VSRS Sodba I Ips 17283/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

A.

1Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 24. 5. 2016 obsojeno M. S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po prvem odstavku 258. člena (pravilno: po 258. členu) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 564,14 EUR in sodno takso v znesku 120,00 EUR. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 6. 9. 2016 pritožbi državnega tožilca in obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

2Obsojenkin zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo "razveljavi" ter obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 29. 3. 2017 odgovorila vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanaša na trditve o neobstoju vzročne zveze, ni podana. Zagovornik v zahtevi izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je v 15. točki obrazložitve sodbe argumentirano odgovorilo na očitke o neobstoju vzročne zveze, prav tako je odgovorilo tudi na očitke o neobstoju krivdne odgovornosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 6. 4. 2017 v celoti vztraja pri vloženi zahtevi, pri čemer izpostavlja, da sta nižji sodišči povsem spregledali dejstvo, da je bila vzročna zveza z začetkom postopka pridobitve gradbenega dovoljenja prekinjena.

B.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik s trditvami, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede vzročne zveze med ravnanjem obsojenke in hujšo kršitvijo pravic oškodovanke. Jedro zagovornikovih trditev je mogoče strniti v očitek, da hujša kršitev pravic, ker oškodovanki A. P. ni bilo omogočeno sodelovati v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ni vzročno povezana z ravnanjem, ki se očita obsojenki. Obsojenka samo zato, ker v inšpekcijskem postopku ni sprejela nobenega ukrepa, z ničemer ni posegla v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, saj gradbeni inšpektor v tem postopku nima nobenih pooblastil. Le, če bi upravna enota začela s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja, bi oškodovanka hipotetično pridobila možnost sodelovati in dokazovati svoj pravni interes v tem postopku. Obrazložitev izpodbijane sodbe, da bi nadaljnji postopek oškodovanki omogočil, da varuje in dokazuje svoj pravni interes, pa po stališču vložnika navezuje varovanje oškodovankinega interesa na hipotetičen in negotov nadaljnji postopek, ne pa na konkretno ravnanje, ki se očita obsojenki. Vzročne zveze po stališču zagovornika v obravnavanem primeru ni mogoče vzpostaviti niti na podlagi teorije o objektivni pripisljivosti. To, da je bilo oškodovanki onemogočeno sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je kvečjemu lahko posledica dejstva, da upravna enota postopka ni uvedla oziroma je vlogo investitorja zavrgla. Zagovornik tudi izpostavlja, da prijavitelj ni stranka inšpekcijskega postopka in da lastnik sosednjega zemljišča svojih pravic iz naslova imisij ne more varovati v inšpekcijskem postopku, pač pa samo v postopku pred sodišči, saj ima v inšpekcijskem postopku le položaj dejanskega, ne pa pravnega interesenta.

6Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Kot posledica storilčevega nevestnega ravnanja mora pri tem kaznivem dejanju torej vzročno povezana nastati hujša kršitev pravic druge osebe ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda.¹ Pri tem se zahteva, da storilec predvideva ali bi (vsaj) moral in mogel predvidevati, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane, med drugim, hujša kršitev pravic drugega. Storilec posledice predvideva tedaj, če v svoji zavesti sklepa, da zaradi njegovega ravnanja po vzročni zvezi utegnejo takšne posledice nastopiti oziroma bi bila, v drugem primeru, njegova dolžnost, da bi ob svojem ravnanju na to mislil.²

7Z izpodbijano sodbo je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, ker kot gradbena inšpektorica po prejetih pozivih in obvestilih lastnice sosednjega zemljišča A. P., da sosed J. P. na svojem zemljišču nedopustno posega v prostor in izvaja gradbena dela, za katera bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ni ravnala v skladu s 150. in 152. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ustavila gradnje ter sprejela nadaljnjih ukrepov po 152. členu ZGO-1, s čimer je A. P. onemogočila, da bi v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja s strani investitorja kot lastnica sosednjega zemljišča sodelovala ter varovala in dokazovala svoj pravni interes.

