VDSS Sklep Pdp 431/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, sklep o izdani začasni odredbi (I. točka izreka) in II. točka izreka se razveljavita in se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Krškem.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovora tožene stranke z dne 28. 2. 2017 in 16. 3. 2017 zavrnilo in potrdilo izdano začasno odredbo z dne 16. 2. 2017 (I. točka). Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške (II. točka izreka).

2Prvotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Meni, da ni podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje v predmetnem sporu, kar posledično pomeni, da sodišče ne bi smelo odločati niti o predlagani začasni odredbi. Navaja, da iz dosedanjih tožbenih navedb in navedb v predlogu za zavarovanje za začasno odredbo povsem jasno izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, niti ne gre za odškodninski spor, kjer je sospornik na toženi stranki zavarovalnica. Zatrjuje, da tožba na ugotovitev delovnega razmerja s strani tožnika nikoli ni bila vložena, zato procesne predpostavke za vložitev tožbe, vezane na delovno razmerje in posledično ugotavljanje odškodninske odgovornosti morebitnega delodajalca sodišče samo ne more nadomestiti. V konkretnem primeru gre za klasično obligacijsko razmerje, za katero je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Ker je o zahtevku odločalo specializirano sodišče, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako vlaga ugovor pasivne legitimacije, ker je imel tožnik od 28. 9. 2012 sklenjeno pogodbo o delu s podjetjem A. in je po tej pogodbi opravljal delo na poziv, po sprotnem dogovarjanju. Dejstvo je, da je tožnik nazadnje opravljal delo na podlagi te pogodbe v decembru 2012, aprila 2013 pa je prišel na priučitev k prvotoženi stranki, s katero ni bil v delovnem razmerju, v tem času pa se je zgodila delovna nesreča. Ker se torej postopka udeležuje toženec, ki sploh ne more biti pravdna stranka, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče tudi ni navedlo nobenih odločilnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih šteje, da terjatev upnika napram dolžniku sploh obstoji. Vztraja, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Meni, da ne držijo navedbe tožnika, da je pri prvotožencu delal na črno, tožnik je namreč bosanski državljan, ki je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje v svoji matični državi že od 18. 6. 2012 dalje in prav to je bil vzrok, zaradi katerega tožnik ni hotel s podjetjem A. skleniti rednega delovnega razmerja, temveč je z dne 28. 9. 2012 z navedenim podjetjem sklenil civilnopravno razmerje pogodbo o delu. Na takšen način je namreč tožnik obdržal status brezposelne osebe in redno dobival nadomestilo za brezposelnost. Sodišče je že v sklepu z dne 16. 2. 2017 sledilo navedbam tožnika, da je prvotožena stranka kratkoročno plačilno nesposobna oziroma, da njena ravnanja v preteklih letih predstavljajo konkretno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljane terjatve, s tem pa še obstoji nevarnost, da bo brez začasne odredbe uveljavitev terjatev vsaj precej otežena, če ne onemogočena. Navaja, da je v drugem izpodbijanem sklepu sodišče samo nadomestilo trditveno podlago tožnika, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je prvotoženi stranki odvzelo pravico do izjave. Zgolj iz previdnosti pa pojasnjuje, da vknjiženi hipoteki kaže zgolj na to, da dolžnik svoje poslovanje širi in da dodatna finančna sredstva potrebuje zato, ker mu gre dobro. Povišanje dolgoročnih poslovnih obveznosti pa ni mogoče primerjati s prihodki, saj so dolgoročne obveznosti zvišale na račun zmanjšanja kratkoročnih obveznosti, kar pomeni, da se dolžnik ni na novo zadolževal, temveč je svoje obveznosti v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja ustrezno prestrukturiral. Ker je odrejena blokada dolžnikovih tekočih računov, je prvotoženi stranki popolnoma onemogočeno poslovanje. S potrjeno prisilno poravnavo, ki jo je priložil, je določen rok poplačila upnikov, kar pomeni, da mora prvotožena stranka v roku do 23. 6. 2017 poravnati prvi obrok po potrjeni prisilni poravnavi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru ugodi, razveljavi izpodbijani sklep o zavarovanju tako, da tožnikov predlog v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijan sklep spremeni tako, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Iz tožbenih navedb izhaja:

- da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o delu s hčerinsko družbo A. in bil tudi istočasno prijavljen kot bosanski državljan na zavodu za zaposlovanje v svoji matični državi od 18. 6. 2012 dalje (A51);

- da je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu zoper prvotoženo stranko B. in direktorja C.C.;

- da je tožnik pri prvotoženi stranki opravljal delo na črno, ker mu je prvotožena stranka, konkretno njen direktor obljubljal ureditev delovnopravne dokumentacije in sklenitev formalnega delovnega razmerja. Navedel je, da je med toženo stranko - podjetjem B. d. o. o. in njegovih hčerinskim podjetjem A. d. o. o. obstajala pogodba o poslovnem sodelovanju št. ..., predmet katere je strateško partnerstvo na področju izvedbe elektromontažnih del na elektroenergetskih objektih;

- da tožnika podjetje A. d. o. o. ni niti prijavila, kot tudi ne pridobila zanj delovnega dovoljenja za delo;

- da je pogodba o poslovnem sodelovanju zgolj fiktivna, prav tako pa tudi pogodba o zaposlitvi med tožnikom in hčerinskim podjetjem tožene stranke A. d. o. o.;

- da je v času delovne nesreče (30. 4. 2013) dejansko šlo za delovno razmerje med tožnikom in prvotoženo stranko in da neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj delovnega razmerja.

6Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste, na kar je pravočasno opozorila v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2017. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe, da gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju (pogodbo o zaposlitvi je imel sklenjeno z družbo A. d. o. o.). Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji - ZDSS-1), saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi v smislu navedenih zakonskih določb pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.

7V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v kateri kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je delovno sodišče stvarno pristojno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, ker je bila ta v razmerju do tožnika njegov "delodajalec" in naj bi obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Za odločitev stvarne pristojnosti v obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in prvotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju, kar pa med strankama niti ni sporno, saj tožnik zatrjuje, da je pri prvotoženki opravljal delo na črno. Stališče, da merilo za določitev pristojnosti delovnega sodišča ne more in ne sme biti podobnost razmerja z delovnim razmerjem, je v več zadevah zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS¹.

8Skladno z 19. členom ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, zato je potrebno odločitev sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena razveljaviti in zadevo odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje (Okrožnemu sodišču v Krškem) v nov postopek oziroma novo sojenje.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ glej odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 9/2014 z dne 20. 5. 2014, VIII R 2/2014 z dne 25. 3. 2014 in VIII R 5/2012 z dne 13. 6. 2012.