VSM Sodba I Cp 730/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki III izreka delež 60% nadomesti s 30%, delež 40% pa s 70%.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter ostane vmesna sodba v nespremenjenem delu, v točkah III, IV in V izreka, v celoti v veljavi.

III. Druga toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dne 25. 5. 2017 izdalo delno sodbo ter vmesno sodbo.

2Z delno sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženki 20,00 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 1.071,24 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka). Zoper to odločitev pravdni stranki nista vložili pravnega sredstva, odločitev v tem delu je pravnomočna.

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je druga toženka krivdno odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 13. 1. 2015 v višini 60%, 40% pa je odgovoren tožnik sam (točka III izreka), nadalje pa odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka zoper drugo toženko iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo odločalo sodišče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ter da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka IV in V izreka).

3Zoper vmesno sodbo (vsebovano v točki III, IV in V izreka odločbe) se pravočasno pritožuje MOM (druga toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Navaja, da primarno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo soodgovorna ter zoper temelj ugovarja v celoti, sekundarno pa prispevek tožnika ocenjuje na 80% nastale škode. Izpostavlja, da je sodišče spregledalo bistveno okoliščino, da površina, na kateri je prišlo do poškodbe tožnika v času nastanka škodnega dogodka ni predstavljala javne prometne površine, za katero bi bila dolžna skrbeti, kar so potrdile tudi tri priče (D. B., V. C. in J. F.), dovoljeno jo je bilo uporabljati šele po pridobljenem uporabnem dovoljenju po marcu 2015, medtem, ko se je tožnik poškodoval 13. 1. 2015. Poleg tega poudarja, da je tožnik na pešpot, ki še ni bila v uporabi dostopil preko privatnega zemljišča UKCM, s čemer je kršil cestnoprometne predpise. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, saj se je opredelilo zgolj do nekaterih izvedenih dokazov, ne pa na primer do pričanja T. S., katere zaslišanje je predlagal tožnik in nakazuje na prirejenost izjav za potrebe postopka, torej na potvarjanje resnice. Potek dogodkov, kot jih je povedala priča je v nasprotju s samo tožbo, v kateri ni zavedeno, da bi naj bila na pot položena kakršnakoli deska, niti slednje ni razvidno iz policijskega zapisnika. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb druge toženke ter predloženih dokazov o postavitvi ograje, kar je bistveno za pravilno vrednotenje navajanj tožnika in priče T. S. in kaže na to, da ne drži, da je druga toženka v posledici poškodbe tožnika naročila postavitev ograje, kar je bilo izvedeno po njegovem padcu 10. 4. 2015, saj druga toženka o tem, da bi se predhodno kdo poškodoval pred postavitvijo ograje ni bila obveščena. Drugi toženki ni moč očitati, da bi naj opustila skrb za urejenost, prehodnost in varnost pešpoti, za katero še ni bilo uporabnega dovoljenja v času škodnega dogodka ter zavrača navedbo tožnika, da tudi morebitna opozorilna tabla ne bi v celoti ekskulpirala njene odgovornost. Naredila je vse kar se je od nje kot od izjemno skrbnega strokovnjaka lahko pričakovalo, pri čemer ni mogla in ni bila dolžna pričakovati, da bi kdorkoli zašel na pot, ki ni bila neposredno povezana s preostalo prometno površino, vstop na katero je pomenil premagovanje ovir - sestop s kolesa, dvig kolesa, prenos slednjega, prehod neprehodne površine ter ob tem sestop z asfaltiranega parkirišča, hoja po travi ter ponovno vstop na asfaltirano površino). Glede na stanje v naravi je bilo popolnoma neracionalno pričakovati, da bi jo naj druga toženka vzdrževala primerno za prehodnost. Pri tem opozarja še, da je tožnik to površino uporabljal celo večkrat, da je druga toženka poskrbela za ustrezno zaščito pohodne površine v skladu s predpisi, da je tožnik želel z napačnimi navajanji vplivati na izid postopka, ter da so nevtralne priče (policista) v celoti potrdile navedbo ter predložene dokaze druge toženke, ki jih sodišče ni ocenilo ter upoštevalo.

