VSL Sodba I Cp 1914/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.019,38 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 47,17 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo v ponovljenem postopku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139275/2014 z dne 17. 10. 2014 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka glede glavnice v znesku 4.126,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 760,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Zoper ugodilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava laično pritožuje toženec. Pojasnjuje, da za založitev predujma za postavitev sodnega izvedenca ni imel sredstev, sedaj pa ta sredstva ima in jih za izvedbo ustreznih dokazov lahko tudi založi. Poudarja, da sodnik na področju ocenjevanja vrednosti vozil ni ustrezno strokovno podkovan, da bi lahko brez sodnega izvedenca sprejel odločitev. Sodišče je upoštevalo samo predloge in zahteve tožnika ter njegove dokaze, zato je bilo kršeno osnovno načelo enakopravnosti strank v postopku. Nesporno je, da je rabljeno vozilo imelo sledi redne uporabe, vendar takšen razkorak med tržno in ocenjeno vrednostjo vozila, ni mogoč, saj vozilo ni bilo poškodovano v kakšni prometni nesreči. Sodišče bi se o domnevni poškodbi vozila moralo prepričati glede na ugovore, ki jih je toženec podal v sodnem postopku. Če leasing družba ni bila sposobna samostojno ali preko prodajnega posrednika prodati vozila po pravični tržni ceni, bi se tudi brez pogodbenega cenilca lahko prioritetno obrnila na pooblaščenega prodajalca vozil te znamke in dobila kar najhitrejšo in najboljšo možno ponudbo. Zelo je čudno, da sodišče sprejme samo mnenje pogodbenega cenilca tožnika, ki je že s tem, da je plačan s strani tožnika popolnoma subjektiven, zato bi sodišče moralo podvomiti v njegovo objektivnost, kar je toženec na sodišču tudi dokazoval.

3Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov njenega pooblaščenca za prihod na narok. Pojasnjuje da je tožeča stranka leasing hiša, ki svojo dejavnost zagotavljanja finančnih sredstev nudi dolžnikom s sedežem oziroma prebivališčem na različnih koncih Slovenije. S pooblaščencem, ki jo zastopa v konkretni zadevi že dlje časa sodeluje in mu glede na dosedanjo poslovno prakso med njima zaupa. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da gre za relativno enostavnost pravdne zadeve. Opozarja, da sicer drži, da za še eno nagrado za postopek v primeru ponovljenega postopka v določbah ZOdvT ni podlage, da pa opomba 4 v točki 4 ne govori o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku, zato bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo kot potrebne priznati tudi stroške nagrade za narok v ponovljenem postopku v znesku 212,40 EUR povečane za 22 % DDV, ki jih je tožeča stranka pravilno in pravočasno priglasila.

4Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (razen v stroškovnem delu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

O pritožbi toženca:

7Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo, na tej dejanski podlagi sprejeta meritorna odločitev pa je hkrati materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

8V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo navodilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 712/2016 z dne 22. 6. 2016 ter obravnavalo toženčev ugovor opustitve dolžne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ, ki določa, da mora stranka ki se sklicuje na kršitev pogodbe storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri nadomestnem unovčenju predmeta leasinga je bilo na strani toženca.

9Toženec je s predlogom za postavitev izvedenca za motorna vozila dokazoval, da je bila prodajna cena za vozilo nerealna ter da je nerazumno odstopala od tržne vrednosti primerljivega vozila. Prvo sodišče je s sklepom pozvalo toženca za založitev predujma za izvedbo predlaganega dokaza, saj za ugotavljanje zgoraj navedenih strokovnih vprašanj, čemur pritrjuje v pritožbi tudi toženec, sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Toženec predujma v postavljenem roku ni založil, predlog za podaljšanje roka za plačilo predujma pa je podal prepozno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZPP izvedbo tega dokaza opustilo, zaradi česar toženec ni zadostil dokaznemu bremenu za ugotavljanje neskrbnega ravnanja tožnice pri nadomestnem unovčenju avtomobila. Sodišče prve stopnje je zato v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je odločitev sodišča prve stopnje tudi v materialnem in procesnem pogledu pravilna. Toženčeve pravice pred sodiščem v ničemer niso bile kršene.

10S pritožbenim sklicevanjem na svoje slabo finančno stanje v času izdaje sklepa o pozivu za plačilo predujma se pritožnik dokaznega bremena ne more razbremeniti. Toženec bi lahko zaprosil v katerikoli fazi postopka za brezplačno pravno pomoč v okviru katere bi bil lahko oproščen plačila stroškov za izvedenca v postopku pred sodiščem (11. in 26. člen ZBPP).

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

O pritožbi tožeče stranke:

12Večinska sodna praksa¹ je, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, za zastopanje pa je pooblastila odvetniško pisarno iz Maribora, kar je sicer njena pravica, vendar tožencu ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, ki je v Ljubljani. Iz pravice do enakega varstva pravice v postopku po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pritožba pravilno opozarja, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. V konkretnem primeru gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, ki posebne specializacije odvetnika ne potrebuje, zato zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka leasing hiša, ki svojo dejavnost zagotavljanja finančnih sredstev nudi dolžnikom s sedežem oziroma prebivališčem na različnih koncih Slovenije ne opravičuje, da se presežek stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča pri katerem teče postopek naloži v plačilo nasprotni stranki.

13Pravilno pa pritožba opozarja, da je v skladu s tarifno številko 3102 Zakona o odvetniški tarifi, stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok, kar je tudi utrjeno stališče sodne prakse. Strošek za nagrado za narok v ponovljenem postopku znaša 259,13 EUR (212, 40 EUR z 22 % DDV), zato je bilo potrebno priznane stroške, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje povečati za navedeni znesek tako, da skupni stroški tožeče stranke znašajo 1.019,38 EUR.

14Pritožbeno sodišče je zato v stroškovnem delu izpodbijano sodbo delno spremenilo (5. alinejo 358. člena ZPP) in stroške, ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki ustrezno zvišalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu v sodbi vsebovan sklep o stroških postopka potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

15Tožeča stranka je bila s pritožbo v manjšem delu uspešna, zato ji mora toženec povrniti tretjino potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Ti predstavljajo ob upoštevanju sporne višine stroškov postopka v pritožbi (717,75 EUR) nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tarifni številki 3210 v znesku 68,80 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške po tarifni številki 6002, 13,76 EUR, 22% DDV in sodna taksa 40,80 EUR, kar skupaj predstavlja 141,52 EUR, tretjina pa 47,17 EUR. Stroške za sestavo odgovora na pritožbo glede na vsebino pritožbe pritožbeno sodišče ne šteje kot potrebne stroške postopka.

¹ Npr. Odločbe: VSL II Cp 3281/2011, VSK Cpg 221/2015,VSL Sodba II Cp 483/2010, VSL II Cp 746/2015, VSL II Cpg 611/2017, VSL I Cp 2403/2016, VSL I Cp 428/2011.