VSL Sodba I Cpg 541/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 97.090,27 EUR (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 67.640,00 EUR ne obstoji (II. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 52.428,75 EUR do 11. 12. 2016 (III. točka izreka) ter ji v roku 15 dni povrniti 4.423,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je prvič pod pogoji potrjene prisilne poravnave zahtevku ugodilo za 97.090,27 EUR, glede zneska 12.397,69 EUR pa je tožbo zavrglo. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 239/2015 z dne 3. 6. 2015 odločbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in mu zadevo vrnilo v izdelavo nove odločbe, ker sodišče prve stopnje ni presodilo ali kapitaliziranje obresti v dopolnitvi tožbe pomeni razširitev tožbenega zahtevka, in če da, ali je taka sprememba tožbe dopustna.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot podizvajalec, tožena stranka kot glavni izvajalec naročnika M.) 27. 11. 2009 sklenili Pogodbo za dobavo in montažo dvigal v objektu nogometnega stadiona Stožice št. 467/09-G (Pogodba za Stožice) in po ogledu 20. 9. 2010 podpisali primopredajni zapisnik. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke za plačilo še neplačanih del nasprotovala s trditvami, da tožeča stranka svojih obveznosti po Pogodbi za Stožice ni izpolnila. Prav tako je uveljavljala pobotni ugovor iz naslova škode, ki naj bi ji nastala, ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi o dobavi in montaži dvigal v objektu za gradnjo garažne hiše pod Kongresnim trgom (Pogodba za Kongresni trg). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ugovor tožene stranke o neizpolnitvi pogodbenih obveznosti tožeče stranke po Pogodbi za Stožice neutemeljen. Prav tako je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke, ker tožeča stranka ni bila odgovorna za zamudo pri izvedbi del na projektu Kongresni trg, ter da je imela resne razloge za dvom v nasprotno izpolnitev tožene stranke (ugovor ogroženosti). Zaključilo je, da je tožeča stranka z dopisi z dne 9. 2. 2011, 16. 3. 2011 in 21. 3. 2011 izpolnila svojo obveznost k pozivu na primeren rok za zavarovanje in v skladu s 102. členom Obligacijskega zakonika (OZ) upravičeno odstopila od Pogodbe za Kongresni trg.

7Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno zaključilo, da opustitev vodenja dokumentacije, to je gradbenega dnevnika, knjige obračunskih izmer in tehnološko-ekonomskega elaborata ne predstavlja neizpolnitve Pogodbe za Stožice. V pritožbi je ponovno navajala, da je bilo vodenje te dokumentacije potrebno tako za presojo količine kot kvalitete izvedenih del. Trdila je, da zato, ker te dokumentacije ni bilo, ni mogla preveriti količine in kvalitete del ter materiala, ki je bil porabljen. Posledično kvaliteta in količina izvedenih del nista izkazani ter bi tožeča stranka morala v dokaz slednjega predlagati postavitev izvedenca gradbene stroke, česar ni storila.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila primopredaja del, izvedenih po Pogodbi za Stožice opravljena ter da je terjatev na plačilo teh del tožena stranka navsezadnje tudi pripoznala in sicer s tem, ko je nasproti tej terjatvi v (materialni) pobot uveljavljala svojo nasprotno odškodninsko terjatev. Pravilno je izpostavilo, da bi tožena stranka na pomankljivo vodenje gradbene dokumentacije morala opozoriti tožečo stranko že v času izvedbe del in ne šele sedaj v pravdnem postopku. Tožena stranka bi tako morala najkasneje ob prevzemu del uveljavljati napake v izvedenih delih oziroma ugovarjati, da je gradbena dokumentacija pomanjkljiva, česar ni storila. Ker tožena stranka pripomb na izvedena dela ni imela in je dela prevzela ter celo pripoznala terjatev na njihovo plačilo, se s sklicevanjem na pomanjkanje gradbene dokumentacije ne more uspešno izogniti plačilu izvedenih del. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je bilo glede na klavzulo "ključ v roke" delo tožeče stranke dokončano, morebitna manjkajoča dela pa ne vplivajo na pogodbeno ceno (razen v primeru, ko je cena določena kot cena na enoto, kar pa v obravnavanem primeru ni bila), niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s pomanjkanjem navedene dokumentacije in posledicami le-tega kot pričo zaslišati S. S.

