UPRS Sodba II U 121/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ zoper tožnika uvedel izvršbo na denarne prejemke zaradi plačila stroškov postopka, povprečnine, zneska premoženjske koristi in stroškov izdaje sklepa, na podlagi sodbe št. K 62/96 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, v skupnem znesku 4.075,10 EUR.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka s tem, da je spremenila izrek izpodbijanega sklepa tako, da je dodala izvršilni naslov, v ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je davčni organ v izreku pozabil navesti izvršilni naslov - sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Kp 23/98 z dne 24. 2. 1998, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo povprečnine v znesku 250,38 EUR, zato je navedeno nepravilnost v skladu z določbo 251. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti odpravila, tako da je v tem delu spremenila izrek izpodbijanega sklepa. Ugovore tožnika glede ustavitve/odloga/zadržanja izvršbe, zastaranja, napačnega izvršilnega naslova, slabega finančnega stanja ter da upravni organ ni priložil izvršljivega naslova izpodbijanemu sklepu pa bi ga moral, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene z obrazložitvijo, da zakonske določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ne predpisujejo, da se z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi pritožniku vroči tudi izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi postopek davčne izvršbe. Kaj je izvršilni naslov določa 146. člen ZDavP-2, po katerem v primerih, ko davčni organ izterjuje na podlagi zakona druge denarne nedavčne obveznosti, predstavljajo izvršilni naslov: odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti pristojnega organa. Glede predloga o ustavitvi izvršbe, drugostopenjski organ pojasnjuje, da niso izpolnjeni pogoji iz 155. člena ZDavP-2 in da odločanje o tem ni predmet pritožbenega postopka. Zastaranje predmetnih terjatev pa se obravnava po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), saj Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje ustreznih določb. Zato po 356. členu OZ zastarajo vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Desetletni rok teče od pravnomočnosti odločitve oz. začne teči naslednji dan po nastopu pravnomočnosti. Zastaranje pa se po 365. členu OZ pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po pretrganju začne zastaralni rok teči znova (prvi odstavek 369. člena OZ). To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Sodbi Višjega sodišča v Celju št. Kp 23/98 z dne 24. 2. 1998 in sodba Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah K 62/96 z dne 19. 12. 1997, sta postali pravnomočni dne 24. 2. 1998. Desetletni zastaralni rok bi se iztekel 24. 2. 2008, vendar je rok pretrgal sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. I 2000/00897 z dne 4. 1. 2001 in sklep št. I 20/2008 z dne 29. 1. 2008. S tem dnem je zastaralni rok ponovno začel teči in bi se iztekel z dnem 29. 1. 2018, vendar pa je bil dne 1. 6. 2015 izdan izpodbijan sklep, ki je ponovno pretrgal zastaralni rok.

3V tožbi tožnik navaja, da upravni akt izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem poudarja, da ni ugovarjal zgolj zastaranja terjatve ampak tudi zastaranje pravice do izterjave, do česar pa se tožena stranka ni opredelila. Tožnik vztraja, da je terjatev iz prvostopenjske odločbe zastarala dne 24. 2. 2008, terjatev iz drugostopenjske odločbe pa 5. 5. 2008. Navedena sklepa, ki naj bi pretrgala zastaranje, pa tega nista storila, saj gre za sklepa s katerima so se ugotavljala nova dejstva, sklepa mu tudi nikoli nista bila vročena, s tem pa mu je bila kršena pravica do kontradiktornosti. Pretrganje lahko namreč nastopi samo z vloženo tožbo in to le, če gre za davčno izvršbo. Zastaranje pravice do izterjave pa temelji na tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2, ki določa petletni zastaralni rok od dneva, ko bi terjatev morala biti plačana. Sama davčna obveznost pa po 126. členu istega zakona preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začel teči rok. Tako je pravica izterjati davek relativno zastarala že 5. 5. 2003, absolutno pa 5. 5. 2008. Tožnik zato predlaga, da se izpodbijana upravna akta v celoti odpravita in se zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje ter da se mu vrnejo stroški postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, poudarja da s sklepi ni bilo ugotovljenih nobenih novih dejstev, da so vsa dejstva izhajala iz listinske dokumentacije iz spisa, v katerega je imel tožnik pravico do vpogleda po 82. členu ZUP. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporno vprašanje zastaranja obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, ter v zvezi s tem na podlagi katerega predpisa se ugotavlja zastaranje te obveznosti.

7Sodišče se strinja z obrazložitvijo upravnega organa druge stopnje, da se v konkretnem primeru za vprašanja zastaranja uporabijo določbe OZ o judikatnih terjatvah, katerih zastaralni rok je 10 let po pravnomočnosti izvršilnega naslova (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Ip 153/2009 in Upravno sodišče v zadevi III U 311/2013). Pred OZ je enak zastaralni rok za judikatne terjatve določal tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). V Komentarju ZOR (ČZ Uradni list SRS, 1984) dr. Stojan Cigoj piše, da je to najdaljši zastaralni rok, ki ga ZOR pozna. Določen je zato, ker v pravnem prometu ni nobenega dvoma, da terjatev obstoji, dolžnik pa se mora sprijazniti s tem, da bo moral terjatev plačati. Obstoj same odločbe poudarja namen upnika, da namerava svojo pravico uresničiti, prav tako pri judikatnih terjatvah ni nobene bojazni, da bi se dokazi uničili. Glede na navedeno torej pri teh terjatvah iztožljivost ni aktualna, saj je obstoj terjatve pravnomočno sodno ugotovljen ter se zato zastaranje take terjatve nanaša zgolj na možnost izvršitve. Po OZ bi do zastaranja judikatne terjatve prišlo zgolj, če upnik v 10 letih po pravnomočnost odločbe ne bi predlagal izvršbe. Pri tem pa vložitev predloga za izvršbo in vsako dejanje upnika, ki je usmerjeno v izterjavo terjatve, po določbi 365. člena OZ zastaranje pretrga, kar pomeni, da zastaralni rok ne teče in začne ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe (tako tudi Višje sodišče Maribor v sklepu II Kp 55337/2011).

