VSRS Sodba in sklep VIII Ips 4/2017

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka (glede plačila 9.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in glede plačila po 101.137,21 EUR za leta od 2009 do 2012 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) ter II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v delu prvega (glede zneska 9.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in v tretjem odstavku I. točke ter II. in III. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi. Ugotovilo je, da je toženec konkurenčno prepoved sicer kršil, ker je med trajanjem delovnega razmerja pri tožnici soustanovil konkurenčno družbo (ki je prevzela dva ključna poslovna partnerja tožnice) in bil njen zakoniti zastopnik, ni pa dokazan nastanek škode.

2Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim zaključkom in pravni presoji sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo. V njej uvodoma obširno povzema ugotovitve in pravna stališča sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa nasprotuje presoji, da glede nastale škode ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Navaja, da je zahtevek za izgubljeni dobiček zaradi prenehanja sodelovanja z družbama A. in B. utemeljevala s podatki o vseh projektih navedenih družb in njihovi vrednosti, na podlagi česar je ocenila, da bi znašal čisti dobiček od teh projektov vsaj 5 % vrednosti, kar je višina, ki bi jo zagotovo dosegla. Natančnega izračuna ni mogla podati, ker navedeni družbi nista bili edini, ki sta sodelovali s tožnico in ji prinašali dobiček. Izgubljeni dobiček se tudi ne da natančno matematično izračunati, ne da bi se upoštevala vrsta dejavnikov, ki vplivajo na ekonomske kazalnike, te pa lahko oceni le strokovnjak. Zato je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Meni, da je na ta način zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Drugačno stališče sodišč nižjih stopenj po njenem mnenju predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede škode, ki naj bi nastala, ker se ni mogla prijaviti na razpis C. navaja, da je tudi ta izkazana. Edini razlog, da se ni prijavila, je bil ta, da je ni več podpiralo podjetje A. Če bi jo, bi sama ob ponudbi bistveno nižje cene (ki izhaja iz predkalkulacije) bila zagotovo izbrana, tako kot je bila na vseh razpisih dotlej. Škoda ji je nastala najmanj v višini stroškov priprave dokumentacije (okoli 9.000,00 EUR). Ponudila je vse dokaze, ki jih je lahko, iz previdnosti pa predlagala še postavitev izvedenca. Temu in predlogom za zaslišanje številnih prič ni bilo ugodeno. Ker sodišče izvedenih dokazov ni štelo za zadostne, meni, da je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodiščema druge in prve stopnje očita odstop od sodne prakse in izdajo sodbe presenečenja, sodišču druge stopnje tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do pritožbenih razlogov.

4Revizija je delno utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Toženec je bil zaposlen pri tožnici na delovnem mestu sistemski prodajni inženir. Tožnica je družba, ki se ukvarja s prodajo računalniške opreme za velika podjetja in z izgradnjo visoko varnih računalniških centrov. Pri slednjem je od približno leta 2000 sodelovala z nemškima principaloma A. in B. Prvi je proizvajalec visoko varnih računalniških sob (montažne sobe, v katere se namesti računalniška infrastruktura, npr. centralni strežniki ipd.), drugi pa sistemov, ki se uporabljajo za napajanje računalniških centrov. Do leta 2008 je bila tožnica na slovenskem trgu vodilna za načrtovanje, izgradnjo in vzdrževanje visoko varnostnih sistemov in je imela 20 do 30 projektov s produkti oziroma rešitvami A. in B. Aprila 2008 je izgubila zastopstvo teh dveh principalov in sedaj visoko varnostnih sistemov ne dela več. Toženec je namreč 31. 3. 2008 ustanovil družbo D., d.o.o., v kateri je tudi zakoniti zastopnik, ki je prevzela zastopstvo podjetij A. in B. Pred tem so 19. in 20. marca 2008 toženec (ki je v teh dneh imel dopust) in sedaj bivši zaposleni pri tožniku (med njimi B. L.) opravili sestanke v podjetjih A. in B. O teh sestankih direktor tožnice ni bil seznanjen, 25. 3. 2008 pa ga je toženec obvestil, da bodo on in še nekateri zaposleni šli "na svoje" in odpeljali tudi zastopstvo A. in B., kar se je kmalu nato tudi zgodilo. Od 25. 3. 2008 pa vse do prenehanja delovnega razmerja je bil toženec na dopustu. V družbi D., d.o.o., so se nato zaposlili toženec in nekateri bivši delavci tožnice. Toženec je 27. 3. 2008 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pri tožnici mu je prenehalo 27. 4. 2008. Toženec je imel v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenil s tožnico, dogovorjeno konkurenčno prepoved, ki je enaka prvemu odstavku 37. člena ZDR (Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), in konkurenčno klavzulo, ki pa ni vsebovala določitve obdobja, za katerega toženca zavezuje niti višine mesečnega nadomestila, ki bi ga morala tožnica izplačevati tožencu za spoštovanje konkurenčne klavzule.

7Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna. Po tretjem odstavku 39. člena ZDR namreč konkurenčna klavzula ne velja, če s pogodbo o zaposlitvi ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje. Podana pa je kršitev konkurenčne prepovedi, ker je toženec v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici brez njenega pisnega soglasja za svoj račun opravljal dela in sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco (prvi odstavek 37. člena ZDR).

8Glede na to, da konkurenčna prepoved omejuje konkurenčno delovanje le na čas trajanja delovnega razmerja, je za ta spor (ker konkurenčna klavzula za čas po prenehanju delovnega razmerja ni bila pravilno dogovorjena) relevantno le toženčevo delovanje v obdobju do vključno 27. 4. 2008. Zato je ključnega pomena dejanska ugotovitev (23. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da se je toženec dne 19. in 20. 3. 2008 brez vednosti tožnice pri njenih poslovnih partnerjih dogovarjal o prodaji proizvodov in rešitev A. in B. preko tedaj sicer še neustanovljene družbe D., d.o.o. Ta je bila ustanovljena 31. 3. 2008, iz dopisa družbe A. z dne 1. 4. 2008 pa izhaja, da je ta družba sedaj pooblaščen partner za njene produkte. Nadalje iz izpovedi priče T. M. izhaja, da se je toženec zglasil na sedežu družbe B. in predlagal, da ustanovi lastno družbo za prodajo njenih proizvodov ter da se je družba na podlagi tega sestanka odločila prekiniti sodelovanje s tožnico in ga nadaljevati z družbo D., d.o.o. Opisano ravnanje toženca brez dvoma predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 37. člena ZDR.

9Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala na več postavkah: v zvezi z razpisom E., d.o.o., v zvezi z najemom jadrnice , v zvezi z razpisom C. ter v zvezi z izgubljenim dobičkom v letih 2009 do 2012. Sodišče druge stopnje je presodilo, da škoda po nobeni postavki ni izkazana. Revizija nasprotuje tej presoji le glede škode, ki naj bi nastala v zvezi z razpisom C. in glede škode, ki naj bi nastala v zvezi z izgubljenim dobičkom v letih 2009 do 2012.

10Glede razpisa C. je bilo ugotovljeno, da je javni razpis (izvedel se je v aprilu in maju 2008, priprave na razpis pa so trajale približno dve leti) potekal po postopku s pogajanji po predhodni objavi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je naročnik postopek javnega naročanja prekinil, ko je ugotovil, da so informativne cene ponudnikov bistveno odstopale od vrednosti projekta, ki jo je ocenil sam. Na razpisu tožnica ni sodelovala. Sodelovala sta dva ponudnika: F., d.d., (s podizvajalcem D., d.o.o.) s ponudbo 2.398.983,32 EUR in G., d.o.o., s ponudbo 2.228,069,70 EUR. Razpis je bil prekinjen še preden so se začela pogajanja s ponudnikoma. Tožnica je škodo utemeljevala s tem, da se je začela pripravljati na razpis, še preden je izgubila zastopstvo A. in B. Ko je bil razpis 3. 4. 2008 objavljen, je naredila kalkulacijo in pridobila bančne garancije, ko pa je zahtevala še dokazila, ki jih je bilo treba priložiti k prijavi, je bila obveščena, da ni več pooblaščeni partner principalov A. in B. Ti dve družbi sta certifikate nato izdali D., d.o.o., ki je zato na razpisu lahko sodelovala, medtem ko tožnica ni mogla. Njena ponudba bi sicer znašala 2.032.500,81 EUR, dobiček, če bi bila izbrana, pa bi znašal po njenih izračunih 304.875,12 EUR, ki jih vtožuje skupaj z 9.000,00 EUR stroškov predhodnih aktivnosti.

11Stališče sodišča druge stopnje, da škoda v navedeni višini ni izkazana, je le delno pravilno. Domneva, da bi tožnica res ponudila zgoraj navedeno ceno in nadalje, da bi bila tudi izbrana, nima podlage v izvedenih dokazih. Naročnik C. je razpis prekinil zaradi bistvenega odstopanja informativnih cen od ocenjene vrednosti naročila¹. Cena, ki bi jo ponudila tožnica (2.032.500,81 EUR), pa od cen drugih dveh ponudnikov (2.398.983,32 EUR in 2.228,069,70 EUR) ne odstopa bistveno. Poleg tega je šlo za postopek javnega naročanja s pogajanji po predhodni objavi in bi se končna cena oblikovala šele po pogajanjih. To pomeni, da zaključek, da bi bila tožnica kljub morebitni začetni nižji ceni izbrana, ni možen, še manj pa, da bi v primeru izbire dosegla vtoževani dobiček. Zato je presoja, da nastanek škode v višini izgubljenega dobička pri projektu C. ni dokazan, pravilen.

12Neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na stroške, ki jih je imela tožnica s pripravami na razpis. Stroške je tožnica ocenila na 9.000,00 EUR, pri čemer je poudarila, da gre za oceno (meni, da so bili stroški celo višji) in tudi za ta del predlagala postavitev izvedenca (pripravljalna vloga z dne 4. 9. 2009, list št. 56, 57). Sodišči se s tem delom zahtevka nista ukvarjali, ampak sta ga zavrnili skupaj z zahtevkom za povrnitev izgubljenega dobička za projekt C., kar pa je materialno pravno zmotno. Če tožnica ni dokazala, da bi bila na razpisu, če bi se prijavila, izbrana, še ne pomeni, da ji škoda v višini stroškov za priprave na razpis ni nastala. Glede na ugotovitve, da tožnica na razpisu ni sodelovala, ker ni bila več pooblaščeni partner družb A. in B. in zato ni imela ustreznih certifikatov, je pa pred tem opravila pripravljalna dela, ki so sicer trajala dve leti (točka 20 obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje), predstavljajo stroški, ki jih je tožnica s pripravami imela (če ne bi računala s sodelovanjem A. in B. priprav niti ne bi izvedla), škodo, ki je posledica toženčevega konkurenčnega delovanja. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na ta del zahtevka, na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem delu ni popolno ugotovljeno.

13Utemeljena je revizija tudi glede odškodnine v višini izgubljenega dobička za leta od 2009 do 2012. Tožnica je zatrjevala, da bi s posli, v katerih bi sodelovala s produkti A. in B., dosegla v teh letih vsaj tak dobiček, kot ga je v preteklem petletnem obdobju, če bi bila še vedno pooblaščeni partner navedenih principalov. Nedvomno je dejstvo, da tožnica na trgu ni več delovala kot pooblaščeni partner družb A. in B., posledica toženčevih aktivnosti, ki jih je izvedel v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici, in sicer v marcu in aprilu 2008. Zato tudi na ta račun izgubljen dobiček pomeni škodo, ki je posledica toženčevega kršenja konkurenčne prepovedi.

14Revizija utemeljeno nasprotuje presoji, da tožnica v zvezi s tem delom zahtevka ni zadostila trditvenemu bremenu. Zahtevek je utemeljevala z navedbami in podatki o tem, kakšen je bil njen dobiček iz poslov, v katerih je tržila produkte A. in B. v prejšnjem petletnem obdobju (pred izgubo statusa pooblaščenega partnerja), pri čemer je ocenila, da znaša 5 % od skupne vrednosti dobička. Predlagala je vpogled v dokumentacijo D., d.o.o., iz katere bi bilo razvidno, koliko poslov s sodelovanjem produktov A. in B. je sprovedla ta družba in v kakšni vrednosti, predlagala pa je tudi izvedenca finančne stroke. Na ta način je zadostila tako trditvenemu kot dokaznemu bremenu. Dejstvo, da je podala le oceno dobička, ki ga je dosegla v letih 2004 do 2008 in ne natančnega zneska (tudi, če bi ga lahko), ne utemeljuje zaključka, da trditvene podlage ni podala. Ocenila je, da je delež iz poslov, v katerih je nastopala s produkti A. in B., v letih 2004 do 2008 znašal 5 % od skupnega dobička in na tej oceni utemeljila svoj zahtevek za naslednjih pet let. Predložila je vse račune v zvezi s projekti, ki jih je izvajala s produkti A. in B. Predlagala je tudi postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil izgubljeni dobiček, pri čemer bi lahko uporabil predložene podatke in jih primerjal s podatki o poslih, ki jih je s produkti A. in B. dosegla družba D., d.o.o. Na ta način bi se lahko ugotovilo, ali je zahtevek za izgubljeni dobiček v vrednosti 5 % od dobička, doseženega v letih 2004 do 2008 tudi za leta od 2008 do 2012 utemeljen.

15Ker sodišče ob predpostavki, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu, to pa ne drži, ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala za ugotovitev višine izgubljenega dobička, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zagrešilo jo je že sodišče prve stopnje, ponovilo pa sodišče druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tudi v delu I. točke izreka (glede plačila po 101.137,21 EUR za leta 2009 do 2012 s pripadajočimi obrestmi) razveljavilo. Posledično je razveljavilo izrek o stroških postopka (II. točka izreka) in sodbo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku I. točke ter v II. in III. točki izreka. Tudi v tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi zgoraj opisane pomanjkljivosti, izvede potrebne dokaze in ugotovi, ali je tožnici nastala škoda v višini 9.000 EUR iz naslova stroškov priprave na razpis C. in škoda na račun izgubljenega dobička v letih 2009 do 2012 v zneskih po 101.137,21 EUR letno.

17Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

¹ Očitno je ocenil, da je odstopanje tako veliko, da se cene niti s pogajanji ne bi mogle približati ocenjeni vrednosti.