4Tožnik na pritožbo druge toženke ni odgovoril.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je druga toženka odškodninsko odgovorna (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)¹ za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 13. 1. 2015, ko je padel s kolesa na pešpoti in nadhodu čez Titovo cesto v smeri proti Pobreški cesti, ker ni postopala s skrbnostjo strokovnjaka in kljub temu, da pot še ni bila v uporabi na ustrezen način zavarovala dostop nanjo oziroma namestila ustreznega opozorilnega znaka. Zaradi opustitve dolžne skrbnosti je odločilo, da je druga toženka odgovorna v višini 60%, tožnik pa je k nastanku škodnega dogodka prispeval v višini 40%.

7Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo uradoma upoštevanih kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, in tudi ne kršitev, na katere se v svoji pritožbi sklicuje druga toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo zaključke, ki jih je jasno, izčrpno in razumljivo obrazložilo, kljub temu pa posledično materialnopravno napačno sprejelo zaključek o deljeni odgovornosti strank, ko je kljub ugotovljenemu soprispevku tožnika ugotovilo, da je druga toženka odgovorna v višini 60% (171. v zvezi s 185. členom OZ).

8Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo, pri čemer je tudi tožnik s svojim ravnanjem v obravnavanem primeru, ko ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, prispeval k nastanku škode. Tako ima tožnik tudi po oceni sodišča druge stopnje pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, vendar v deležih, kot jih v nadaljevanju ugotavlja sodišče druge stopnje na podlagi vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevaje pri tem prvi odstavek 171. člena² v zvezi s 185. členom OZ.

9Ni utemeljena pritožbena graja, da je izključna odgovornost za nastanek škodnega dogodka na strani tožnika.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede krivdne odgovornosti druge toženke izhaja naslednje:

- pešpot in nadhod čez Titovo cesto v smeri proti Pobreški cesti je bila v času škodnega dogodka zaprta za ves promet,

- iz smeri Pobreške ceste (E.) proti UKCM je bila postavljena tabla čelne zapore ter prometni znak, da je promet prepovedan za pešce,

- iz smeri UKCM proti Pobreški cesti (od koder je prišel tožnik) ni bilo fizične zapore, niti prometnega znaka, ki bi opozarjal na prepoved prometa,

- pešpot je predstavljala javno površino, ki je bila v fazi rekonstrukcije in jo je po pridobitvi uporabnega dovoljenja druga toženka kot upravljalec občinskih javnih cest izročila v vzdrževanje in obnavljanje marca 2015 (po škodnem dogodku) upravljalcu N. d.d.,

- v smeri po kateri je dostopal tožnik (tudi preko parkirišča in zelenice UKCM) v času nezgode ni bilo fizične zapore, niti opozorilnega prometnega znaka na prepoved uporabe poti.

11Vsa navedena in pravno odločilna dejstva dajejo podlago za zaključek sodišču prve stopnje, da je druga toženka opustila dolžno skrbnost (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko tudi iz smeri, iz katere je prehajal pot tožnik, dostop nanjo ni ustrezno zavarovala, bodisi s fizično oviro ali vsaj z ustreznim opozorilom. Prav dejstvo, da pot v času škodnega dogodka še ni imela uporabnega dovoljenja in je bila v fazi rekonstrukcije³ je razlog, zaradi katerega bi morala druga toženka še toliko bolj poskrbeti za to, da bi onemogočila dostop nanjo bodisi v fizični prepreki oziroma najmanj kar bi lahko storila z opozorilnimi znaki o prepovedi uporabe, kot je nenazadnje storila na nasprotnem koncu te poti, v delu, kjer se začne prehajanje iz nasprotne smeri. V posledici navedene opustitve je ugotoviti, da druga toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ, zato njene odgovornosti ni moč izključiti.