8V obravnavanem primeru sta izvršilna naslova postala pravnomočna 24. 2. 1998, (datum 5. 5. 1998, ki ga navaja tožnik, se nanaša na izvršljivost sodbe Višjega sodišča v Celju). Prvič je bil predlog za izvršbo vložen dne 18. 12. 2000, torej v 10 letnem roku in je pretrgal tek zastaralnega roka. Pristojni organ je aktivno vodil postopek izvršbe s sklepom o izvršbi z dne 4. 1. 2001 (ki je postal pravnomočen in izvršljiv 1. 3. 2007) in s sklepom z dne 29. 1. 2008 (ki je postal pravnomočen in izvršljiv 8. 12. 2011). V obeh sklepih ni ugotovljenih novih dejstev, kot ugovarja tožnik, ampak gre zgolj za spremembo sredstva izvršbe. Dne 13. 11. 2013 je bil nato izdan še sklep št. 0028 I 20/2008 o ustavitvi izvršbe, po pravnomočnosti katerega bi začel ponovno teči zastaralni rok, vendar pa sta bila dne 5. 11. 2013 izdana uradni zaznamek in odredba, da se izvršba nadaljuje, ter je dne 6. 12. 2013 Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah poslalo davčnemu organu predlog za izterjavo dolga, na podlagi katerega je dne 18. 12. 2013 prvostopni organ tožniku poslal opomin, ker plačilo ni bilo opravljeno, pa je dne 1. 6. 2015 izdal izpodbijani sklep o izvršbi, kar je ponovno pretrgalo 10 letni zastaralni rok.

9Upravni organ je torej pravilno odločil, da terjatev in s tem pravica do izterjave ni zastarala, saj je bilo z upnikovimi dejanji zastaranje pretrgano. Kot je sodišče že navedlo v točki 7. obrazložitve zastaranje pretrga vsako upnikovo dejanje pri pristojnem organu usmerjeno v izterjavo, zato je neutemeljen ugovor tožnika, da lahko samo vložitev tožbe pretrga zastaralni rok. Prav tako v konkretnem primeru na posledice pretrganja zastaranja ne vpliva okoliščina, da je bil postopek izvršbe ustavljen na podlagi umika predloga za izvršbo, saj se 366. člen OZ po sodni praksi uporabi le v primeru, ko se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva in ne v primerih, ko je bila izvršba ustavljena zaradi okoliščin na strani dolžnika npr.: neobstoja premoženja dolžnika. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do kršitve načela vestnosti in poštenja, saj je zastaranje uvedeno za varstvo dolžnika pred neaktivnostjo upnika. V primerih, ko je upnik aktiven, kakor v obravnavanem primeru, pa zaradi kršitve dolžnikove obveznosti - neplačila judikatne terjatve, ne sme zastaranje še dodatno prizadeti aktivnega upnika (tako tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Ip 3441/2012 in v zadevi Vrhovnega sodišča, št. II Ips 39/2015). Ugovor zastaranja tako tudi z vidika določbe 366. člena OZ ni utemeljen.

10V zvezi z ureditvijo zastaranja po določbah ZDavP-2 (člen 125 in 126), na ker se sklicuje tožnik v tožbi, sodišče pojasnjuje, da se navedene določbe nanašajo na zastaranje davčnih obveznosti. V konkretnem primeru pa gre za izterjavo denarnih nedavčnih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila (člen 146 ZDavP-2). V tem primeru je to Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot velja od 1. 11. 2008, ko je prišlo do spremembe 131. člena. Nov 131. člen ZKP zdaj določa, da sodbo glede stroškov kazenskega postopka, ki jih je treba prisilno izterjati v dobro proračuna, in glede odvzema premoženjske koristi, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, in to na predlog sodišča, ki je izdalo sodbo. Glede drugih stroškov kazenskega postopka in glede premoženjskopravnih zahtevkov pa izvrši sodbo pristojno sodišče po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek. Vendar pa sprememba postopka izterjave ne spremeni pravne narave obveznosti, judikatna terjatev še zmeraj ostane nedavčna obveznost, ki pa jo izterja davčni organ na podlagi 156. člena ZDavP-2. Ta določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom (Tretji del: Davčna izvršba) zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (tako tudi npr. v zadevah II U 284/2015 in I U 1415/2015). Navedeno pomeni, da določbe o zastaranju davčnih obveznosti (člen 125 in 126 ZDavP-2) v postopku izterjave denarnih nedavčnih obveznosti ne pridejo v poštev. Po ugotovitvah sodišča pa je tožena stranka določbe OZ, torej materialnega predpisa, ki celovito ureja zastaranje vseh judikatnih terjatev skupaj z zastaralnim rokom izterjave, in ki, kot je zgoraj obrazloženo, v tem postopku predstavlja pravno podlago za ugotavljanje zastaranja, pravilno uporabila, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. Prav tako sodišče ni ugotovilo kršitev procesnega prava ali da bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno.

11Sodišče se strinja tudi z razlago upravnega organa druge stopnje, da ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti. Tožnik je aktivno sodeloval v postopku z vlaganjem pisnih vlog, odločilna dejstva, večinoma datumi, pa so razvidna že iz pisne dokumentacije. Kontradiktornost v izvršilnem postopku, ki je tekel pred izvršilnim sodiščem, pa ni predmet presoje tega postopka.

12Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

13Sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.