8V obravnavanem primeru se obsojenki torej ne očita, da bi zaradi njenega ravnanja prišlo do nastanka hujše kršitve pravic drugega v inšpekcijskem postopku, pač pa naj bi do kršitve oškodovankinih pravic prišlo v drugem upravnem postopku, to je v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, in sicer zato, ker kot lastnica sosednjega zemljišča v tem postopku ni mogla sodelovati. Nižji sodišči sta v dokaznem postopku sicer nedvomno ugotovili, da bi moral investitor za predmetno gradnjo skladno s prvim odstavkom ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje. Iz spisovnih podatkov pa tudi izhaja, na kar se v zahtevi sklicuje vložnik, da je investitor za sporno gradnjo vložil vlogo za izdajo enostavnega gradbenega dovoljenja, ki pa jo je upravna enota s sklepom z dne 11. 5. 2011 zavrgla z obrazložitvijo, da v vlogi investitorja navedena dela ustrezajo definiciji vzdrževalnih del in gradnji enostavnih objektov, za katera ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

9Pri odločanju o zatrjevani kršitvi se je Vrhovnemu sodišču ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pojavil precejšen dvom o resničnosti oziroma pravilnosti odločilnih dejstev, ki sta jih nižji sodišči ugotovili v zvezi z vprašanjem vzročne povezanosti med očitanim ravnanjem obsojenke in zatrjevanim nastankom hujše kršitve pravic oškodovanke.

10Nižji sodišči sta zaključili, da je vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem obsojenke in zatrjevano hujšo kršitvijo pravic oškodovanke podana. Z vprašanjem o vzročni povezanosti med obsojenki očitanim ravnanjem in nastankom hujše kršitve pravic oškodovanke se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v 13. in 18. točki obrazložitve sodbe, vendar je pri tem, kot bo pojasnjeno, podalo neprepričljive zaključke. V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je obsojenka kršila svoje uradne dolžnosti, ker ni sprejela ustreznih inšpekcijskih ukrepov, zaključilo, da bi nadaljnji postopek oškodovanki A. P. kot lastnici sosednje nepremičnine omogočil, da bi lahko varovala in dokazovala svoj pravni interes in [...], da je obsojenka vedela, da [...] s tem, kolikor oškodovanka ne bo imela možnosti sodelovanja, poseže v njeno možnost dokazovanja pravnega interesa in huje krši njeno pravico oziroma je kršitev pravice, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v ustreznem postopku, tudi nastala. V 18. točki obrazložitve sodbe je sodišče v zvezi z očitki obrambe o neobstoju vzročne povezanosti med obsojenkinim ravnanjem in hujšo kršitvijo pravic zapisalo, da se obsojenki ne očita, da bi morala sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč opustitev inšpekcijskega ukrepa, na podlagi katerega bi investitor moral začeti z upravnim postopkom, oškodovanka pa bi imela možnost v njem sodelovati. Vendar pa sodišče pri tem ni navedlo, na podlagi katere zakonske določbe oziroma predpisa sprejema sklep, da bi investitor po sprejetju ustreznega inšpekcijskega ukrepa, ki ga tudi ne navede, moral začeti z ustreznim upravnim postopkom, v katerem bi oškodovanka lahko varovala svoje pravne koristi.

11Tudi sodišče druge stopnje je v 15. točki obrazložitve sodbe navedlo, da ni nobenih pomislekov glede obstoja vzročne zveze. Pri tem je pojasnilo, da sicer drži, da gradbeni inšpektor v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima pooblastil, vendar je to ocenilo kot nepomembno. Zavrnilo je pritožbene očitke, da se izpodbijana sodba spušča na področje hipotetične vzročnosti, kar je pojasnilo z obrazložitvijo, da s tem, ko je prvostopenjsko sodišče presodilo, da se je obsojenka zavedala dolžnosti sprejetja inšpekcijskega ukrepa in tega, da bi nadaljnji postopek oškodovanki omogočil, da bi varovala in dokazovala svoj pravni interes, vzročne zveze ni opisalo hipotetično, ampak je zanjo navedlo konkretne razloge. Zavrnilo je tudi očitke, da v obravnavnem primeru ni mogoče govoriti o objektivni pripisljivosti, kar je obrazložilo s pojasnilom, da se obsojenki ne očita samo tega, da ni ustavila gradnje, temveč tudi to, da ni sprejela nobenega inšpekcijskega ukrepa. Pri tem pa tudi pritožbeno sodišče ni navedlo, katerega drugega inšpekcijskega ukrepa, na podlagi katerega bi investitor moral začeti s postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja, obsojenka kot inšpektorica ni sprejela.

