom, da nanjo odgovori v določenem roku in posledicami, osebno dne 24. 2. 2017, zatem pa še dopolnitev tožbe z enakim pozivom in opozorilom kot za tožbo, ki jo je toženka ponovno osebno prejela dne 9. 5. 2017. Toženka na tožbo, niti kasneje na njeno dopolnitev ni odgovorila, zato je sodišče dne 3. 7. 2017 izdalo sedaj izpodbijano zamudno sodbo. Za izdajo zamudne sodbe je bila torej izpolnjena temeljna predpostavka, da toženka na tožbo, niti dopolnitev, ni odgovorila, čeprav sta ji bila tako tožba kot njena dopolnitev pravilno vročeni v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je bila toženki odvzeta pravica do izjave, ni bila podana.

7Zoper zamudno sodbo lahko stranka vloži pritožbo, vendar z omejenimi pritožbenimi razlogi. Zoper zamudno sodbo ni dopustno uveljavljati pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

8Razen očitane procesne kršitve o tem, da toženki ni bila vročena dopolnitev tožbe, toženka s pritožbo izpodbija v zamudni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Toženka navaja, da se od septembra 2016 in od 1. 9. 2017 redno šola, da se je redno šolala v času, ko je bila tožba vložena na sodišče 14. 2. 2017, ter da je imel tožnik možnosti upoštevanja zatrjevanih plačil pri rednih plačilih preživnine v šolskem letu 2016/2017 in jih bo imel tudi v šolskem letu 2017/2018, ker bo toženka šolanje nadaljevala in bo obstajala preživninska obveznost tožnika do junija 2018. Tovrstne pritožbene graje bi bile lahko relevantne zgolj v primeru, če bi jih toženka podala v postopku pravočasno (v pravočasno podanem odgovoru na tožbo). Ker je tožnik zatrjeval, da se toženka v spornem obdobju ni redno šolala, v dokaz resničnosti teh trditev pa predložil tudi listine, toženka pa na slednje ni odgovorila, se je torej vzpostavila absolutna domneva, da toženka priznava tožnikove trditve, na katerih slednji opira zahtevek, ki pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil (pozitivna oziroma afirmativna litiskontenstacija).¹ Ker so starši dolžni preživljati svojega otroka tudi po polnoletnosti (največ do dopolnjenega 26. leta starosti), če se otrok redno šola (drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR), redno šolanje pa je pravni standard,torej nedoločen pravni pojem, vsebino katerega je potrebno presojati ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgolj to, kar je navedel tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi in v okviru tega presodilo, da se toženka v spornem obdobju ni redno šolala, zato ni bila upravičena do preživnine. Na ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v dejansko stanje pa toženka s pritožbo ne more posegati. V posledici tega so njene trditve, ki jih prvič podaja v pritožbi neupoštevne in na njih sodišču ni potrebno odgovarjati.

9Toženka v pritožbi prav tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri razsoji upoštevalo plačilne liste za sporno obdobje, s katerimi je tožnik izkazoval izvršitev plačil, s trditvijo, da bi slednje lahko dokazal šele z bančnimi izpiski. Ker se štejejo tožnikove trditve tudi v tem delu za resnične (saj jih toženka zaradi nevložitve odgovora na tožbo ni prerekala), so plačilni listi nedvomno dokaz potrditve resničnosti teh navedb, in dvom, ki ga sedaj šele v pritožbi izpostavlja toženka, na slednje ne more vplivati, in ker se tudi ta pritožbena graja nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, v pritožbenem postopku ni upoštevna.

10V posledici vsega navedenega je ugotoviti, da so bile izpolnjene vse predpostavke iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev (kot že obrazloženo), pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in zamudno sodbo potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (prvi odstavek 154. člen ZPP in 155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

¹ Pozitivna (afirmativna) litiskontenstancija temelji na domnevi, da tožena stranka priznava tožbene trditve, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek (Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 89 do 91).