VSRS Sodba II Ips 238/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Toženci morajo tožniku solidarno povrniti njegove stroške revizijskega postopka v višini 257,03 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženci dolžni objaviti popravek oddaje A., ki je bila dne 18. 7. 2016 objavljena na TV B., in sicer v enaki obliki in na enakem mestu kot izvorni posnetek, to je v naslednji oddaji A. na TV B., z vsebino, navedeno v izreku sodbe (I. točka izreka). Tožencem je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženci so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno predlagajo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja dejstva:

- 18. 7. 2016 je bil na televizijskem programu TV B. v oddaji A. objavljen prispevek novinarke C. C. z naslovom "....". Šlo je za ponovitev prispevka, ki je bil prvič predvajan 18. 7. 1996, pri čemer je voditelj A. v uvodnih besedah prispevek napovedal z njegovo ponovno aktualnostjo ob 25-letnici samostojne Slovenije.

- Prispevek govori o nekdanjih vodilnih kadrih, ki so službovali v JLA v času agresije nad Slovenijo in o začetku kazenskih postopkov zoper te osebe zaradi kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski, pri čemer je izrecno omenjen tudi tožnik.

- Tožnik je 16. 8. 2016 zahteval objavo popravka z vsebino, da je bil sicer načelnik vojaškega okrožja..., ni pa bil član operativnega poveljstva 14. korpusa JLA, ki je vodilo vojaške operacije JLA v Sloveniji. Zoper njega je bila vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski, vendar je tožilstvo kasneje od preiskave odstopilo, zaradi česar je sodišče izdalo sklep o ustavitvi preiskave.

- Toženci popravka niso objavili.

Presoja sodišč nižjih stopenj

6Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je bila z objavo prispevka, ne glede na to, da je šlo za arhivski prispevek, prizadeta pravica oziroma interes tožnika v smislu določbe 26. člena Zakona o medijih¹ (v nadaljevanju ZMed), zlasti pravica do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti. Zahtevani popravek je v skladu z namenom pravice do popravka in po vsebini ustreza pojmu popravka po ZMed, zato ni podan odklonitveni razlog po drugi alineji 31. člena ZMed. Ni treba, da je obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno ali neresnično, temveč se s popravkom lahko zahteva tudi dopolnitev njegove pomanjkljive vsebine (v konkretnem primeru z dejstvi, ki so nastala po prvotni objavi spornega prispevka leta 1996). Zahtevani popravek se namreč nanaša na oddajo A. z 18. 7. 2016, ne pa na arhivski prispevek iz leta 1996 kot tak.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

7Revizija nasprotuje stališču, da se popravek nanaša na oddajo A. z dne 18. 7. 2016 in ne na sam arhivski prispevek. Obvestilo, na katerega se nanaša, naj bi bilo namreč vsebovano prav v slednjem, ne pa v uvodnem nagovoru voditelja A. Zmotna naj bi bila zato ugotovitev, da gre predvsem za dopolnjevanje pomanjkljive vsebine obvestila. Člen 26 ZMed naj bi ne predstavljal pravne podlage za popravke arhivskega gradiva oziroma za prikaz nasprotnih dejstev, ki so se od prvotne objave spremenila, če je v medijih objava nedvoumno predstavljena kor arhivska vsebina. Voditelj naj bi v uvodnem nagovoru to tudi storil. Vsakokratna aktualizacija arhivskih gradiv naj bi novinarjem nalagala neupravičeno breme. Obvestilo v smislu navedenega člena naj bi bila le informacija, ki je v času in prostoru aktualna. Sodišče naj bi moralo presojati, ali bi lahko prizadeti pravico do popravka uspešno uveljavljal že v času prvotne objave informacije, torej takrat, ko je bila ta aktualna. Nenazadnje naj bi ZMed, ki je pričel veljati leta 2001, niti ne prišel v poštev za presojo arhivskih prispevkov.

8Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da 26. člen ZMed predvideva, da je popravku lahko podvržena vsaka objavljena vsebina, ne glede na njeno obliko. Poudarja, da je bil arhivski prispevek umeščen v aktualni televizijski program, aktualnost vsebine pa je poudaril tudi voditelj v uvodnem nagovoru. Ker je nedoslednosti v prispevkih mogoče s popravkom enostavno sanirati, naj ne bi šlo za prekomeren poseg v položaj medijev.

O utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

10Pravno vprašanje, s katerim se v tej zadevi sooča Vrhovno sodišče in na katerega do sedaj še ni odgovorilo, so revidenti dokaj jasno opredelili. Po njihovem mnenju se pravica do objave popravka lahko nanaša samo na aktualno vsebino posredovane informacije, pri čemer lahko prizadeta oseba to informacijo dopolnjuje ali popravlja zgolj z navajanjem dejstev, ki so in, če sploh so, obstajala že v času objave informacije. Po stališču revidentov v primeru, kakršen je obravnavani, ko je šlo za "predvajanje arhivskih vsebin, ki so prejemnikom informacij (gledalcem, bralcem, poslušalcem) nedvoumno predstavljene kot takšne, in torej ni nobenega dvoma v njihovo arhivsko naravo, [...] institut objave popravka objavljenega obvestila po prvem odstavku 26. člena ZMed ne omogoča oziroma terja aktualizacije takšne vsebine z novimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so nastala po tem, ko je bila vsebina izvorno predvajana." Vrhovno sodišče se mora torej izreči o tem, ali se pravica do popravka objavljenega obvestila iz 26. člena ZMed nanaša tudi na (ponovno) objavljena, predvajana ali drugače posredovana arhivska gradiva. Odgovor Vrhovnega sodišča na zastavljeno vprašanje je pritrdilen: pravica do popravka objavljenega obvestila se nanaša tudi na objavljeno arhivsko informacijo - če je z njeno vsebino lahko prizadeta pravica ali interes posameznika.

11Pravica do popravka objavljenega obvestila je urejena v 26. členu ZMed, ki pomeni le način izvrševanja ustavne pravice do popravka (40. člen Ustave RS). Iz tega izhaja dvoje. Najprej, da mora zakonodajalec, ko izpolnjuje ustavno dolžnost sprejeti ustrezne ukrepe za varstvo te pravice, upoštevati in varovati njeno ustavno varovano jedro oziroma bistvo, ter pri tem iskati pravilno ustavno ravnotežje med to pravico in ustavno svobodo izražanja, katere neločljiv del je tudi svoboda medijev (39. člen Ustave RS). Po drugi strani morajo imeti tudi sodišča, ko razlagajo zakonske določbe 6. oddelka ZMed, vselej pred očmi Ustavo RS. S svojo razlago namreč ne smejo poseči v ustavno varovano bistvo pravice do popravka. Z drugimi besedami, razlaga pravice do popravka mora biti ustavnoskladna. Za razumevanje in za razlago ustavnega bistva pravice do popravka je zato ključnega pomena ustavnosodna presoja.

12Ustavno varovano jedro, lahko rečemo tudi ustavno bistvo pravice do popravka, je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. Up-124/05 z dne 15. 2. 2007 ter nato svoje stališče ponovilo še v odločbi št. U-I-95/09, Up-419/09 z dne 21. 10. 2010, kjer je navedlo: "Ustavno besedilo pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva. Bistvo pravice do popravka je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njem in so z njim prizadete njegove pravice ali koristi. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem ko ima prizadeti možnost objave popravka, je njegov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij."² Ustavno jedro pravice do popravka je tako mogoče strniti v naslednje prvine: i) pravica do popravka je primarno namenjena varstvu interesov prizadete osebe; ii) prizadeti posameznik z njo varuje svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo), iii) z izvrševanjem pravice do popravka se ustvarja ravnotežje in uresničuje načelo enakosti orožij. Ustavno sodišče je s tem poudarilo primarnost zasebnega interesa prizadetega posameznika. Subjektivni interes je torej postavljen pred interes javnosti (po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti).³