9Glede pobotnega ugovora, s katerim je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo odškodninsko terjatev zaradi neizvedbe del po Pogodbi za Kongresni trg, je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da se je oprlo na neobstoječe trditve tožeče stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka namreč naj ne bi trdila, da je tožena stranka ni uvedla v delo po Pogodbi za Kongresni trg. Enak očitek je podala tudi glede vprašanja vpisa v gradbeni dnevnik pred pričetkom del po Pogodbi za Kongresni trg, česar tožeča stranka naj ne bi zatrjevala. Poleg tega je navajala, da bi moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru zaslišati predlagano pričo S. S., ki bi vedel povedati, da za zamudo z začetkom del po Pogodbi za Kongresni trg ni bila odgovorna tožena stranka, temveč tožeča stranka, kar po njenem mnenju dokazuje tudi dejstvo, da je nadomestni izvajalec E. d. o. o. brez težav z deli začel takoj.

10Z uvedbo izvajalca v posel je mišljena izpolnitev tistih obveznosti naročnika, brez predhodne izpolnitve katerih začetek del dejansko ni mogoč ali pravno ni dovoljen. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka ravno to trdila in sicer v pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2014, ko je navajala, da tožena stranka vse do pomladi leta 2011 objekta ni imela zgrajenega do faze, ki bi omogočala vgradnjo dvigal. Zato po oceni pritožbenega sodišča njena trditvena podlaga, skupaj s predloženimi dokazi, to je dopisom z dne 21. 3 2011, z dne 16. 3. 2011 in elektronskim sporočilom z dne 12. 4. 2011, iz katerih izhaja, da dejansko z deli v pogodbeno predvidenem oziroma dogovorjenem času ni bilo mogoče začeti, zadostuje za zaključek, da za zamudo s pričetkom izvajanja del po Pogodbi za Kongresni trg ni kriva tožeča stranka. V dokaz nasprotnega je tožena stranka zgolj na splošno trdila, da je za zamudo kriva tožeča stranka in v dokaz navedenega predlagala zaslišanje priče S. S. Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da je navedena trditvena podlaga, upoštevaje trditve in dokaze tožeče stranke, pomanjkljiva. Tožena stranka namreč ni navedla razlogov, zaradi katerih naj bi bila za zamudo s pričetkom izvajanja del kriva tožeča stranka. Ker pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče dopolnjevati z izvedbo dokazov, sodišče prve stopnje upravičeno ni zaslišalo predlagane priče. Tožena stranka navedenega zaključka ne more omajati niti s trditvami, da je novi izvajalec E. d. o. o. z deli na Kongresnem trgu lahko začel takoj. V trenutku, ko je bila podpisana pogodba z E. d.o.o. (april 2011), je bil objekt očitno že pripravljen do faze, ki je novemu izvajalcu omogočala takojšnjo izvedbo del. Vendar za obravnavano zadevo to ni odločilno. Ključno je namreč dejstvo, da 15. 2. 2010, ki sta ga stranki v Pogodbi za Kongresni trg določili za pričetek del in nato še vse leto 2010, zaradi razlogov na strani tožene stranke, z deli ni bilo mogoče začeti.

11Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka v dokaz, da gradbišče na objektu pod Kongresnim trgom ni bilo ustrezno pripravljeno, predložiti dele gradbenih dnevnikov, ki bi to potrjevali, česar ni storila. Tožeča stranka je namreč trditveno in dokazno breme, da ni kriva za zamudo, zmogla. Njene trditve in zgoraj navedeni predloženi dokazi so zadostna podlaga za zaključek, da je tožena stranka tista, ki v dogovorjenem roku ni pripravila objekta do faze, ki bi omogočala vgradnjo dvigal. Tožena stranka pa z zgolj nekonkretiziranim in pavšalnim zatrjevanjem, da je bil razlog za zamudo pri tožeči stranki, navedenega ni uspela izpodbiti oziroma ni uspela dokazati nasprotnega.

