VSL Sklep I Cp 1947/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik v motenjskem sporu od toženca zahteval odstranitev ograje, ki je bila 29. 9. 2014 postavljena na parc št. ... k. o. X (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 1.853,49 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo odločbe. Opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi zatrjeval, da je bilo sporno zemljišče v njegovi zadnji mirni posesti. V zvezi s tem je predložil tudi fotografije. Neprerekano je ostalo dejstvo, da je zemljišče, kjer stoji ograja, užival tožnik, saj je svojo posest tudi navzven označil s položitvijo plošče. Za sodišče je vprašljiv tožnikov ekonomski interes za pravno varstvo. To vprašanje bi se moralo razčistiti v okviru materialno procesnega vodstva. Ne gre le za 7 cm zemlje, temveč tudi za inšpekcijski postopek, saj je toženec tožnika že prijavil zaradi gradnje preblizu meje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe I. R. ml., ki je opozoril delavce, naj prenehajo s postavljanjem ograje, ker jo postavljajo na njihovem. Gre za pomembno dejstvo, ki kaže na posest spornega dela nepremičnine. Sodišče je na naroku 21. 6. 2013 v zapisnik zapisalo ugotovitev, da je omet izdelan v liniji z granitno ploščo, postavljeno na betonski škarpi. To pomeni, da ograja v nadaljevanju ometa sega na tožnikovo nepremičnino. Glede te ugotovitve pa se prvo sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je v soglasju s strankama odločilo, da se uporabi izpovedba priče A. K. iz nepravdnega postopka za določitev meje. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je sodišče izvedlo branje zapisnika. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je bilo stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem oziroma izvajanje dokazov v njeno korist. Podani sta tako kršitvi načela kontradiktornosti kot tudi kršitev ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik sploh ne ve, ali je sodišče dokaz z branjem izpovedbe K. izvedlo. A. K. je prepričljivo izpovedal, da je linija meje postavljena tako, kot sta jo stranki pokazali. Zato je po mnenju pritožnika logično, da sta tako tudi izvrševala posest. Tožencu so bili neutemeljeni priznani stroški prihoda na narok. Naroki so se namensko razpisovali takrat, ko je bil toženec v Sloveniji na dopustu, zato do potnih stroškov ni upravičen. Ravno tako je neutemeljeno priznana nagrada za narok, ker ni bila priglašena oziroma je bila priglašena nagrada za postopek in ne za narok.

3Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6Pritožbena zatrjevanja o kršitvi določbe 214. člena ZPP so zmotna. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi res zatrdil, da je del, kjer se sedaj nahaja ograja, pritrjen na njegovo marmorno ploščo in da se ograja nahaja na delu, ki je bil v njegovi zadnji mirni posesti. Vendar pa o neprerekanih dejstvih ni moč govoriti, saj je toženec v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015 prerekal vse tožnikove navedbe in poudaril, da tožnik posesti na spornem delu ni nikoli izvrševal. Izpostavil je, da ni nobenih dokazov o tem, kdo naj bi prej postavil marmorno ploščo. Tako se izkažejo pritožbena zatrjevanja o kršitvi 214. člena ZPP za neutemeljena.

7Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo vprašanje tožnikovega ekonomskega interesa za pravno varstvo. Glede na okoliščine konkretnega primera in zatrjevano motenje pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju prvega sodišča, da bi bil tožnik tudi v primeru izkazanih zatrjevanj moten v posesti neznatne površine terase. Ni jasno, kaj meni pritožba z navedbo, da bi moralo sodišče to vprašanje razčistiti v okviru materialno procesnega vodstva. Sklicevanje na inšpekcijski postopek pa ne more imeti želene teže, saj pritožnik ustreznih navedb ni podal pravočasno. Zato gre za novoto, ki jo - glede na določbo 337. člena ZPP - ni moč upoštevati.

8Sodišče prve stopnje se je v vseh pomembnih točkah opredelilo do izpovedb zaslišanih prič, tudi do izpovedbe priče I. R. ml. V pritožbi izpostavljeni del, ki se nanaša na opozorilo delavcem, naj nehajo postavljati ograjo, ker jo postavljajo na njihovem, za odločitev ni bistven. Ta navedba sama po sebi še ne izkazuje tožnikove posesti nad spornim delom. Ob bok tej izpovedbi je treba postaviti izpovedbo tožnika, ki je na vprašanje o načinu izvajanja posesti na sporni površini med drugim odgovoril, da na tem delu niso ničesar delali. Enako velja glede ugotovitve, da je omet izdelan v liniji z granitno ploščo, postavljeno na betonski škarpi. To naj bi po mnenju pritožbe pomenilo, da ograja v nadaljevanju ometa sega na tožnikovo nepremičnino. Vendar pa je treba poudariti, da v pravdah zaradi motenja posesti pravica do posesti ni pomembna. Važno je le, katera od pravdnih strank je na spornem delu izvrševala posest. Na to vprašanje pa prej navedena - pritožbeno izpostavljena ugotovitev - ne odgovori.

9Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče na zadnjem naroku sprejelo sklep o branju izpovedbe priče A .K., dane v nepravdnem postopku za določitev meje. V izpodbijanem sklepu pa se sodišče prve stopnje do predmetnega dokaza res ni opredelilo. Vendar pa takšno postopanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da priči vprašanja glede motenja posesti niso znana in da o tem ne more ničesar izpovedati. Pritožba posebej izpostavlja pričino izpovedbo, da je linija postavljena tako, kot sta jo stranki pokazali. Po mnenju pritožnika je zato logično, da sta tako tudi izvrševala posest. Vendar pa izpovedba A. K., ki jo izpostavlja pritožba, ne izkazuje zadnjega posestnega stanja in se osredinja na postopek za določitev meje, katerega vsebina je drugačna od obravnavanega. Pritožba ne izpostavlja delov izpovedb priče A. K., ki bi kakorkoli izkazovali tožnikovo izvrševanje posesti na spornem delu terase in tako ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča.

10Pritožnik neutemeljeno graja odločitev o stroških postopka. Toženec ima stalno prebivališče v tujini, tožnik pa ni izkazal, da so se naroki razpisovali le takrat, ko je bil toženec v Sloveniji na dopustu. Zato je tožnikovo zatrjevanje o neupravičenosti povračila toženčevih potnih stroškov neutemeljeno. Toženec je stroške postopka na zadnjem naroku priglasil na zapisnik. Poleg nagrade za postopek je dodan zapis s tiskanimi črkami "narok", zato ni moč slediti pritožbenemu zatrjevanju, da nagrada za narok ni bila priglašena.

11Pritožba glede na pojasnjeno ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Med takšne ni mogoče uvrstiti stroškov za odgovor na pritožbo, ki bistveno ne pripomore k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.