VSL Sodba I Cpg 879/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 791,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27310/2014 z dne 5. 3. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Ob tem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.336,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi obdrži v veljavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi prevozne pogodbe z dne 15. 9. 2010 (prim. 666. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je kot pošiljatelj od tožene stranke kot prevoznika zahtevala plačilo odškodnine v znesku 17.872,40 EUR zaradi poškodb na blagu, ki so nastale med prevozom blaga iz Slovenije v Anglijo.¹ Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odgovornost tožene stranke podana. Tožbeni zahtevek pa je zaradi zastaranja v celoti zavrnilo.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjska sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenega nasprotja, tega ni niti med izrekom in obrazložitvijo, prav tako pa nima nobenih drugih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus.

7Podana ni niti uveljavljana kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) ter kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je pritožnikovo stališče, da ima stranka pravico, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se do njenih izjav opredeli, vendar le, če so te dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva, pri čemer se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožeče stranke. Izvedlo je tudi vse dokaze, ki so bili v tem sporu relevantni in substancirano predlagani. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.² Pritožnik pa ni niti pojasnil, katerih predlaganih dokazov prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, pa bi jih po njegovem mnenju moralo.³ Zato ni izkazal, da bi očitana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

8Po določbi prvega odstavka 32. člena Konvencije CMR zastara pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, v enem letu. Le kadar gre za namerno kršitev ali malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, se ta zastaralni rok podaljša na tri leta. Trditveno in dokazno breme o hudo malomarnem ravnanju tožene stranke je bilo na tožeči stranki.⁴

9Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v II. točki pripravljalne vloge z dne 7. 7. 2014⁵ podala trditve o hudi malomarnosti tožene stranke. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost in pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti ter skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Pri strokovnjakih pa je treba upoštevati strokovno znanje in sposobnosti, v obravnavanem primeru torej strokovnjaka s področja cestnega prevoza blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ne trditev ne dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke opredeliti kot hudo malomarno. Presodilo je, da tožena stranka za poškodbe blaga, do katerih je prišlo zaradi padca blaga med pretovarjanjem v Angliji, odgovarja, vendar ne s hujšo obliko krivde.

10Ustrezno pakiranje je obveznost pošiljatelja, torej tožeče stranke (prim. 676. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala trditev, da je tožena stranka pred prevozom prepakirala blago, kar naj bi po mnenju pritožnika kazalo na njeno hudo malomarnost. Zato le s ponavljanjem navedb o neprimernem pakiranju blaga s strani tožene stranke ne more doseči drugačne odločitve. Niti odsotnost opozorila na nepravilno pakiranje, na kar se sklicuje pritožnik, ne more utemeljiti hude malomarnosti tožene stranke.⁶ Iz prvostopenjskih ugotovitev namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka blago zapakirala pomanjkljivo. Glede na to opozorilna dolžnost tožene stranke ni niti nastala. Pritožnik zmotno poudarja tudi, da je tožena stranka nepravilno izračunala težo blaga in na tak način ravnala hudo malomarno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila teža tovora 1.300 kg le obračunska teža, in sicer iz razloga, ker je bilo blago na paletah, na katere se ni dalo naložiti nobenega drugega blaga in je zato zavzelo več prostora, kot bi ga glede na dejansko bruto težo 450 kg.⁷ Zato o napačnem izračunu teže ni mogoče govoriti. Izpodbijana presoja, da je v konkretnem primeru treba uporabiti splošni enoletni zastaralni rok po 32. členu Konvencije CMR, je torej pravilna, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

11Po prvostopenjskih ugotovitvah je začel zastaralni rok teči 22. 9. 2010 z izročitvijo blaga prejemniku v Angliji, zastaranje je bilo zadržano od 18. 10. 2010 do 7. 7. 2011, predlog za izvršbo pa je tožeča stranka vložila šele 3. 3. 2014. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je vtoževana terjatev zastarala že 11. 6. 2012 in posledično tožbeni zahtevek zavrnilo (prim. prvi odstavek 335. člena OZ). Pritožnik to presojo graja. Meni, da tožena stranka s sporočilom z dne 7. 7. 2011 (priloga A18) ni zavrnila odškodninskega zahtevka tožeče stranke, prav tako pa tožeči stranki ni vrnila priloženih listin, kot to za prenehanje zadržanja zastaranja predpisuje drugi odstavek 32. člena Konvencije CMR.