12Tožeča stranka je poleg trditev, da objekt pod Kongresnim trgom ni bil pripravljen do faze, ki bi omogočala vgradnjo dvigal, trdila tudi, da kasneje, ob predvidenem dejanskem (in ne pogodbeno dogovorjenem) pričetku del v letu 2011, del po Pogodbi za Kongresni trg ni hotela izvesti, ker ji tožena stranka ni poplačala vseh izvedenih del po Pogodbi za Stožice, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor ogroženosti (102. člen OZ).¹ Ugotovilo je, da je zavlačevanje pri plačilu za dela po Pogodbi za Stožice in ponujanje drugih (nedenarnih) oblik plačila pri tožeči stranki povzročilo resen dvom v kasnejšo izpolnitev tožene stranke. Na navedeno je tožeča stranka toženo stranko opozarjala z dopisi z dne 9. 2., 16. 3., in 21. 3. 2011, s čimer je izpolnila svojo obveznost k pozivu za zavarovanje v primernem roku, ki ga tožena stranka ni podala.

13Navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala, navajala pa je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugovor ogroženosti presojalo v letu 2011 in ne v letu 2010. Slednje ne drži. Ugovor ogroženosti je tožeča stranka lahko uveljavljala le takrat, ko bi sicer z deli na Kongresnem trgu lahko pričela. Ker je dokazala, da vsaj v letu 2010 (brez njene krivde) z deli ni bilo mogoče pričeti, je logično lahko ugovor ogroženosti podala šele v letu 2011, zato ga je sodišče pravilno presojalo v tem obdobju. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti poplačila izvedenih del na objektu Stožice ni izpolnila v celoti, za poplačilo preostanka pa je tožeči stranki ponujala druge (negotovinske) načine plačila in to ne le za dela po Pogodbi za Stožice, temveč tudi za dela po Pogodbi za Kongresni trg. Navedene okoliščine so tudi po oceni pritožbenega sodišča pri tožeči stranki utemeljeno povzročile resno negotovost v kasnejšo izpolnitev obveznosti tožene stranke plačati izvedena dela po Pogodbi za Kongresni trg. Ugovor ogroženosti je torej utemeljen in posledično neizvedba vgradnje dvigal na objektu Kongresni trg iz tega naslova upravičena.

14Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tista, ki je kriva za to, da se dela po Pogodbi za Kongresni trg niso mogla pričeti v pogodbeno dogovorjenem roku, tožena stranka ni upravičena do povračila škode, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom. Pritožbeno sodišče dodaja še, da soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka višine škode, ki jo je uveljavljala v pobot, ni izkazala. V zvezi s škodo v višini razlike v ceni za izvedena dela po Pogodbi za Kongresni trg in ceni, ki jo je za ista dela zaračunal novi izvajalec E. d. o. o., namreč ni dokazala, da je zaradi višje cene novega izvajalca s strani glavnega investitorja prejela nižje plačilo, temveč je to (enako v pritožbi) zgolj pavšalno zatrjevala.

15Tožena stranka je izpodbijala tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navajala je, da je tožena stranka s prvo pritožbo zoper sodbo v celoti uspela, zato tožeči stranki (za odgovor na prvo pritožbo) ne bi smelo priznati nagrade za pritožbeni postopek. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka odločilo na temelju načela uspeha. Ker je pri tem odločilen končni uspeh, ni relevantno, ali je tožena stranka uspela s posameznim pravdnim dejanjem - pritožbo v prvem pritožbenem postopku.² Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno tožeči stranki priznalo tudi nagrado za (prvi) pritožbeni postopek in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ 102. člen OZ: 11. Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.
² Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 63 - 64.