12Vrhovnemu sodišču se je v takšne zaključke nižjih sodišč porodil dvom. Kot je bilo že navedeno, nižji sodišči nista navedli, katerega konkretnega ukrepa iz 150. in 152. člena ZGO-1, na podlagi katerega bi investitor moral začeti s postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja, obsojenka ni odredila, kljub temu pa sta zaključili, da je vzročna povezanost podana. Sodišči se pri tem nista ukvarjali z vprašanjem, kakšna konkretna pooblastila sploh ima gradbeni inšpektor v inšpekcijskem postopku oziroma, katere ukrepe sme odrediti, kadar ugotovi, da se gradnja izvaja brez veljavnega gradbenega dovoljenja. S tem, ko sodišči na to vprašanje nista odgovorili, je izostala ključna ocena, ali je glede na položaj in pooblastila, ki jih je imela obsojenka kot gradbena inšpektorica po 150. in 152. členu ZGO-1, zatrjevani nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke sploh lahko v kakršnikoli pravno upoštevni vzročni zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem ali pa ta sega izven njenega vplivnega območja.

13Inšpekcijski ukrepi, ki jih sme pristojni gradbeni inšpektor odrediti v primeru nelegalne gradnje (gradnje brez veljavnega gradbenega dovoljenja), so predvideni v 152. členu ZGO-1. Skladno s to določbo ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali da se drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje zavezancu torej ne more naložiti ukrepa, da v določenem roku pridobi gradbeno dovoljenje oziroma da objekt legalizira. Ustavitev gradnje ter odreditev drugega ustreznega ukrepa iz 152. člena ZGO-1 tudi ne vodi samodejno v začetek postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ratio določbe 152. člena ZGO-1, kot ga je moč razbrati iz njenega besedila, oziroma smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov v primeru nelegalne gradnje, je torej v tem, da se na zemljišču, na katerem je prišlo do nezakonitega posega, vzpostavi zakonito (legalno) stanje, oziroma, če to ni mogoče, da se na drug ustrezen način sanira objekt oziroma zemljišče. Glede na takšna pooblastila gradbenega inšpektorja ter smisel inšpekcijskih ukrepov je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke, do katere naj bi prišlo, ker oškodovanka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, za katerega je skladno s 24. členom ZGO-1 stvarno pristojna upravna enota, ni mogla uveljavljati svojih pravnih interesov, sploh lahko upošteven odraz (manifestacija) tistih kršitev uradnih (inšpekcijskih) dolžnosti, ki se očitajo obsojeni M. S. Takšna presoja je v obravnavani zadevi izostala, nižji sodišči pa sta posledično podali neprepričljive zaključke o obstoju vzročne povezanosti med obsojenki očitanim ravnanjem in zatrjevano hujšo kršitvijo pravic oškodovanke.

14Ocena, da je podan precejšen dvom v resničnost oziroma pravilnost odločilnih dejstev terja skladno s 427. členom ZKP razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na vprašanje, ali je obsojenka kot gradbena inšpektorica, glede na njene pristojnosti in pooblastila, sploh imela pravno upošteven vpliv na (ne)uvedbo postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki se sicer vodi na podlagi ustrezne vloge investitorja,³ zanj pa je pristojna upravna enota. Pri odgovoru na to vprašanje bo moralo sodišče upoštevati, kakšna pooblastila ima gradbeni inšpektor, kadar ugotovi, da investitor za gradnjo objekta nima veljavnega gradbenega dovoljenja, ter pri tem izhajati iz varovalnega področja prekršenih zakonskih norm in že navedenega smotra inšpekcijskega ukrepanja, nato pa na podlagi kritične presoje vseh dejstev in vsega zbranega dokaznega gradiva ponovno presoditi, ali je zatrjevani nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke v konkretnem primeru sploh lahko udejanjanje tiste nevarnosti, ki jo je obsojenka povzročila s kršitvijo dolžnostnega ravnanja, ki se ji očita (150. in 152. člen ZGO-1), in je zatrjevano hujšo kršitev pravic oškodovanke tudi v pravnem in vrednostnem smislu mogoče vzročno povezati z obsojenki očitanim nevestnim ravnanjem.⁴ Če bi sodišče, ob upoštevanju zgornjih izhodišč, ugotovilo, da kršitve pravic oškodovanke ni mogoče vzročno povezati z ravnanjem obsojenke, ker je bil njen nastanek izven obsojenkinega pravno upoštevnega vplivnega območja, potem bi to vplivalo na obstoj očitanega kaznivega dejanja, saj bi umanjkala ena izmed njegovih predpostavk.