13Tako razloženo ustavno bistvo pravice do popravka že nakazuje odgovor na vprašanje, ki je predmet revizijskega odločanja. Določbe tretjega odstavka 26. člena ZMed, po katerem je "[z] izrazom obvestilo [...] mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršni koli drugi obliki", ni mogoče razlagati na način, kot ga predlagajo revidenti. Če naj bo odločilen, prevladujoč in pri razlagi v vseh pogledih dominanten interes prizadetega posameznika varovati svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo), kar jasno izhaja že iz samega besedila tretjega odstavka 26. člena ZMed ("vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes"), potem njegova pravica do popravka ne more biti odvisna od tega, ali je objavljena medijska vsebina arhivske narave in ali je bilo to (arhivska narava) prejemnikom znano. Bistveno je samo dvoje. Prvič, da je bila objavljena vsebina taka, da je prizadela tožnikove osebnostne pravice in drugič, da z uveljavljanjem pravice do popravka prizadeti tožnik varuje svoje osebnostne pravice.

14Tudi z objavo arhivskih vsebin je mogoče prizadeti posameznikove interese. To velja še posebej za obravnavani primer, ko je bila arhivska vsebina vključena v sodoben in aktualen kontekst. Novinarske informacije se že po naravi stvari vselej nanašajo le na pretekle dogodke. Pretekli dogodki, tudi zgodovinski, še zlasti dogodki t. i. polpretekle zgodovine vplivajo na sedanjost (in prek nje tudi na prihodnost). Že sama (ponovna) objava informacije o nekem preteklem dogodku postavi ta dogodek v sodoben kontekst, ga aktualizira ter z njim tukaj in sedaj prizadane vse, na katere se nanaša.

15Stališče revidentov je obremenjeno tudi z logično napako. Pravijo namreč, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bil tožnik prizadet "v času objave informacije, ko je bila ta aktualna (v obravnavanem primeru v letu 1996)"; ter nato nadaljujejo: "Če je bila informacija tedaj točna in posledično ni bilo razlogov za popravek obvestila ali za prikaz nasprotnih dejstev, potem ni mogoče utemeljiti, da sta bila s kasnejšo objave takšne, sedaj arhivske oziroma zgodovinske informacije (o preteklih dejstvih in okoliščinah) prizadeta tožnikova pravica ali pravni interes." Stališče revidentov spregleda, da dejstev, ki so bistvena za varstvo posamezničinih osebnostnih pravic, samo zato, ker so nastala šele kasneje in jih zato arhivska vsebina, takrat, ko je nastala, že zaradi fizikalnih zakonov ujetosti v linearnost časa ni mogla posredovati javnosti, prizadeta posameznica, ki brani svojo čast ali dobro ime, po tem stališču s sredstvi medijskega prava nikoli ne bi mogla spraviti v javnost. V takih primerih bi šlo za izvotlitev njene pravice do popravka. Od te pravice ji namreč ne bi ostalo ničesar, kar tvori njeno ustavno varovano jedro. Prizadeti posameznik v takih primerih kratko malo ne bi imel nikakršnih možnosti, da bi z uresničevanjem načela enakosti orožij zavarovala svoje osebnostne pravice - po drugi strani pa bi se s tem mediju odprla možnost, da bi, kadarkoli bi se mu zahotelo, ponovno objavil arhivsko vsebino, ne da bi tvegal objavo popravka. Za razlago tretjega odstavka 26. člena ZMed zato ni pomembno, kdaj je sporna medijska vsebina nastala, ampak je odločilno, kdaj je bila objavljena ter ali je s tako (katerokoli že) objavo, lahko prizadet posamezničin interes.

Odločitev o reviziji

16Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Revizijski stroški

17V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženci revizijskih stroškov niso specificirali, revizijsko sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Ker pa z revizijo niso uspeli, morajo tožniku solidarno povrniti njegove stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo⁵ (v nadaljevanju OT) in znašajo 257,03 EUR (450 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 in 9 točk kot pavšal za izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 210,68 EUR, čemur se prišteje še 46,35 EUR za 22 % DDV).

------

¹ Ur. l. RS, št. 35/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

² Odločba U-I-95/09, Up-419/09 z dne 21. 10. 2010, t. 9.

³ Tako tudi teorija. Prim. P. Farmany v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev ? A, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 642.

⁴ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.

⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015.