12Na strani druge toženke ni podana izključna odgovornost, temveč le delna. Ni moč slediti pritožbi, ki podrejeno (če bi sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj njene odgovornosti) zatrjuje, da je odgovorna zgolj v 20%, niti zaključku sodišča prve stopnje o njeni 60% odgovornosti. V okviru dokaznega standarda presoje ravnanja na strani tožnika v smislu skrbnosti povprečnega človeka, ob tehtanju opustitvenega ravnanja druge toženke v smislu skrbnosti dobrega strokovnjaka, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tehtanju ravnanja obeh pravdnih strank, je v danem primeru po oceni sodišča druge stopnje večji delež odgovornosti pripisati tožniku.

13Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da

- je tožnik že večkrat peljal po tej poti in je bil z njo seznanjen,

- je tožnik vedel, da pot poteka delno po klančini,

- so bile zimske razmere in bi tožnik lahko pričakoval poledenelost poti,

- je bil začetek te pešpoti čist in je nanjo tožnik dostopal čez zelenico, ki ni predstavljala povezovalne površine⁴,

- je tožnik po tem, ko je na pot dostopil, po njej peljal s kolesom,

- vožnja s kolesom v zimskih razmerah po klančini navzdol tudi ob predvidenem zaviranju ni varna,

kažejo na tožnikovo neskrbno ravnanje v danih okoliščinah.

14Sodišče druge stopnje zaključuje, da je bil prispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka in posledično nastale mu škode v njem večji od prispevka druge toženke. Njegovo ravnanje odstopa od običajnega ravnanja, ki bi ga bilo pričakovati v danih okoliščinah od povprečno skrbnega človeka. Pritožba ima prav, da je moral tožnik, da je zapeljal s kolesom na pešpot, ki dejansko ni bila v uporabi, premagovati ovire, saj je dostopal nanjo iz zelenice, hkrati pa je vedel, da pot teče tudi navzdol, saj se je po njej že večkrat peljal. Ob dejstvu, da se je po njej že večkrat peljal, je bil nedvomno seznanjen s končno zaporo te poti na Pobreški strani, kateri se je moral, ko je pripeljal iz nasprotne strani izogniti, hkrati je bil seznanjen tudi s konfiguracijo te poti (klančino). Že sama vožnja s kolesom v zimskih razmerah, po zasneženem cestišču, je vožnja, ki bi narekovala kolesarju povečano previdnost, še posebej po klančini (kot je bila v obravnavanem primeru), ko bi bilo nenazadnje pričakovati, da kolesar s kolesa sestopi. Z opisanim ravnanjem je zato tožnik v večji meri prispeval k nastanku škodnega dogodka kot druga toženka. Sodišče druge stopnje ocenjuje delež njegovega soprispevka v višini 70%, delež druge toženke pa v višini 30%.

15Sodišče druge stopnje glede na navedeno ni odgovarjalo na ostale pritožbene graje, saj le te niso v ničemer pravno pomembne za odločitev. Do dejstva, da je druga toženka postavila ograjo po škodnem dogodku, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 27 obrazložitve, ko je pojasnilo, da postavitev po škodnem dogodku ni pomembna. Glede opredelitve do izpovedbe priče S., katere zaslišanje je predlagal tožnik, se je sodišče prve stopnje prav tako opredelilo v zvezi z vprašanjem ali je bila med travnato površino in nadaljnjo potjo lesena deska v točki 27 obrazložitve.

16V posledici navedenega je pritožba delno utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je glede na težo tožnikovega (oškodovančevega) ravnanja v razmerju do ravnanja druge toženke ugotovilo, da znaša odškodninska odgovornost druge toženke 30%. V tem obsegu je vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in pritožbi ugodilo. Odločitev temelji na določbi petega odstavka 358. člena ZPP.

17Stroški postopka s pritožbo niso bili priglašeni, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

¹ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
² Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.
³ Očitno je pred tem tukaj pot potekala in so jo ljudje uporabljali.
⁴ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med zelenico in potjo ni bilo lesene deske, saj je nista zaznala niti policista, niti tega ni bilo razbrati iz fotografij, ki jih je priča T. S. posnela na prošnjo tožnika.