12Drugi odstavek 32. člena Konvencije CMR določa, da pisni zahtevek zadrži zastaranje do dneva, ko prevoznik zavrne zahtevo s pisnim sporočilom in vrne zahtevi priložene listine. Zahtevek je lahko le splošne narave in ima namen ustaviti zastaralni rok; prevoznikov interes pa je zahtevek čim prej zavrniti, da zastaralni rok teče naprej.⁸ Po oceni prvostopenjskega sodišča predstavlja tak zahtevek tožeče stranke račun z dne 27. 1. 2011 in elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 18. 10. 2010 s priloženo specifikacijo nastale škode. Pritožbeno sodišče, v nasprotju s pritožnikom, soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da iz sporočila tožene stranke z dne 7. 7. 2011 izhaja, da slednja zahtevek odklanja (po temelju ga ne priznava, podredno pa se sklicuje na omejitev po višini). To potrjuje tudi okoliščina, da na urgenco tožeče stranke z dne 14. 11. 2011 ni bilo več odgovora. Pritožbena razlaga, da besedilo, da "ima zadeva še vedno isti status", pomeni, da o njej še ni odločeno ter da bo dokončna odločitev sprejeta šele 18. 7. 2011, ne prepriča. V sporočilu z dne 7. 7. 2011 se tožena stranka izrecno sklicuje na neprimerno pakiranje blaga, iz česar lahko sledi le nedvoumen sklep o zavrnitvi zahtevka. Ker je bil pisni zahtevek tožeče stranke poslan v obliki elektronskega sporočila, kateremu je bila priložena specifikacija škode, pa za prenehanje zadržanja zastaranja ni bilo potrebno, da bi tožena stranka elektronskemu sporočilu, s katerim je na tak zahtevek odgovorila zavrnilno, ponovno priložila prejete priponke. To namreč ne bi doseglo namena in učinka, ki ga z zahtevo po vrnitvi priloženih listin zasleduje določba drugega odstavka 32. člena Konvencije CMR. Pritožbena navedba, da zahtevek ni bil zavrnjen na način, kot je predpisan s to konvencijo, je torej zmotna.

13Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 628,80 EUR za nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 791,54 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Zato je sodišče prve stopnje za presojo pravnega razmerja pravilno uporabilo določbe Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (v nadaljevanju Konvencija CMR).
² Prim. odločbe VSRS II Ips 373/2011, III Ips 25/2012 in III Ips 84/2015.
³ Prim. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2009, str. 265 in 266 (Dolžnost obrazložitve pritožbe).
⁴ Tako tudi dr. Šker, Voglar, Simoniti: Konvencija CMR, Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, GZS, Ljubljana 2005, str. 99.
⁵ L. št. 26 do 28.
⁶ V drugem odstavku 676. člena OZ je določeno, da prevoznik odškodninsko odgovarja za poškodbo pošiljke, če pošiljatelja ne opozori na tiste pomanjkljivosti pri pakiranju, ki jih je mogoče opaziti in če škoda nastane zaradi teh pomanjkljivosti. Toda to pravilo ne posega v obveznosti pošiljatelja, da prevozniku preda pošiljko, pakirano tako, da se ta zaradi običajnih prevoznih rizikov ne poškoduje. Če je pošiljateljeva stvar poškodovana zaradi neustreznega pakiranja, nosi škodo pošiljatelj sam. Tako Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 1154.
⁷ Glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Prim. dr. Šker, Voglar, Simoniti: navedeno delo, str. 101.