VSM Sklep IV Kp 12096/2014

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca A.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP obremenjujejo stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, proračun.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obsojenega A.A. na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19. 3. 2014 II K 12096/2014, ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, proračun.

2Proti takemu sklepu se je pritožil pooblaščenec oškodovanca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenemu izreče v pogojni obsodbi določeno kazen oziroma podredno da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ter da odloči, da se oškodovancu povrnejo vsi stroški, ki jih je slednji imel v predmetnem pritožbenem postopku, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika, kakor tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sklep naj ne bi imel nobenih razlogov ali pa so ti popolnoma nejasni in v precejšni meri s seboj v nasprotju. Pritožnik ne more iz obrazložitve razbrati v čem sodišče vidi objektivne okoliščine na strani obsojenega, ki mu ne omogočajo izpolnitve obveznosti, določene s posebnim pogojem. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj je sodišče prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe ob ugotovitvi, da obsojenec ni izpolnil naložene obveznosti, ugotovilo razloge, zaradi katerih obveznost ni bila izpolnjena, kar je tudi obširno obrazložilo, predvsem še v točkah 9 in 10 izpodbijanega sklepa. Zato pritožnik v tej smeri neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer z istimi razlogi uveljavlja. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo, to pa ne izhaja niti iz pritožbene obrazložitve. Vendar pa iz nje izhaja, da kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obsojenca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da obsojenec pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti, iz objektivnih okoliščin, naložene mu obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti. Zato oškodovancu ni moč pritrditi, da je sodišče prve stopnje zgolj pregledalo prihodke obsojenega in njegove obveznosti, saj je celovito ugotavljalo tudi njegove družinske razmere. Prav ima pritožba, ko zatrjuje, da obsojenec oškodovancu ni plačal niti centa, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tega iz objektivnih okoliščin ni zmogel. Tako je v točki 4 obširno obrazložilo, da obsojenec nima ne dohodkov in ne premoženja, da bi lahko pogoj izpolnil, v točki 7 pa je obširno obrazložilo njegove obveznosti do hudo bolnega otroka, ki ne obsegajo le plačevanja preživnine, ampak tudi nujno potreben strošek za nevrofizioterapijo otroka, ki je bistveno večji od preživnine, nenazadnje pa tudi obrazložilo stroške za obsojenčevo lastno preživljanje.

7Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil iz objektivnih razlogov, saj glede na svojo finančno in materialno stanje tega ni zmožen in ne zato, ker bi imel družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kar je sodišče prve stopnje tudi obširno in sprejemljivo obrazložilo.¹

8Tudi po preteku preizkusne dobe preklic pogojne obsodbe ni obligatoren. Sodišče ne bo preklicalo pogojne obsodbe obsojencu, ki posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ni mogel izpolniti. Ne more pa sodišče po preteku preizkusne dobe obsojencu podaljšati roka za izpolnitev obveznosti ali obveznost nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo. Do takih ugotovitev je v postopku za preklic pogojne obsodbe prišla tudi na naroku za preklic pogojne obsodbe navzoča državna tožilka, ki je zato sodišču prve stopnje predlagala, da sodišče s sklepom ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe, saj podaljšanje roka več ni mogoče, glede na dolg obsojenca, ki ga ni izpolnil oziroma ga je poravnal le v višini 10,00 EUR, pa tudi ni pričakovati, da bi ga v kratkem uspel poravnati.²

9Ni moč pritrditi pritožbi, ko graja sodišče prve stopnje, ker ni odločilo o stroških pooblaščenca oškodovanca kljub temu, da jih je pravočasno v postopku priglasil. Prav tako ni moč pritrditi stališču oškodovanca, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da se v obravnavani zadevi njegovi stroški krijejo iz proračuna, saj je sodišče prve stopnje postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo in ko ima oškodovanec pravico do pravne pomoči oziroma da ga v tem postopku zastopa odvetnik. Tudi stališču pritožbe, da je v skladu s 507. členom, prvi odstavek 96. člena ZKP potrebno smiselno razlagati tudi tako, da se v tem primeru priznajo tudi stroški pooblaščenca oškodovanca, saj je sicer grajana odločitev sodišča prve stopnje nesprejemljiva, ni moč pritrditi.

Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.³

10Po obrazloženem se pokaže, da pritožba pooblaščenca oškodovanca zoper pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljena.

11Ker je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca oškodovanca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. in prvim odstavkom 507. člena ZKP.

¹ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 289/2005 z dne 9. 6. 2005.
² Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 48812/2010 z dne 30. 8. 2012
³ Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 38084/2012 z dne 20. 5. 2015