VDSS Sodba Psp 90/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odločba toženca, št. ... z dne 3. 7. 2015 in 1. točka izreka odločbe št. ... z dne 13. 4. 2015 se odpravita v delu, ki se nanaša na višino neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 27. 11. 2014 do 31. 12. 2014 in zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 117,05 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 3. 7. 2015 in št. ... z dne 13. 4. 2015 ter na obračun neposrednega izplačila nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela za obdobje od 27. 11. 2014 do 31. 12. 2014 po osnovi 9.910,00 EUR, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi (I. točka izreka). Hkrati je postopek v delu, ki se nanaša na neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela v času od 1. 1. 2015 do 6. 1. 2015 v višini 967,55 EUR, ustavilo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo, to je odločitev v I. točki izreka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijana sodba je sama s sabo v nasprotju, ker sodišče ugotavlja, da je pogodba o zaposlitvi zgolj navidezna in posledično nična, hkrati pa naj bi bilo nično le posamezno pogodbeno določilo zaradi pomanjkanja temeljne podlage. Ker se ni določno opredelilo do tega, ali je nična celotna pogodba ali pa gre le za delno ničnost, mu je onemogočilo konkretizirati pritožbene navedbe. Če je že ugotovilo, da je bila dogovorjena plača nesorazmerno visoka, bi moralo ugotoviti tudi, koliko znaša povprečna plača za delovno mesto, na katerem je delal, in nadomestilo odmeriti v višini te povprečne plače. Zmotno je uporabilo materialno pravo, saj mu je namesto nadomestila v višini minimalne, prisodilo nadomestilo v višini zajamčene plače. S tem v zvezi se sklicuje na Psp 267/2016.

3V odgovoru na pritožbo toženec soglaša z izpodbijano sodbo. Nično je le določilo o višini plače, ne pa celotna pogodba o zaposlitvi. Meni, da je zajamčena plača še vedno urejena v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Zakon o minimalni plači v pravice iz zdravstvenega zavarovanja ni posegel.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo¹ preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti storilo v pritožbi očitanih kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče ni določno opredelilo do tega, ali je nična celotna pogodba ali pa le določilo o plači, s čimer naj bi mu onemogočilo konkretizirati pritožbene navedbe, izpodbijana sodba pa naj bi bila tudi sama s sabo v nasprotju, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

7V tej zadevi gre za spor o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni. Predmet presoje v pritožbenem postopku je pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov toženca v delu, da je tožnik upravičen do neposrednega izplačila nadomestila med začasno zadržanostjo od dela od 27. 11. 2014 do 31. 12. 2014 v višini zajamčene plače. Ob ugotovitvi, da tožniku plača, sicer s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena z izključnim namenom pridobitve premoženjskih koristi, ni bila izplačana niti niso bili plačani prispevki, mu je toženec obravnavano nadomestilo določil v višini zajamčene plače. Enako je z izpodbijano sodbo presodilo sodišče prve stopnje. Vendar pri tem niti v sodnem niti predsodnem postopku ni bilo upoštevano, da inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

8Nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega vzroka je urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)³. Po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Enako določbo vsebujejo tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ)⁴. Po 1. odstavku 140. člena POZZ je tako osnova za nadomestilo zavarovančeva povprečna mesečna plača in nadomestila, ki so bila izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Posebej pa POZZ ureja primer, ko zavarovanec ni imel plače oziroma osnove za plačilo prispevkov v celotnem preteklem koledarskem letu. Po 2. odstavku 140. člena POZZ se takšnemu zavarovancu osnova izračuna iz mesečnih plač in nadomestil oziroma osnove za plačilo prispevkov v obdobju, v katerem je delal. Zavarovancu, ki ni imel plače oziroma osnove za plačilo prispevkov v preteklem koledarskem letu, pa se osnova izračuna iz mesečnih plač in nadomestil oziroma osnove za plačilo prispevkov v obdobju iz obveznega zavarovanja v tekočem koledarskem letu, preden je bil zadržan od dela (3. odstavek 140. člena POZZ). Za zavarovance, ki do nastopa začasne zadržanosti od dela še niso imeli plače oziroma osnove za plačilo prispevkov, ter zavarovancu, ki se poškoduje na poti na delo, preden je nastopil delo, in zavarovancu, ki po odslužitvi ali doslužitvi vojaškega roka ali po predčasnem odpustu s služenja vojaškega roka zaradi bolezni ali poškodbe ne more nastopiti dela, se po 4. odstavku 140. člena POZZ za izračun osnove upošteva plača, ki bi jo prejel, če bi delal.

9Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sicer zmotno zaključilo, da je določilo o plači v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi navidezno, povsem jasen in pravilen pa je zaključek, da je to določilo, ki je dogovorjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, v nasprotju z moralo in zato nično. Po 13. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)⁵ se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Tudi pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače (1. odstavek 14. člena ZDR-1). Na podlagi 1. odstavku 86. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ)⁶ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (1. odstavek 88. člena OZ).

10Prav takšno stanje, določeno v citiranih določbah OZ, ko je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje in že toženca pred njim s pogodbo o zaposlitvi določena plača v višini 9.910,00 EUR, je podano v obravnavani zadevi. Gre za tožnikovo prvo zaposlitev, in sicer na delovnem mestu vodje razvojnega oddelka. Tožnikov delodajalec, katerega edini družbenik je sicer tožnikov oče, že več let posluje z izgubo, plača v višini, dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi pa v času odločanja toženca tožniku sploh ni bila izplačana. Že sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj zneska, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati pri odmeri nadomestila, zato pritožbeno sodišče navedenega ne ponavlja znova. Tožnik je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja (zaslišanje direktorja tožnikovega delodajalca), vendar se niti sam niti njegov pooblaščenec po tem, ko prvič razpisana glavna obravnava ni bila opravljena in je bila že preložena,⁷ nista udeležila ponovno razpisane glavne obravnave.⁸

11Ob takšnem stanju je torej že toženec v predsodnem upravnem postopku, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje, obravnavano nadomestilo odmeril ob uporabi 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki med drugim izrecno določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače. Gre za zakonsko določeno spodnjo mejo, pod katero nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela zaradi zagotavljanja socialne varnosti delavcem oziroma zavarovancem, ki jim zakon zagotavlja pravico do nadomestila,⁹ tudi v času, ko so zaradi bolezenskega oziroma poškodbenega vzroka odsotni z dela, ne sme biti odmerjeno.

12Vendar je pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo 7. odstavka 31. člena ZZVZZ že zavzelo stališče, da je ta del zakonske norme ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, saj kategorija zajamčene plače sploh ne obstaja več.¹⁰ Zajamčena plača se je namreč kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov uporabljala le še do 1. 1. 2013, to je do začetka veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)¹¹. Po uveljavitvi ZPIZ-2 pa inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, zato tudi neusklajenega dela besedila 7. odstavka 31. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno uporabljati le ob njegovi jezikovni razlagi. Namesto inštituta zajamčene plače je zato mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim Zakonom o minimalni plači (ZMinP)¹². Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela,¹³ osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti tako ne more biti manjša od minimalne plače. Glede na toženčeve navedbe v odgovoru na pritožbo, pa je potrebno pojasniti, da Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS (ZUTPG)¹⁴ v obravnavani zadevi sploh ni mogoče uporabiti.

13Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej odločbo z dne 3. 7. 2015 in 1. točko izreka odločbe z dne 13. 4. 2015 odpraviti v delu, ki se nanaša na višino neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 27. 11. 2014 do 31. 12. 2014 in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno upravno odločanje, v katerem bo potrebno slediti materialno pravnemu stališču pritožbenega sodišča. Namesto zajamčene plače bo potrebno upoštevati minimalno plačo in sporno nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela v spornem obdobju odmeriti od osnove v višini minimalne plače. Odmera v primeru bolezni znaša 80 % od osnove.

14Ob takšnem pritožbenem izidu, ko je tožnik s pritožbo uspel, je bilo potrebno na temelju 165. člena ZPP odločiti še, da mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 117,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. In sicer na podlagi določb Odvetniške tarife (OT)¹⁵ 250 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške (5 točk). Skupaj torej 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 117,05 EUR. Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

¹ Pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka v II. točki izreka sodne odločbe ni bila vložena, zato kot pravnomočen ni predmet presoje pritožbenega sodišča.
² Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 30/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁷ Zapisnik z dne 20. 9. 2016 v sodnem spisu na listovni številki 17.
⁸ Zapisnik z dne 15. 11. 2016 v sodnem spisu na listovni št. 29.
⁹ Krog zavarovancev, ki imajo pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, določa 28. člen ZZVZZ.
¹⁰ Psp 267/2016.
¹¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹² Ur. l. RS, št. 13/2010.
¹³ Skladno z 2. odstavkom 31. člena ZZVZZ nadomestilo znaša 100% osnove ob zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ter izolacije, ki jo odredi zdravnik; 90% osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni; 80% osnove ob zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik. Ne glede na prejšnji odstavek za prvih 90 dni nadomestilo znaša 90-% osnove v primerih iz prve alineje prejšnjega odstavka, razen v primeru zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni in poškodbe pri delu; 80-% osnove v primerih iz druge alineje prejšnjega odstavka; 70-% osnove v primerih iz tretje alineje prejšnjega odstavka, razen v primeru zadržanosti od dela zaradi nege družinskega člana (3. odstavek 31. člena ZZVZZ).
¹⁴ Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015.