15Poleg tega pa zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede naklepa obsojenke, utemeljeno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe med drugim predpisuje določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in krivda obdolženca; sodišče mora zato v obrazložitvi sodbe predstaviti tudi subjektivno stran kaznivega dejanja in s tem v zvezi napraviti pravne zaključke. Ugotoviti mora in v obrazložitvi sodbe navesti odločilna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče napraviti nedvoumen zaključek o krivdni obliki, s katero je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

17Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi je mogoče storiti le naklepno.⁵ Storilec se mora zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti oziroma vanj vsaj privoliti.⁶ Skratka, storilec mora svoje uradne dolžnosti zanemarjati naklepno, da sploh lahko govorimo o kaznivem dejanju nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. V razmerju do nevarnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega pa se ne zahteva, da je storilec v (subjektivnem) odnosu naklepa, pač pa zadostuje, da storilec predvideva ali bi mogel in moral predvidevati, da lahko nastane zaradi takšnega njegovega ravnanja hujša kršitev pravic drugega.

18Sodba sodišča prve stopnje zaključek, da je obsojenka očitano dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, sprejme v 16. točki obrazložitve. Pri tem glede voljne sestavine naklepa, kot to utemeljeno navaja vložnik v svoji zahtevi, ugotavlja le, da je obsojenka iz njej znanih razlogov dejanje hotela storiti, ne navede pa prav nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je napravilo takšen pravni sklep o obsojenkini krivdi. Tudi v drugih delih obrazložitve sodbe, v katerih se ukvarja s subjektivno stranjo očitanega kaznivega dejanja (13. in 14. točka obrazložitve), za zaključek o obstoju voljne sestavine naklepa v odnosu do izvršitvenega ravnanja ni najti konkretnih razlogov. To velja tudi za sodbo sodišča druge stopnje, ki je v celoti pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je obsojenka dejanje storila z direktnim naklepom, pri čemer tudi samo ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obsojenkino naklepno (voljno) ravnanje (7., 16. in 17. točka obrazložitve sodbe). Tako ostajajo odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je obsojenka naklepno (zahteva se vsaj eventualni naklep) zanemarjala svoje uradne dolžnosti v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi pritožbenega sodišča, popolnoma neobrazložena. Izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ki so podlaga za presojo o obsojenkini krivdi, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

19Ker je ugotovilo, da je izpodbijana pravnomočna sodba, zaradi neobstoja razlogov o odločilnih dejstvih glede obsojenkinega naklepa v odnosu do nevestnega ravnanja (kršitve predpisov), obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijano sodbo pa je po tem, ko je pri odločanju o zahtevi ocenilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti (pravilnosti) odločilnih dejstev glede vprašanja vzročne povezanosti med očitanim ravnanjem obsojenke in nastalo hujšo kršitvijo pravic oškodovanke, razveljavilo (ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje) tudi na podlagi določbe 427. člena ZKP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede vprašanja, ali je obsojenkino ravnanje vzročno povezano z nastankom hujše kršitve pravic oškodovanke oziroma, ali hujša kršitev pravic predstavlja manifestacijo obsojenki očitanega nevestnega ravnanja, pretresti vprašanja, ki izhajajo iz 13. in 14. točke obrazložitve te sodbe. Prav tako bo moralo sodišče ugotoviti obstoj konkretnih dejstev, odločilnih za presojo obsojenkine krivde, ter nato na njihovi podlagi napraviti pravno presojo, ali je obsojenki mogoče očitati storitev kaznivega dejanja v krivdni obliki naklepa.

¹ Gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 614, 615. Avtor pri tem navaja, da sta nastanek kršitve ali večje škode objektivna pogoja kaznivosti, kar pomeni, da v odnosu do dejanskega nastanka kršitve ali večje škode ni treba, da bi bil storilec v krivdnem odnosu.
² Povzeto po ibid., str. 614.
³ Po prvem odstavku 27. člena ZGO-1 je investitor tisti, ki mora v zvezi z graditvijo objekta poskrbeti za vse potrebne vloge, naročila in prijave, določene s tem zakonom.
⁴ Prim. Ambrož M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 68. V razpravi o nauku o objektivni pripisljivosti avtor navaja, da je treba objektivno pripisljivost zanikati, če posledica, ki jo storilec povzroči s kršitvijo dolžnostnega ravnanja, ni zajeta v varovalnem področju (Schutzbereich) prekršene norme.
⁵ Gl. odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 7564/2010-91 z dne 14. 6. 2012 in I Ips 38346/2010-63 z dne 4. 10. 2012.
⁶ Že citirana odločba I Ips 38346/2010-63 z dne 4. 10. 2012.