VSL Sklep VII Kp 26815/2016

Pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke B., d.d., ..., se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom skladno s prvim odstavkom 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženo A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3Zagovornik obdolžene je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je puščeno kot uradni osebi v službi. Bistveni zakonski znak navedenega kaznivega dejanja, ki ga razlikuje od drugih podobnih kaznivih dejanj, je v tem, da si storilec prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je puščeno kot uradni osebi v službi. Zakonski znak, da je bil storilcu zaupan denar, premična stvar ali drug del tujega premoženja, pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje z njimi. Slednje je treba razlagati kot pravico storilca na pravno veljaven način razpolagati s tujimi premoženjskimi pravicami na način, da jih prenaša, obremenjuje, spreminja ali razpolaga na drug način, pri čemer ni nujno, da bi storilec imel tudi fizično posest nad zaupanim premoženjem oziroma premičnimi stvarmi. Za kaznivo dejanje poneverbe, zato ne more iti v primerih, kadar storilec ni imel pravice na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, temveč je v tuje premoženje posegel s preslepitvijo, zvijačo ali fizično silo.¹

6Iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da obdolženka v času, ko naj bi bilo izvršeno obravnavno kaznivo dejanje, to je dne 6. 6. 2014 ob 12.54 uri, ni imela pooblastila za razpolaganje s premoženjem družbe B., d.d. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to pomeni, da obdolženi denar oziroma premoženje družbe ni bilo zaupano. Ker je pri presoji, ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, kaznivo, sodišče vezano na opis dejanja iz obtožnega predloga, je utemeljeno zaključilo, da opis obdolženki očitanega kaznivega dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1.

7Pritožniki pravilno izpostavljajo, da za razmerje zaupanosti ni pomemben zgolj pravni naslov, pač pa storilčeva možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem. Vendar pa to ne pomeni, da za razmerje zaupanosti ni pomemben pravni naslov, zaradi katerega ima storilec dostop do premoženja, kot si to zmotno razlagajo pritožniki. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da obdolženka v času, ko naj bi bilo izvršeno obravnavno kaznivo dejanje, ni imela pooblastila za razpolaganje s premoženjem družbe B., d.d., čemur pritožniki niti ne nasprotujejo, tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni opis ne omogoča zaključka, da si je obdolženka protipravno prilastila denar oziroma premoženje, ki ji je bilo zaupano. V trenutku, ko je obdolženi prenehalo pooblastilo za odreditev plačil, obdolžena ni imela več pravno veljavnega naslova za razpolaganje s premoženjem družbe B., d.d. Četudi je obdolžena imela še naprej možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem družbe, to obdolženi ni bilo več zaupano v zvezi z zaposlitvijo. Ker je to bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, se tako ni mogoče strinjati s pritožniki, da obdolženki očitano ravnanje (odreditev spornega plačila), kljub prenehanju pooblastil, še vedno izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1.

8Utemeljeno pa pritožniki grajajo pavšalni zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženki očitano ravnanje ne izpolnjuje niti zakonski znakov kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje namreč lahko na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP obtožni predlog zavrže samo, če opis dejanja ne bi imel znakov nobenega kaznivega dejanja. Upoštevaje sprejeto stališče, da v obravnavanem opisu ni konkretizirano razmerje zaupanosti ter glede na to, da denar oziroma premoženje družbe ni bila izgubljena stvar, ki bi jo obdolžena našla oziroma prišla do nje po naključju, ni mogoče pritrditi pritožnikom, da opisano ravnanje obdolženke izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po 208. členu KZ-1. Utemeljeno pa pritožniki uveljavljajo, da iz predmetnega opisa izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Iz opisa namreč izhaja, da si je obdolženka za Odvetniško družbo C. d.o.o. o.p. prilastila denarna sredstva. Glede na očitek, da je obdolžena vedela, da ji je pooblastilo za odreditev izvedbe plačila likvidiranih računov z odreditvijo odredbe za čakanje na domu prenehalo, pa gre zaključiti, da je obdolženka vedela tudi, da z odreditvijo plačila računa št. ... protipravno razpolaga s sredstvi družbe.

9Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 50523/2010-100 z dne 20. 11. 2014 in I Ips 50523/2010-166 z dne 10. 11. 2016.